Jedro

Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti očitkov iz sklepa o predčasni razrešitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso obstajali razlogi za predčasno razrešitev tožnice s funkcije vodje predstojnika, pogodba o zaposlitvi pa je nezakonito prenehala veljati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se znesek 4.330,52 EUR zviša na znesek 4.991,16 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 522,64 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 17. 6. 2013, sklenjena med pravdnima strankama za vodstveno delovno mesto predstojnik kliničnega oddelka A., B. klinika, nezakonito prenehala veljati (točka I izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 20. 2. 2015 do 18. 6. 2015 obračunati premalo izplačani položajni dodatek v višini 7 % in od 19. 6. 2015 do 30. 4. 2017 v višini 12 % od osnovne plače 3.814,13 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, pod izvršbo (točka II izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 4.330,52 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev v točki III izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.991,16 EUR. Navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo stroškov postopka za pritožbo (zoper sodbo, izdano v prvem sojenju), ker tožnica s pritožbo ni uspela. Tožnica poudarja, da s pritožbo sicer res ni uspela, je pa nato uspela z revizijo in v končni posledici tudi z izpodbijano sodbo. Če te pritožbe ne bi vložila, tudi na koncu v postopku ne bi mogla uspeti, ker bi bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen. Zato so ti pritožbeni stroški vsekakor potrebni stroški postopka in bi jih moralo sodišče prve stopnje priznati. Ti stroški bi po OT znašali 375 točk (tar. št, 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, na kar bi moralo sodišče tožeči stranki priznati še 2 % materialnih stroškov (po 11. členu OT) v višini 4,5 EUR in 22 % DDV v višini 49,50 EUR. Skupaj torej stroški v zvezi s pritožbo, ki bi jih moralo sodišče priznati tožeči stranki, znašajo 279,99 EUR. Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pri odmeri stroškov odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, npr. pritožbe. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 742/2018 izhaja, da je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Zato niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji.

Pritožba glede stroškov za pričnine navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jih tožnici ni priznalo, zato tožnica sklepa, da jih je zgolj spregledalo. Tožnica je glede na uspeh v postopku upravičena do povrnitve tudi teh stroškov, ki jih je priglasila v svojem stroškovniku. Sodišče prve stopnje bi ji zato moralo priznati stroške pričnin v višini 114,06 EUR (po pravnomočnem sklepu z dne 16. 7. 2019) in 266,59 EUR (po pravnomočnem sklepu z dne 15. 10. 2019). Glede na navedeno bi moralo prvostopno sodišče tožnici poleg stroškov, ki ji jih je priznalo v III. točki izreka izpodbijane sodbe, dodatno priznati še zgoraj navedene stroške v skupni višini 660,64 EUR, posledično pa bi morali skupaj priznani stroški tožnice znašati 4.991,16 EUR namesto 4.330,52 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče najprej pravilno ugotavlja, da tožnica nima sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi s funkcije predstojnice ter da je v tem delu postopek pravnomočno končan, iz nadaljevanja obrazložitve pa izhaja, da je ta isti sklep sodišče presojalo in ugotovilo, da očitki iz sklepa o razrešitvi tožnici niso bili dokazani. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi napačno ocenilo izvedene dokaze. Iz izpovedi prič prof. dr. C.C. in prof. dr. D.D. namreč izhaja, da tožnici nista več zaupala iz razloga, ker tožnica ni zagotavljala usklajenega delovanja organizacijske enote, ki jo je vodila. Razlog za nezaupanje je bil torej v neusklajenem delovanju njene organizacijske enote, zaradi česar je bila tožnica tudi razrešena. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče E.E., tedanjega v.d. generalnega direktorja tožene stranke, ki je tožnico na funkcijo predstojnice imenoval in jo je s te funkcije tudi predčasno razrešil. Tožnici je bilo zaupano vodenje Kliničnega oddelka A. (v nadaljevanju: KO A.), v okviru katerega je bila med drugim zadolžena tudi za planiranje, organizacijo, koordinacijo in nadzor nad delom te organizacijske enote. E.E. je izpovedal, da je tožnico predčasno razrešil s funkcije predstojnice, ker so dogodki povezani s provokacijo s kalijem pokazali, da tožnica ni zagotavljala usklajenega delovanja organizacijske enote, ki jo je vodila, torej iz razloga, dogovorjenega z njeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ima predstojnik kot vodilni delavec zaradi vodenja posamezne organizacijske enote in posebnih pooblastil (kot izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 203/2018) večjo odgovornost kot ostali delavci, po drugi strani pa mora zaradi sodelovanja pri vodenju in posebnih pooblastil uživati tudi posebno zaupanje poslovodstva (direktorjev). Dejstvo, da nihče od pristojnih na kliničnem oddelku nekaj dni ni reagiral na trditev, da je bila bolniku povzročena škoda z napačnim zdravljenjem, je odraz nedelovanja kontrolnih in nadzornih mehanizmov. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je nesprejemljivo, da delo ni organizirano tako, da je predstojnik tekoče seznanjen z vsemi ključnimi dogodki na kliničnem oddelku, ki ga vodi. Predstojnik bi moral vzpostaviti takšne odnose na oddelku, da bi bil o takšnih dogodkih sproti seznanjen in da bi lahko pravočasno ukrepal. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnica ni pridobila zaupanja podrejenih, saj iz njenih navedb in izpovedi izhaja, da so podrejeni sklenili "nek pakt o neporočanju", za kar po njenem mnenju, ki mu pritrjuje sodišče, ni kriva sama, temveč drugi (dr. F.F., dr. G.G., prof. dr. D.D., prof. dr. C.C., dr. H.H., dr. I.I., služba J. in drugi).

