Jedro

Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2015 in št. … z dne 17. 2. 2015. Tožniku se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba iz naslova delovnega razmerja pri A. (kasneje preimenovanem v B.) šteje obdobje od 1. 3. 1988 do 30. 9. 1988.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2015 in št. ... z dne 17. 2. 2015 ter da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje obdobje zaposlitve pri podjetju A. (kasneje preimenovanem v B.) od 1. 3. 1988 do 30. 9. 1988. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1). Navedeni zakon pa je stopil v veljavo šele 1. 1. 2013, medtem ko je prišlo do enostranske odpovedi s strani tožnikovega delodajalca in do kasneje sklenjenega sporazuma med njim in delodajalcem v letu 1988. Tedaj pa je vprašanje, kaj se všteva v pokojninsko dobo določal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1984. Sodišče pojasnjuje, da bi moral pravice glede obstoja delovnega razmerja, glede plačila prispevkov in prijave v obvezno zavarovanje ter za dostavo podatkov matični evidenci, tožnik uveljavljati nasproti delodajalcu. Tožnikov delodajalec pa je bil B., ... v državni lasti, kar pomeni, da je bilo vse prej navedeno obveznost države. Sam je bil v dobri veri, da je zadeva rešena in da bodo na podlagi sporazuma pravilno izpeljane vse formalnosti, zato je tudi predlagal opustitev tožbe proti delodajalcu. Na podlagi tega je sodišče tudi izdalo sklep št. S 959/88 z dne 20. 12. 1988. V tistem času zaposleni niso preverjali, ali jih je delodajalec prijavil ali ne, saj je bilo to samo po sebi umevno. Pravilen vpis delovne dobe v delovno knjižico in pisni sporazum o novem datumu prenehanja delovnega razmerja sta bila za tožnika popolnoma prepričljiva. Plačevalec prispevkov za delavca pa je delodajalec. Navedba v 5. točki sodbe, da je pogoj za priznanje delovne dobe plačilo prispevkov ne drži. Zavarovalna doba za sporno obdobje se šteje v pokojninsko dobo, ne glede na to, ali so bili takrat prispevki plačani. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(2) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vštetje obdobja zaposlitve pri podjetju A. (kasneje preimenovan v B. d. o. o.) od 1. 3. 1988 do 30. 9. 1988, v zavarovalno dobo.

6. ZPIZ-2 v četrtem odstavku 135. člena določa, da vštevanje zavarovalnih obdobij, ki pri nosilcu obveznega zavarovanja niso evidentirana kot takšna, se, če ta zakon ne določa drugače, ugotovi pri zavodu z odločbo po postopku, ki velja za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja po tem zakonu. V petem odstavku 129. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. ZPIZ-2 torej odkazuje na uporabo določb ZPIZ-1, ta pa v 187. členu odkazuje na uporabo prej veljavnih predpisov. V 3. alineji prvega odstavka je namreč določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitve pravice iz obveznega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Pred navedenim zakonom je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) , ki je v 202. členu prav tako odkazoval na uporabo predpisov, veljavnih pred 31. 3. 1992. Upoštevaje sporno obdobje je za odločitev v sporni zadevi tako odločilen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(5) in Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja(6). Katere predpise je potrebno upoštevati za obdobje pred 31. 12. 1999 izhaja tudi iz komentarja k 129. členu ZPIZ-2(7). Po določbi 1. točke 62. člena ZTPPIZ v zvezi s 63. členom se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec iz 18. člena (delavec) prebil po dopolnjenem 15. letu starosti v delovnem razmerju oziroma na delu, na podlagi katerega je bil obvezno zavarovan. V bistvu enako izhaja tudi iz 104. člena ZPIZ/83. 7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri podjetju A. (kasneje preimenovanem v B. d. o. o.). Kot to navaja tudi tožnik v tožbi, mu je bilo 28. 2. 1988 odpovedano delovno razmerje, kar je tožnik tudi izpodbijal pred takratnim Sodiščem združenega dela v Ljubljani. Tožnik in delodajalec sta se dne 9. 12. 1988 sporazumela, da tožniku preneha delovno razmerje 30. 9. 1988 (priloga A/2). Upoštevaje navedeni sporazum je bil s sklepom S 959/88 z dne 19. 12. 1988 ustavljen postopek pred sodiščem. Iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da ima tožnik potrjeno delovno dobo pri prej omenjenem delodajalcu od 1. 12. 1982 do 30. 9. 1988 (priloga A/4). V zadevi je torej sporno priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo za obdobje od 1. 3. 1988 do 30. 9. 1988. 8. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, pa to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je namreč na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Kot je to določeno v prvem odstavku 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(8) listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena ZUP). V sporni zadevi tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi bilo dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v delovnem razmerju neresnično potrjeno. Na odločitev nadalje tudi ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je omenjeno prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih.

9. Sodišče tudi nepravilno razloguje, da je plačilo prispevkov pogoj za priznanje zavarovalne dobe. V prvem odstavku 107. člena ZPIZ/83 je določeno, da se pri uveljavitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki gredo zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je plačan prispevek. Delavec pa v spornem obdobju ni bil dolžan sam plačati prispevek, kar pomeni, da plačilo prispevka ni odločilno pri priznanju zavarovalne dobe v pokojninsko dobo. Kot to izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS(9) okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen če ni izrecno posebej predpisano - za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.

10. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo tožnikovi pritožbi ter na podlagi s 5. alineje 129. člena ZPIZ-2 v zvezi s 104. členom ZPIZ/83 in 63. členom ZTPPIZ tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas, ko je bil v delovnem razmerju in sicer od 1. 3. 1988 do 30. 9. 1988. (1) ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami

(2) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

(3) ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami

(4) ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami

(5) ZPIZ/83, SRS, št. 27/83 s spremembami

(6) ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 32/82 s spremembami

(7) Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Založba Reforma, Ljubljana 2014

(8) ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami

(9) sodba VIII Ips 125/1997 z dne 9. 12. 1997