Jedro

Napeljevanje mora biti takšno in tako določno, da se lahko ugotovi, h kateremu kaznivemu dejanju napeljevalec napeljuje. Ni treba, da napeljevalec pozna pravno opredelitev kaznivega dejanja. Njegovo ravnanje pa mora biti takšno, da je zmožno izzvati pri storilcu odločitev za kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 7. 2015 obdolženo A. Š. spoznalo za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne stroške oškodovancev in nagrado ter potrebne izdatke njunega pooblaščenca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 4. 2016 ugodilo pritožbama zagovornikov obdolžene A. Š. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženo A. Š. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi navedeno kršitev zakona.

3. V pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, je zagovornica obdolženke, odvetnica M. V. ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni neutemeljena, saj kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je Višje sodišče v Mariboru s spremembo sodbe sodišča prve stopnje, ko je obdolženko oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje), storilo kršitev kazenskega zakona, saj je prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje povzema argumentacijo, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja, ker v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja niso navedeni vsi njegovi zakoniti znaki, saj v opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak: „kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist“. Državni tožilec navaja, da je v izreku prvostopenjske sodbe dovolj natančno v abstraktnem in konkretnem delu opisano napeljevanje h kaznivemu dejanju izsiljevanja. Obdolženki se je očitalo, da je v času od marca 2011 do 11. 10. 2011 med Mariborom in Grajeno pri Ptuju drugega naklepoma napeljevala k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 (za katero se sme po zakonu izreči do pet let zapora), ko je od D. K. in tajnega policijskega delavca zahtevala, da z resnimi grožnjami, ki so v izreku konkretizirane, prisili G. in M. V. k izročitvi 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi oziroma, da tajni policijski delavec navedeni znesek od njiju izterja. Državni tožilec poudarja, da izraz „izterja“ v konkretni zadevi ne nakazuje na eventualno kaznivo dejanje samovoljnosti, saj izraz „izterja“ že po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni „z odločnim, vztrajnim zahtevanjem priti do česa“ in ne samo „doseči, da nekdo poravna neizpolnjene obveznosti“. Poudarja tudi, da med obdolženo in oškodovancema vse od uvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov do konca glavne obravnave ni obstajal dolg ter da je bila ves čas pravilna pravna opredelitev dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja in je tako obstajala zakonska podlaga za odreditev posebnih ukrepov po četrtem odstavku 149. a člena ZKP in drugem odstavku 150. člena ZKP. Razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja pritožbeno sodišče o posebnih ukrepih, so brez pomena, za odločitev v tej zadevi. O konkretizaciji kaznivega dejanja se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007. Poudarja, da kaznivo dejanje neuspelega napeljevanja po drugem odstavku 37. člena KZ-1 limitirano aksecorno udeležbeno ravnanje in se torej za kaznivost udeleženca zahteva napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja v objektivnem pomenu, medtem ko kazenska odgovornost napeljevalca v razmerju do temeljnega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj. V subjektivnem pogledu pa je za storitev kaznivega dejanja napeljevanja po drugem odstavku 37. člena KZ-1 dovolj, da storilec napeljuje drugega h kaznivemu dejanju, pri čemer mora biti kaznivo dejanje označeno v bistvenih potezah, medtem ko lahko podrobnosti izvršitve kaznivega dejanja prepusti storilcu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2007). Ni potrebno, da napeljevalec ve za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, pomembno je, da drugega napelje, oziroma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja. Zakonski znak, da je obdolženka napeljevala k storitvi kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujšo kazen, je ustrezno označen s tekstom „da je napeljevala k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, za katerega se sme po zakonu izreči do pet let zapora“. V nadaljnjem opisu dejanja pa so konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja v smislu prisiljenja drugega z resno grožnjo v izročitev protipravne premoženjske koristi. Zahteva po dobesednem prepisovanju abstraktnih zakonskih znakov tega dejanja ni potrebna, podrobnejše navedbe o načinu pridobitve protipravne premoženjske koristi in ostale modelitete temeljnega kaznivega dejanja pa ne sodijo v opis. Temeljno vodilo pri konkretizaciji napeljevanja je ugotovitev, da napeljevalec deluje v enakih kaznovalnih okvirih kot storilec, zato je treba za napeljevanje zahtevati konkretne napotke, ne le vrste kaznivega dejanja in generične opredelitve objekta napada. Vse to pa konkreten opis kaznivega dejanja v izreku obtožbe in sodbe vsebuje v obsegu in po vsebini, ki označuje dejanje na način, da je opredeljeno kot historični dogodek.

6. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da mora opis kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in v obtožnici ali obtožnem predlogu (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP in prvi odstavek 434. člena ZKP) vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet na katerem in sredstva, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno in druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis dejanja omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe. V teoriji in praksi tudi ni sporno, da abstraktni dejanski stan, to je zakonski opis kaznivega dejanja, ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja. Dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja pa morajo biti v konkretnem delu opisa dejanja opisana in konkretizirana tako, da je dejanje označeno, kar poudarja državni tožilec, kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti, z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec oziroma v obravnavanem primeru obdolženka, zoper očitano dejanje v tem okviru zagovarja (obdolženka se je v okviru očitkov o obtožbi zagovarjala).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v sodbi vsebuje konkretizacijo vseh kazenskopravnih pojmov iz abstraktnega (zakonskega) opisa kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo, za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je potrebno sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi (že citirana sodba I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007, sodba I Ips 324/2007 z dne 15. 11. 2007 ali I Ips 80/2010 z dne 6. 1. 2011).