Sodišče prve stopnje bi moralo tudi zaključiti, da je tožena stranka od tožnice upravičeno pričakovala, da tožnica po seznanitvi z dogodki ne bo ostala pasivna, kljub nastopu dopusta dne 22. 12. 2014 in bo najprej raziskala, zakaj ni bila prej obveščena o dogodku, se pogovorila z vpletenimi v incident, predvsem pa bi se morala vprašati, ali lahko še zaupa vodji Oddelka K. (OK.) dr. F.F., ki na dogodek ni pravočasno reagiral, ji o dogodku ni poročal in je po mnenju same tožnice v njeni pisni izjavi z dne 29. 1. 2015 kršil pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka najprej opraviti vzročno posledično analizo in šele po tem ukrepati. Nerazumljivo je, da sodišče pritrjuje tožnici, ki strokovnemu direktorju B. klinike očita, da je "tekel na policijo", namesto, da bi sama o sumu storitve kaznivega dejanja obvestila pristojne organe. Dejstvo, da je zdravnik na oddelku nastavil kalijev klorid pacientu s hiperkalimijo, z zavedanjem, da to lahko povzroči smrt pacienta in s tem vzbudil prepričanje pri sodelavcih, da je storil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, s čimer je pri njih povzročil zmedo in paniko, je zahtevalo hiter odziv vodstva.

