Jedro

Določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjen 3. 5. 2010 med toženko in A. H. (v nadaljevanju: Sporazum) ter vknjižba lastninske pravice toženke pri nepremičninah ID znak 000 do deleža 134/500, ID znak 001 do deleža 1/2 in ID znak 002 do deleža 1/2, prej v lasti A. H., brez pravnega učinka do tožnice do višine terjatve tožnice do A. H. v višini 369.486,08 EUR s pripadki ter da je toženka dolžna dopustiti, da tožnica svoj dolg do A. H. v navedeni višini poplača iz navedenih nepremičnin, last toženke do navedenih deležev (točka I. izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je zato naložilo (točka III. izreka), da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 4.353,56 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je polovico premoženja iz Sporazuma (o delitvi skupnega premoženja) toženka pridobila na originaren način in ne more biti predmet izpodbijanja pravnega posla, drugo polovico pa je na originaren način pridobil A. H., a jo je neodplačno odsvojil toženki. Ker je toženka po Sporazumu z vknjižbo(1) postala lastnica oziroma solastnica (do ½) navedenih parcel, prej vknjiženih na A. H., s Sporazumom ni bilo potrebno določati deleža na skupnem premoženju, čeprav je pri tem za delitev skupnega premoženja šlo. A toženka upoštevajoč domnevno in zatrjevano enake deleže zakoncev glede skupnega premoženja ni uspela dokazati, da bi pri pridobitvi predmetnih nepremičnin šlo zgolj za pridobitev njenega deleža na skupnem premoženju, in ne tudi deleža A. H., tožničinega dolžnika. V polovičnem delu sporazuma gre torej za darilno pogodbo in ta del tožnica, ki je sicer vse ostale pogoje za izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja(2) dokazala, utemeljeno izpodbijala.

2. Zoper sodbo se zoper točki I. in III. izreka pritožuje toženka zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, to je iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni. Soglaša, da je pri Sporazumu šlo za delitev skupnega premoženja, in ne za navidezno pogodbo ter s tem za transformacijo skupnega premoženja v solastno oz. lastno premoženje oz. do določitve deležev na skupnem premoženju. Zato bi sodišče moralo, sploh upoštevajoč napotke pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 2619/2013 z dne 20. 5. 2013, ugotoviti, da gre za originarno pridobljeno premoženje toženke. Stranki Sporazuma sta se namreč sporazumeli, da so nepremičnine, ki so bile predmet Sporazuma, izključno premoženje toženke kot njen delež na skupnem premoženju. Tožnica nikoli ni zatrjevala kakšnega deleža A. H. na skupnem premoženju, ampak le, da je šlo za navidezno pogodbo. Sodišče je zato z izpodbijano sodbo povsem nepravilno samo določilo deleža zakoncev na skupnem premoženju. A sta onadva povsem regularno in tudi s potrebno obličnostjo sklenila sporazum o delitvi premoženja in ga razdelila, pri čemer s strani tožnice ni bilo nikakršnih navedb o deležih, niti ni bilo predlagano, da sodišče deleža določi z uporabo določb 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Sodišče prve stopnje bi moralo slediti navodilom pritožbenega sodišča v navedenem sklepu ter glede na citirano določbo 57. člena ZZZDR zahtevek v celoti zavrniti. Vsekakor pa je toženka s predložitvijo vrste pogodb, ki kažejo na veliko število prodaj in nakupov različnih nepremičnin, iz katerih je razvidno, da je velik del kupnine prišel direktno v roke ali na račun A. H., v celoti izpolnila dokazno breme in tako upravičila svojo trditveno podlago glede namena razdelitve premoženja zakoncev s prepisom tega dela premoženja na toženko. Prav to pa je razvidno iz Sporazuma. Sodišče je kot podlago delitve oz. ugotovitve deležev na skupnem premoženju zakoncev uporabilo domnevo iz 59. člena ZZZDR, pri tem pa spregledalo, da to velja le v primeru, da nobena od strank sporazuma ne zahteva večjega deleža oz. ne izkazuje večjega interesa na tem premoženju. Očitno pa sta se v tem primeru toženka in jen mož dogovorila drugače ravno zato, ker sta upoštevala možnost iz 60. člena ZZZDR, to je možnost sporazuma o višini. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP (uradoma upoštevne kršitve pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba o vseh odločilnih dejstvih ne le obširne, jasne in skladne razloge, temveč so ti tudi povsem prepričljivi in sprejemljivi, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje.

5. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je le še (upoštevajoč pritožbene trditve), ali predstavljajo nepremičnine, ki so bile predmet Sporazuma, toženkin delež na skupnem premoženju (ker je A. H. delež na skupnem premoženju prejel že prej v drugi obliki), ali ne.(3) Po oceni pritožbenega sodišča toženka, na kateri je bilo dokazno breme, v pritožbi neutemeljeno graja kot napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da bi pri Sporazumu šlo za premoženje, ki bi predstavljalo zgolj njen delež na skupnem premoženju, in ne (tudi) za neodplačen prehod deleža njenega moža na navedenem premoženju nanjo. Na slednje kaže že dejstvo, da je toženka s Sporazumom prejela v last vse še obstoječe skupno premoženje, A. H. pa ničesar, zaradi česar njene temu nasprotne trditve (tudi pritožbene) niso niti prepričljive niti zanesljive. Predvsem pa pritožba prav v ničemer ne omaja zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi A. H. delež na skupnem premoženju že dobil (pred sklenitvijo Sporazuma). Zato je povsem prepričljiv in zanesljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo Sporazuma tožničin dolžnik prikrito razpolagal z njegovim deležem na skupnem premoženju. In tega pritožba prav v ničemer ne omaja.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

7. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

(1) Delitev skupnega premoženja; vknjižba (so)lastninske pravice toženke predpostavlja opravljeno delitev – preobrazbo skupnega premoženja v (so)lastnino;

(2) Pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, predpisane po 255. in 256. členu Obligacijskega zakonika (OZ);

(3) Upoštevajoč pri tem domnevno (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) in s strani toženke ves čas zatrjevan enak delež zakoncev na skupnem premoženju, a da je toženka s Sporazumom prejela v (so)last vse še obstoječe skupno premoženje, drugi zakonec pa ničesar;