Jedro

Presoja utemeljenosti tožničinega zahtevka, da ji toženec po prenehanju izvenzakonske skupnosti kot del skupnega premoženja povrne polovico vrednosti skupnih investicijskih vlaganj v hišo toženčevih staršev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada znesek 338.076,96 EUR, ki ga je toženec pridobil s prodajo poslovnega deleža v družbi F. d.o.o., da je delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enak in da mora zato toženec plačati tožnici 119.038,48 EUR. Zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje znesek od prodaje tega deleža nad ugotovljenim zneskom do 450.000 EUR, s tem povezan dajatveni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici razliko med 119.038,48 EUR in 225.000 EUR in še ugotovitveni tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi solastninski delež do ½ nepremičnine parc. št. 334/1, 342/3 in 342/5 k.o. ..., vpisane v vl. št. 812 ter s tem povezan dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnica pri tožencu lastnem deležu ½ vknjižila kot lastnica do ½. Po taki odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku je v celoti zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova vlaganj v omenjeno nepremičnino. O pritožbah obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče v prvem pritožbenem odločanju odločilo tako, da je le delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo v delu o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka ter glede stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je tožničino pritožbo in v celoti toženčevo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnica je v drugem sojenju zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo vlaganja v sporno nepremičnino v višini 300.000 EUR in ugotovitev, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak. Uveljavljala je tudi dajatveni zahtevek, da ji mora toženec plačati 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju le v manjšem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je skupna vlaganja ugotovilo v znesku 5.030,67 EUR in zato tožencu naložilo v plačilo 2.515,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2011, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških. S sodbo (prav s sklepom) je tožbo zavrglo v ugotovitvenem delu glede višine deležev pravdnih strank, ker je bilo o tem pravnomočno odločeno že v prvem sojenju.

3. Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Tožnica je proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega odločanja vložila neposredno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč ali le pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve v novo sojenje. Najprej povzema tiste razloge obeh sodišč, s katerimi se ne strinja, in nato kratko pojasni razloge svojega nestrinjanja. Tako graja razloge obeh sodišč, da je bila z navedbami v vlogi s 13. 10. 2010 prekludirana in vztraja, da je šlo le za konkretizacijo navedb iz njene vloge z 21. 7. 2009. Opozarja, da je pravočasno navedla zlasti, da sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi izgotovili mansardno stanovanje. Zato ne gre za prepozno podane novote. Sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker ni navedlo, na katere dokaze sta se sodišči oprli pri opredelitvah glede posameznih zatrjevanih skupnih vlaganj. Po mnenju revizije je nevzdržno stališče pritožbenega sodišča, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izjavo toženčeve sestre, s katero je tožnica v sporu. Okoliščina, da je priča ves čas živela v isti hiši, še ne pomeni, da je bila seznanjena z okoliščinami o urejanju mansardnega stanovanja. Tožnica je že v pritožbi opozorila na kršitev določb drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri opredelitvi, da je bila tožničina izpoved, da sta s tožencem nadzidala zgornje stanovanje za tri metre, osamljena. Pritožbeno sodišče je po mnenju revizije neustrezno obrazložilo potrditev dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o izvršenih skupnih vlaganjih, saj ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je tako odločilo. Tožnica graja še razloge, da bi morala svoje navedbe dokazati, pa v spis ni predložila nobenega računa o nakupu ploščic oziroma popravilu strehe.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Ena od pomembnih značilnosti te faze postopka je, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tega ni dovoljeno uveljavljati niti neposredno niti posredno v preobleki procesnopravnih ali materialnopravnih kršitev.

8. Že v prvem sojenju v tej zadevi je bilo pravnomočno odločeno, da pravdni stranki z ureditvijo podstrešnih prostorov v hiši, ki je bila takrat še last toženčevih staršev, kasneje pa sta jo podedovala toženec in njegova sestra, nista pridobili lastninske pravice niti na originaren način niti na podlagi zatrjevanega, a ne dokazanega dogovora s toženčevim očetom. Zato je sodišče v drugem sojenju odločalo o tem, koliko sta pravdni stranki skupaj vlagali v ureditev teh prostorov. Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, da je pretežni del preureditve v lastni režiji izvedel že toženčev oče, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene pa ugotovilo, da pomenijo skupna vlaganja le tista dela, ki jih je naštelo v 9. točki obrazložitve svoje sodbe (vgradnja vtičnic in luči, kopalniška oprema, zamenjava lesenih podov, dveh oken, keramične ploščice v kuhinji, pregradna stena v spalnici, toženčevo delo). S pomočjo izvedenke gradbene stroke je vrednost teh vlaganj ugotovilo v skupnem znesku 5.030,67 EUR.

9. Res je tožnica zatrjevala večji obseg skupnih vlaganj, vendar nekaterih vlaganj ni uspela dokazati, druga pa je zatrjevala prepozno in jih sodišče zato ni ugotavljalo. Njene revizijske trditve je revizijsko sodišče podrobneje povzelo v 4. točki te sodbe, iz njih pa jasno izhaja, da tožnica kljub vezanosti na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo potrjeno tudi v pritožbenem postopku, skuša doseči ugotovitev o večjem obsegu izvedenih vlaganj. Izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč namreč pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenih dejstev. Take so na primer trditve o neverodostojnosti izjave in izpovedi toženčeve sestre, o neustrezni potrditvi dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, o nepredloženih računih itd. Revizijsko sodišče zato le na kratko pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je razlog o nepredložitvi računov le dodatni argument prvostopenjskega sodišča (točka 10 pritožbene sodbe). Tudi sicer pritožbeno sodišče ob potrditvi dokazne ocene ni dolžno ponoviti vseh razlogov in dokazov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Zato je neutemeljen procesni očitek pritožbenemu sodišču, da iz tega razloga njegove sodbe ni mogoče preizkusiti.

10. Na pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o kršitvi drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo v točki 8 svoje sodbe, revizijsko sodišče pa glede nekonkretiziranosti tega procesnega očitka še dodaja, da se v drugem odstavku navedenega člena nahaja opis kar petnajstih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tožničin očitek pa ni oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče subsumirati pod katero od navedenih določb. Zato je revizijsko ponavljanje tega razloga neutemeljeno.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom obeh sodišč, da takega obsega izvedenih del, kot ga je tožnica uveljavljala v vlogi s 13. 10. 2010, sodišči nista smeli upoštevati. Gre za vlogo iz drugega sojenja, v kateri tožnica ni pojasnila, zakaj tako velikega zatrjevanega obsega del ni mogla uveljavljati že v prvem sojenju, v katerem se je tudi odločalo o takrat še podrejenem tožbenem zahtevku za povrnitev investicijskih vlaganj. Ker primerjava obsega del v vlogi s 13. 10. 2010 iz drugega sojenja z obsegom v vlogi z 21. 7. 2009 iz prvega sojenja pokaže bistveno razliko, so pravilni razlogi pritožbenega sodišča (in pred njim prvostopenjskega sodišča), da je šlo za nove trditve, ki so bile glede na četrti odstavek 286. člena ZPP prepozno uveljavljane. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki jih iz tega razloga ni upoštevalo (in je pri tem sprejelo toženčev vsebinsko enak ugovor), je bilo skladno s petim odstavkom 286. člena ZPP. Tožničino stališče, da jo je pravočasna navedba, da sta s tožencem s skupnimi sredstvi izgotovila mansardno stanovanje, upravičevala k opredelitvi takega obsega del v vlogi s 13. 10. 2010, je zmotno.

12. Odločitev obeh sodišč je materialnopravno skladna z določbami 51. in 59. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ker v postopku tudi ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi stroški.