Sodišče je napačno ocenilo tudi izpoved priče dr. G.G., ki naj bi izpovedala, da je OK. deloval usklajeno. Dejstvo, da je bila tožnica prisotna na skupnih raportih, ki jih je uvedla dr. G.G., še ne pomeni, da je bila komunikacija na oddelku dobra in je oddelek deloval usklajeno. O tem, da je bilo nekaj narobe s komunikacijo na oddelku, govori dejstvo, da tožnici dan po dogodku, zjutraj 17. 12. 2014, nihče od prisotnih ni omenil, da se je zgodilo kaj posebnega, niti ji tega ni nihče omenil na jutranjem sestanku 18. 12. 2014 ali na četrtkovi glavni viziti. O pacientu niso govorili niti v petek 19. 12. 2014 zjutraj na raportu niti 22. 12. 2014, to je v ponedeljek zjutraj na raportu. Nenavadno je, da je dr. G.G. za dogodek izvedela 16. 12. 2014 od specializantke, ki je bila pri samem dogodku udeležena in ji je dr. G.G. rekla, naj o dogodku molči. Nesprejemljivo je, da je o dejanju dr. L.L. vedel večji del zdravniškega tima OK., tudi najmanj dve medicinski sestri, ki sta bili pri dogodku udeleženi, zlasti pa vodja OK. dr. F.F. in priča dr. G.G., pa o tem ni nihče poročal predstojnici. Dr. G.G. je sicer izpovedala, da je z dogodkom seznanila dr. F.F. in je očitno menila, da ni potrebno s tem seznanjati predstojnice. Priča je namreč izpovedala, da se je nekoč dvakrat obrnila na tožnico z določenimi problemi, vendar jo je le ta odslovila in preusmerila na dr. F.F.. Prav tako je nerazumljivo, zakaj sodišče verjame dr. F.F., da tožnice z dogodkom niso seznanili, ker je šlo za strokovno vprašanje, s katerim se predstojnika ne seznanja, ko pa iz izpovedi tožnice jasno izhaja, da je kot predstojnica skrbela za strokovno in poslovno delo ter da je odšla vsak četrtek v strokovni nadzor na navedeni oddelek. Da je bila tam v strokovnem nadzoru tudi v četrtek, 18. 12. 2014, je izpovedala sama tožnica. Sodišče bi moralo zaključiti, da gre za sprenevedanje dr. F.F., ob njegovi razlagi, da je rabil inštrukcije dr. H.H. o tem, koga naj obvesti o dogodku in kdaj, ter da ni poznal internih aktov, ki bi to vprašanje urejali. Že dejstvo, da je dr. F.F., ki je bil neposredno podrejen in odgovoren tožnici, o dogodku prej seznanil dr. H.H., ki ni bil zaposlen na B. kliniki in njene organizacijske strukture niti ni poznal, kaže na pomanjkljivo komuniciranje in nezaupanje do tožnice, kar je imelo za posledico opustitev obdukcije pri pacientu. Ni dovolj, da ima predstojnik sestanek z zaposlenimi, če ne vzpostavi takega načina komunikacije in takšne medsebojne odnose na kliničnem oddelku, da se zdravstveni delavci zavedajo dolžnosti poročanja predstojniku in to dolžnost redno izvršujejo. Nobeni predpisi in interni akti ne morejo nadomestiti te vloge predstojnika, ki je med drugim odgovoren za zagotavljanje sistema kakovosti in je dolžan z internimi akti seznaniti podrejene. Služba J. pri toženi stranki ne more prevzeti nalog predstojnika, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Oddelek ni deloval usklajeno, saj ni bilo ustrezne komunikacije s predstojnico, ki ni imela ustreznega nadzora oziroma je bila pri tem pasivna, kar je bil utemeljen razlog za predčasno razrešitev tožnice.

Namesto tožnice je moral odreagirati strokovni direktor B. klinike prof. dr. D.D., ki je za dr. L.L. predlagal suspenz pogodbe o zaposlitvi. Skupaj s poslovno direktorico M.M. je tudi predlagal, da se dr. F.F. ne zaupa več vodenja OK. in se mu vzame funkcijski dodatek, kar bi morala storiti tožnica. Tožnica ni bila predčasno razrešena, ker bi bila odgovorna za ekscesno ravnanje dr. L.L., kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč zaradi tega, ker so dogodki po tem ekscesnem ravnanju pokazali, da na tej enoti tožnica nima nadzora, da kontrolni mehanizmi ne delujejo, da ni ustrezne komunikacije med njo in zaposlenimi, kar vse bi le ta morala zagotavljati v smislu usklajenega delovanja organizacijske enote. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izvedla predpisanih in standardnih DNV varnostnih predpisov in da zaradi tega ni znala ločiti med ekscesom in umorom. V danih okoliščinah je bila tožena stranka, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 151/2017, dolžna podati kazensko ovadbo zoper dr. L.L., saj bi v nasprotnem primeru lahko odgovarjala za prikrivanje storitve kaznivega dejanja. Od predstojnika se v takih okoliščinah pričakuje takojšnje ukrepanje. Tožnici pa se je, kot izhaja iz njenega kratkega elektronskega sporočila prof. dr. D.D., zdelo, da je o zadevi potrebno še premisliti.