8. V opisu dejanja je v uvodnem delu (abstraktni dejanski stan) navedeno, da je obsojenka „drugega naklepom napeljevala k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika, za katerega se sme po zakonu izreči do pet let zapora“. Nato pa je v točkah 1 in 2 opisa dejanja konkretiziran abstraktni dejanski stan in sicer je navedeno,“ da je obsojenka večkrat zahtevala od D. K. da najde ljudi, ki bi Gordano in M. V. prisilili, da bi izročila 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Nadalje so opisane resne grožnje oziroma načini prisiljenja, da bi G. V. „pritisnili preko otroka“, da je obdolženka od D. K. zahtevala, da se poveže zaradi izsiljevanja z osebo iz Slovenske Bistrice, da je D. K. dejala, da bi bilo dobro, če bi se V. kaj zgodilo, da naj se njunega otroka ugrabi pred šolo in da je svojo zahtevo podkrepila s tem, da mu je povedala, da je za pritisk na V. že najela nekoga iz Ljubljane, plačala 8.000,00 EUR, vendar ni bilo nič; v točki 2 pa je navedeno, da je od tajnega delavca policije zahtevala, da izterja od G. in M. V. 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, konkretizirano je prisiljenje, da mu je rekla, da mora biti to nesreča, bi bilo najbolje M. V. „eliminirati“, da bi bil nesposoben ali nemočen, G. V. pa bi bila sama „v šahu“ in bi bilo potem z njo lažje manipulirati, saj bi bila „stisnjena v kot“. Opis dejanja, kot poudarja državni tožilec, določno označuje h kateremu kaznivemu dejanju je obsojenka napeljevala D. K. in tajnega delavca policije, da je ravnala zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja. Določba kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 se namreč glasi: „kdor, zato da bi (ne z namenom, kot navaja višje sodišče) sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, se kaznuje z zaporom do petih let“. Napeljevanje po drugem odstavku 37. člena KZ-1 pa stori tisti, ki drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme izreči kazen tri leta zapora ali hujša kazen.

9. Napeljevanje mora biti takšno in tako določno, da se lahko ugotovi, h kateremu kaznivemu dejanju napeljevalec napeljuje. Zato pa ni odločilen abstraktni dejanski stan določenega kaznivega dejanja, ampak opis ravnanja napeljevalca h določenemu kaznivemu dejanju, ki mora biti, kot je bilo že poudarjeno, označeno tako, da je jasno h kateremu kaznivemu dejanju napeljevalec napeljuje in za kateri historični dogodek gre. Ni seveda potrebno, da storilec pozna pravno opredelitev kaznivega dejanja. Njegovo ravnanje pa mora biti takšno, da je zmožno izzvati pri storilcu odločitev za kaznivo dejanje. Sodna praksa o storilčevem ravnanju pri napeljevanju zavzela stališče, ki ga poudarja državni tožilec, sklicujoč se na sodbo I Ips 170/2007. V točki 44 te sodbe je poudarjeno, da je odločilno za storitev napeljevanja, da napeljevalec označi kaznivo dejanje v bistvenih potezah, to je nepravo in smer napada, medtem ko lahko podrobnosti izvršitve kaznivega dejanja prepusti storilcu.

10. V opisu dejanja v pravnomočni sodbi je opisano napeljevanje k izsiljevanju, ki je posebno kaznivo dejanje prisiljenja, katerega zakoniki znak je namen storilca, da pridobi sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist. V konkretnem delu opisa dejanja v izreku sodbe je opisano z navedbami pod točko 1, da je obdolženka zahtevala od D. K. in tajnega policijskega delavca, da z resnimi grožnjami prisili G. in M. V. k izročitvi 600.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi oziroma da tajni policijski delavec navedeni znesek od njiju izterja. Konkretizirano je h kateremu kaznivemu dejanju je obdolžena K. in tajnega policijskega delavca napeljevala. Označeno je, da je bilo napeljevanje izvršeno zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki naj bi jo napeljevani, to je storilec kaznivega dejanja, pridobil s prisiljenjem G. in M. V. V opisu dejanja je točno označeno h kateremu kaznivemu dejanju je obdolženka napeljevala D. K. in tajnega policijskega delavca. Dovolj določno je opisano, da je oba napeljevala, da naj oškodovanca prisilita z resno grožnjo v izročitev protipravne premoženjske koristi (zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1). Vrhovno sodišče se po navedenem strinja z državnim tožilcem, da dobesedno prepisovanje abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni potrebno, in poudarja, da abstraktni zakonski znaki niso nujni in obvezni del opisa kaznivega dejanja.

11. Vrhovno sodišče se tudi strinja z državnim tožilcem, da izraz „izterja“, naveden v točki 2 opisa dejanja, ne nakazuje na kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1, saj se ta izraz navezuje na protipravno premoženjsko korist v nadaljevanju opisa, kar je zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja in da se izraz „izterja“ ne nanaša na izterjavo dolga. Ta izraz označuje ravnanje napeljevalca, da doseže odločitev pri možnem storilcu kaznivega dejanja. Opisuje napeljevanje h kaznivemu dejanju izsiljevanja. S takšnim opisom obdolženkinega ravnanja je konkretno opisano, da je kot napeljevalka označila kaznivo dejanje v njegovem bistvu v zvezi s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki po drugem odstavku 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in je kaznivo dejanje dovolj označeno. Državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je višje sodišče s spremembo sodbe, ko je obsodilno sodbo spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP prekršilo določbo prvega odstavka 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, in je s tem storilo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Kazenski zakon je prekršilo v vprašanju, ali je dejanje za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

13. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženkino škodo, je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).