Zmotna in nedokazana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pravočasno 26. 11. 2014 toženo stranko obvestila o preteči nevarnosti oziroma možnosti točno tistega dogodka, katerega nastanek in posledice ji očita tožena stranka. Nerazumljiv je tudi komentar sodišča prve stopnje o primeru otroške srčne kirurgije, ki s predčasno razrešitvijo tožnice nima nobene zveze, sploh pa je taka ugotovitev sodišča brez vsake podlage in dokazov. Neutemeljena in nedokazana je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ne samo opustila izvajanje zdravstvene zakonodaje, internih varnostnih predpisov in standardov DNV, ampak je tožnico še izločila iz vseh ugotovitvenih postopkov in ji tudi zamolčala ugotovitve strokovnega nadzora. Sodišče se je neutemeljeno spustilo v presojo notranje organizacije in internih aktov tožene stranke. Tožena stranka ni dokazovala izvajanja svoje dejavnosti po zakonih in drugih prepisih ter standardih DNV, ker to niti ni bil predmet tega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede dela odločitve o stroških postopka.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 273/2015 z dne 16. 2. 2016 v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 1. 2. 2015 do 19. 2. 2015 obračuna premalo izplačani položajni dodatek v višini 7 % od bruto osnovne plače 3.814,13 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je višji tožbeni zahtevek (za plačilo položajnega dodatka v višini 7 % osnovne plače za čas od 20. 2. 2015 do 18. 6. 2015 ter v višini 12 % osnovne plače za čas od 19. 6. 2015 do 30. 4. 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2013 in v IV. točki izreka sodbe odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. S sklepom je v I. točki izreka zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice z dne 4. 2. 2015 s funkcije predstojnice kliničnega oddelka A., B. klinike, ter v II. točki izreka ustavilo postopek v delu tožbe, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatka za znanstveno stopnjo za čas od 4. 2. 2015 do 30. 4. 2017 v višini 59,74 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

9. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 385/2016 z dne 17. 11. 2016 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

10. Zoper pravnomočno sodno odločbo je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS delno ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 241/2017 z dne 4. 12. 2018 ter odločilo, da se sodba sodišča druge stopnje ter II., III. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, revizijo pa je zavrnilo v delu zoper odločitev o zavrženju dela tožbe. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. V sklepu je med drugim navedlo, da sta v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena na podlagi prvega odstavka 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), razrešitev in prenehanje pogodbe neločljivo povezani pravni dejstvi (o čemer je ne nazadnje sodišče druge stopnje zavzelo stališče že v sklepu Pdp 279/2017 z dne 25. 5. 2017 o razveljavitvi sklepa o zavrženju revizije), saj v tem primeru razrešitev pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Če razlogov iz pogodbe o zaposlitvi za predčasno razrešitev ni bilo, potem dejstvo, ki ima za posledico zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni nastopilo. Pogodba je posledično prenehala veljati nezakonito. To pa pomeni, da tožnica, ki sicer pravilno povezuje nezakonito prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi za vodilno delavko z nezakonito razrešitvijo, od posebnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti razrešitve nima nobene pravne koristi. Zato je odločitev o zavrženju tega dela tožbe (sicer iz drugih razlogov, kot jih navajata sodišči druge in prve stopnje) pravilna. Navedlo je še, da sta sodišči druge in prve stopnje zahtevek v delu, ki se nanaša na prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zavrnili zaradi zmotne materialno pravne presoje in dejanskega stanja v zvezi z obstojem razlogov za razrešitev nista ugotavljali, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, da bo moralo v novem sojenju presoditi, ali so za predčasno razrešitev tožnice s funkcije obstajali s pogodbo dogovorjeni razlogi ter posledično odločiti o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in pravicah, ki iz tega izhajajo. V ostalem je revizijo (zoper odločitev o sklepu o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na razrešitev), zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke:

11. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi, oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnica nima samostojnega sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi s funkcije predstojnice, ni pa odločilo v nasprotju s to ugotovitvijo, ko je zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi presojalo tako, da je ugotavljalo, ali so podani razlogi, navedeni v sklepu o predčasni razrešitvi tožnice s funkcije, saj je prenehanje te pogodbe vezano na (ne)utemeljenost sklepa o predčasni razrešitvi.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita z navedbami, da je napačno ocenilo izpovedi prič prof. dr. C.C. in prof. dr. D.D., ter da se ni opredelilo do izpovedi takratnega direktorja tožene stranke E.E.. V zvezi z dokaznim zaključkom, da ni podan razlog za razrešitev, ker naj tožnica ne bi ne zagotavljala usklajenega delovanja organizacijske enote v smislu 3. alineje 42. člena Statuta tožene stranke, oziroma 3. alineje tretjega odstavka pogodbe o zaposlitvi št.: ... z dne 17. 6. 2013 (A2), ki določa, da je lahko tožnica s strani generalnega direktorja tožene stranke razrešena pred iztekom mandata, če ne zagotavlja usklajenega delovanja organizacijske enote, je sodišče sprejelo pravilno dokazno oceno, v skladu z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Bistveno je lahko določba kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se namreč lahko opredeli do vsakega dokaza, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za relevantne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, in to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo določenega dokaza, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

13. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št.:... z dne 17. 6. 2013 za določen čas, in sicer za opravljanje del na vodstvenem delovnem mestu predstojnice Kliničnega oddelka A., B. klinika (I. točka pogodbe o zaposlitvi). Na podlagi III. točke pogodbe o zaposlitvi je bilo opravljanje del vodstvenega delovnega mesta vezano na čas trajanja štiriletnega mandata, tj. do 30. 4. 2017, pri čemer sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se tožnica lahko razreši pred iztekom mandata. Tožnica je bila s sklepom predčasno razrešena s funkcije predstojnice kliničnega oddelka z dnem 4. 2. 2015. 14. Sklep o predčasni razrešitvi tožnice št.... z dne 4. 2. 2015 je tožena stranka utemeljila s tem, da je imel predlog za razrešitev povod v dogodkih, povezanih z odklonom, ki se je zgodil 16. 12. 2014 na oddelku OK. v zvezi z domnevno nepravilnim ravnanjem dr. L.L.. Na oddelku, ki ga je vodila tožnica (predstojnica), ni bilo nikakršne reakcije na to ravnanje, ker predstojnice o tem do 22. 12. 2014 ni nihče obvestil. Bilo je nesprejemljivo, da je za dogodek vedel večji del zdravniškega tima OK., nesporno tudi najmanj dve medicinski sestri, ki sta bili pri dogodku udeleženi, zlasti pa vodja OK. dr. F.F., pa o tem ni nihče poročal predstojnici. Šlo je za nedelovanje kontrolnih in nadzornih mehanizmov, čeprav je naloga predstojnika, da zagotovi takšne odnose med zaposlenimi, kjer ne bo nobenih zadržkov glede poročanja predstojniku o ključnih zadevah, ki se tičejo kliničnega oddelka. Tožnici je bilo tudi očitano, da tudi v dneh po 22. 12. 2014 ni pristopila k reševanju odklona, oziroma da ta pristop ni bil pravilen, saj ni naredila nikakršnih korakov v smeri ugotavljanja dejstev v zvezi z odklonom.

15. Glede na navedene bistvene razloge sklepa za predčasno razrešitev tožnice je mogoče povzeti, da je odločilni razlog za predčasno razrešitev tožnice v tem, da tožnica kot vodja kliničnega oddelka ni poskrbela za pretok bistvenih informacij, ki se tičejo delovanja kliničnega oddelka, saj od 16. 12. 2014 do 22. 12. 2014 ni bila s strani delavcev na kliničnem oddelku obveščena o domnevnem nepravilnem ravnanju dr. L.L. z dne 16. 12. 2014, ter da tudi po tem dogodku ni ustrezno ukrepala.

16. Pritožbeno sodišče dodaja, da je dr. L.L. zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo, vendar pri tem ni bil uspešen. Tožbeni zahtevek za ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 170/2015 z dne 8. 1. 2016, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 345/2016 z dne 15. 2. 2017. Revizija tožnika je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 15/2017 z dne 20. 2. 2018. 17. Po oceni izvedenih dokazov je v zvezi z obveščanjem in pretokom informacij na KO A. sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zdravnice na oddelku OK. dr. G.G. pravilno ugotovilo, da očitki iz sklepa o predčasni razrešitvi niso utemeljeni. Priča dr. G.G. je namreč demantirala alarmantne ugotovitve dr. L.L., ki jih je navedel v razgovoru dne 5. 1. 2015 (A9/6) na oddelku, ki ga je vodila tožnica. Priča je izpovedala, da je v času, ko je bila vodja OK., vpeljala popolni raport ob 14.00 uri, zbrani so bili zdravniki, kjer so debatirali o bolnikih. Bil je tudi jutranji raport, kjer so se pogovarjali o delu, prisotne pa so bile tudi medicinske sestre in fizioterapevti, tako da so se o bolnikih veliko pogovarjali. Tak način dela je ostal tudi potem, ko ni bila več vodja oddelka OK., prav tako pa je ostal tudi popoldanski raport, kar je predstavljalo dodatni poglobljeni razgovor o bolnikih. Takšen način dela je ohranil tudi dr. F.F., ki je marca 2013 zamenjal dr. G.G. na mestu vodje OK.. V zvezi z izjavo dr. L.L. je izpovedala, da so to, kar je bilo zapisano v tem razgovoru z dr. L.L., lahko zgolj njegovi občutki, ki pa je bil zelo občutljiv, vsi ostali zaposleni pa o takih občutkov niso povedali niti komisiji niti zaslišani pred sodiščem. Njegovo izpoved pred komisijo je pripisala temu, da je hotel odvrniti pozornost od svojega ravnanja, ki ga je storil 16. 12. 2014 in ki je imelo nepredvidene posledice. Njena izpoved je bistvena predvsem v delu, da je komunikacija potekala normalno, da je oddelek OK. deloval usklajeno, ter s tem zavrnila očitke prof. dr. D.D., da komuniciranje med tožnico in podrejenimi ni potekalo tako, kot bi moralo, ker naj bi se podrejeni tožnice bali. Priča dr. G.G. je v zvezi s tem izpovedala, da se tožnice ni bala in da sta dobro sodelovali. Nikoli ni bila v direktnem sporu s tožnico, tožnica pa se je odločila za njeno zamenjavo na mestu vodje OK., ker naj bi se njuni poslovni poti razhajali, dr. G.G. pa je bila pozvana s strani zdravnikov OK., da nadaljuje idejo o tem, da bi OK. postal samostojna služba, kar je dr. F.F. počel že pred tem.

18. Iz izpovedi dr. G.G. nadalje izhaja, da jo je o dogodku seznanila njena specializantka, dr. G.G. pa je naslednje jutro, to je 17. 12. 2014, o dogodku obvestila neposredno nadrejenega dr. F.F., vodjo OK.. Vodje oddelka OK. namreč 16. 12. 2014 ob 15. uri ni bilo več v službi, dr. G.G. pa je hotela o dogodku še enkrat govoriti s svojo specializantko. Sistem obveščanja neposredno nadrejenega delavca je torej deloval, ter se ni preskakovalo nadrejenih, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Dr. F.F. bi kot neposredno podrejeni tožnici moral o dogodku obvestiti tožnico. Od drugih zaposlenih v oddelku OK. zato ni bilo mogoče zahtevati, da o dogodku neposredno seznanijo tožnico kot vodjo kliničnega oddelka, temveč da seznanijo z dogodkom le neposredno nadrejenega dr. F.F., ki je bil o dogodku obveščen. Priča je še izpovedala, da delo v OK. poteka tako, da so na raportu najprej sami, potem pa o svojih pacientih poročajo na skupnem raportu, kjer je prisotna tudi predstojnica, ki vodi skupni raport. Priča dr. G.G. je v zvezi s tem še izpovedala, da ni imela občutka, da zdravniki na teh raportih ne bi smeli izraziti svoje stiske, pomislekov in predlogov, ter je drugi raport doživljala kot zelo dobro stvar. Izpovedala je, da se tožnice ni bala. V tem kontekstu je neutemeljen tudi povsem pavšalen očitek v sklepu o predčasni razrešitvi tožnice, da je poleg omenjenega dogodka v preteklem letu vsaj še en dogodek, ki je predmet kriminalistične preiskave in novega izrednega internega strokovnega nadzora, glede katerega predstojnica tudi ni bila obveščena.

19. Glede na to, da je le na relaciji vodja OK. - predstojnica KO A. prišlo do situacije, ko vodja OK. ni obvestil tožnice o dogodku z dne 16. 12. 2014, ni mogoče zaključiti, da tožnica ni zagotavljala usklajenega delovanja organizacijske enote, oziroma da ni vzpostavila takšnega načina medsebojne komunikacije in takšnih medsebojnih odnosov na kliničnem oddelku, da bi se zdravstveni delavci zavedali dolžnosti poročanja predstojniku in to dolžnost tudi redno izvrševali. Komunikacija o zdravstvenem stanju pacientov je med zaposlenimi redno potekala, raporta se je udeleževala tudi tožnica, ki je bila prisotna tudi na četrtkovih vizitah. Da je bilo vzpostavljeno obveščanje neposredno nadrejenega, potrjuje tudi izpoved priče dr. G.G., da se je v preteklosti že dvakrat neposredno obrnila na tožnico, pa ji je bilo rečeno, naj se obrne na dr. F.F.. Glede na verodostojno in prepričljivo izpoved priče dr. G.G., niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče njeno izpoved nepravilno dokazno ocenilo.

20. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dejstvom, zakaj dr. F.F. ni neposredno obvestil tožnice, na podlagi njegove izpovedi ugotovilo, da je bila v zadevi dr. L.L. vrsta dogodkov, ki so pripeljali do tega, da ni prišel v stik s svojo nadrejeno, saj je menil, da je na dopustu. Po drugi strani pa, ko je ugotovil, da ne gre za strokovno napako, temveč za možnost evtanazije, je v stiski, ko se ni znal odločiti, sprejel povabilo dr. H.H. kot predsednika etične komisije, da mu svetuje, kaj storiti v danem položaju. Vabilo je sprejel, ker je ugotovil, da se je dr. L.L. že zglasil pri dr. H.H. in je tako pričakoval, da bo dobil s strani predsednika etične komisije nasvet, kako ravnati v danem položaju, ki ga je zelo obremenjeval. 21. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedi prič dr. F.F. in prof. dr. H.H. izhaja, da do teh dogodkov niso bili seznanjeni z navodilom N., ki je opredeljevalo, kako ravnati v takšnih primerih, kot je bil primer dr. L.L.. Pred tem dogodkom nista bila seznanjena s tem organizacijskim predpisom, ki je sicer veljal že od 29. 9. 2013, prof. dr. C.C. pa je izpovedal, da je bila pri toženi stranki za obveščanje kadrov glede javljanja odklonov zadolžena njegova pomočnica za kakovost, izobraževanje delavcev z ISO standardi pa je bilo prepuščeno klinikam. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da Služba J., ki je tudi vodila certifikat kliničnega centra standardi ISO, ni bila dovolj aktivna glede izobraževanje delavcev z ISO standardi. Priča dr. F.F. je v zvezi s tem izpovedal, da bi danes, glede na to, da so po tem dogodku imeli zelo intenzivno izobraževanje v tej smeri, ravnal drugače kot takrat. Ker so menili, da gre za strokovno napako, predstojnice o tem ni obveščal, saj je bilo v preteklosti že več takih strokovnih napak in so jih pri toženi stranki reševali najprej na nivoju oddelka OK., ki ga je vodil. Zato so se od 17. 12. 2014 do 22. 12. 2014 pogovarjali o strokovni napaki, šele 22. 12. 2014 so se pričeli pogovarjati, da bi lahko šlo za evtanazijo. Izpovedal je, da bi sedaj ravnal tako, da bi že 22. 12. 2014 o tem obvestil nadrejeno in šele kasneje dr. D.D., kljub temu da so že takrat obstajali akti, pa z njimi ni bil seznanjen.

22. Dejstvo, da dr. F.F. ni takoj po dogodku neposredno obvestil tožnice, torej ni posledica slabih odnosov znotraj oddelka, temveč po eni strani posledica dejstva, da niti dr. F.F. niti prof. dr. C.C. nista vedela, kako ravnati glede na navodilo N., ter da se je dr. F.F. udeležil sestanka z dr. H.H., potem ko ga je ta obvestil, da ga je od dogodku že neposredno obvestil dr. L.L., čeprav je bil dr. H.H, zaposlen na O. kliniki. Odločitev, da dr. F.F. o dogodku seznani strokovnega vodjo B. klinike prof. dr. D.D. in ne še pred tem tožnice, je torej predvsem posledica dejstva, da sta imela dr. H.H. in dr. F.F. sestanek s pravnikom P.P., ki je F.F. svetoval, da naj se obrne na strokovnega vodjo. P.P. je izpovedal, da je gledano na hierarhijo odgovornih oseb pravilno, da sta strokovni direktor klinike in potem strokovni direktor UKC tisti osebi, ki morata v takih primerih ukrepati. Pri tem je pojasnil, da niti ni vedel, da je tožnica predstojnica, saj je menil, da je dr. F.F. predstojnik tega oddelka, dr. F.F. pa mu je povedal, da so nekateri na kliniki na dopustu, ker je bil čas pred Božičem.

23. Glede na vse navedeno ni bil podan očitek iz sklepa o predčasni razrešitvi, da tožnica ni poskrbela za ustrezno komunikacijo na kliničnem oddelku, ki ga je vodila, saj je dejstvo, da je dr. F.F. ni takoj neposredno seznanil z dogodkom, predvsem izraz velike stiske, v kateri so bili po seznanitvi z dogodkom tako dr. F.F. kot tudi dr. H.H., ter nasveta, kako ravnati, ki ga je dr. F.F. dobil od P.P.. Tega spleta okoliščin ni mogoče šteti kot posledice tožničinega vodenja oddelka. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do tega dejstva pripeljal niz dogodkov, predvsem to, da se je dr. L.L. neposredno sestal z dr. H.H., ki je zatem o tem dogodku obvestil dr. F.F. in ne tožnice.

24. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljen očitek iz sklepa o razrešitvi, da tožnica tudi v dneh po 22. 12. 2014 ni pravilno pristopila k reševanju odklona ter da je bila pasivna, zaradi česar je moral določene ukrepe sprejeti strokovni vodja B. klinike prof. dr. D.D.. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi tožnice in ostalih izvedenih dokazih, da je tožena stranka pri obravnavi zapleta še izločila tožnico iz vseh ugotovitvenih postopkov in ji tudi zamolčala ugotovitve strokovnega nadzora. Ob razrešitvi pa jo je nato obtožila odgovornosti za takšno stanje v organizacijski enoti, ki ga je tožena stranka sama ustvarila s svojim upravljanjem incidenta. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da je v času, ko je bila tožnica na dopustu, od 23. 12. 2014 njene funkcije prevzel prof. dr. R.R., ki so ga o dogodku obvestili šele 23. 12. 2014, prof. dr. R.R. pa jo je poklical šele v torek (23. 12. 2014) ob 21. uri po telefonu in ji povedal zgodbo o dr. L.L.. Rekel je, da je vse pod kontrolo, da je vse akcije o tem prevzel in ustrezno reagiral, in povedal, da so se dogovorili, da bo naslednji dan določen izredni strokovni nadzor, ter naj bo mirno na dopustu, ker je vse pod kontrolo. Ko pa se je po božičnih praznikih vrnila z dopusta, so se vsi "razbežali", takrat ni bilo več nobenega - eni so šli na dopust, dr. L.L. so suspendirali, policija je zapečatila njegovo pisarno, dr. F.F. je šel na bolniško, tako da ni bilo možno izpeljati pogovora v timu, da bi natančno opredelili vse dogodke enega za drugim. Izpovedala je še, da je šele 19. 1. 2015 lahko opravila pogovor, ko so se pričeli vračati z dopusta ali bolniške ter so se šele takrat lahko dogovorili o nadaljnjih korakih in funkcioniranja tega oddelka. Poskušala je sodelovati pri reševanju težav, ampak ko je potekal izredni strokovni nadzor, je pri delu sodeloval sodeloval tudi pravnik UKC S.S., ki je nadzoroval tožničino takratno tajnico, ki je pisala zapisnike, da ji ne bi pokazala kakršnega koli zapisnika, ki se je vodil in je stal toliko časa pri njej, da je vsebino prenesla na USB, ostalo vsebino pa zbrisala. Zato tožnica ni imela nobenih podatkov o poteku izrednega strokovnega nadzora. Tudi ko je bil le ta zaključen, ni dobila s strani UKC nobenega izvoda, čeprav bi morala zanj prva izvedeti in urediti korektivne ukrepe. Izključili so jo tudi iz tiskovne konference. Poleg tega bi morala ona sama mnenje posredovati na tiskovni konferenci, pa so jo izključili.

25. Glede na vse navedeno, predvsem ob dejstvu, da je suspenz dr. L.L. izrekel strokovni vodja B. klinike, ter da dejansko od dogodka pa do same razrešitve tožnici ni bila omogočena aktivna vloga pri reševanju nastalega položaja, tudi ta drugi očitek iz sklepa o predčasni razrešitvi ni utemeljen.

26. Glede na vse navedeno torej ni utemeljen pritožbeni očitek, da iz izpovedi E.E. izhaja, da je tožnico predčasno razrešil s funkcije predstojnice, ker so dogodki, povezani s provokacijo s kalijem, pokazali, da tožnica ni zagotavljala usklajenega delovanja organizacijske enote, ki jo je vodila, torej iz razloga, dogovorjenega z njeno pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti očitkov iz sklepa o predčasni razrešitvi, ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ima predstojnik kot vodilni delavec zaradi vodenja posamezne organizacijske enote in posebnih pooblastil (kot izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 203/2018) večjo odgovornost kot navadni delavci, po drugi strani pa mora zaradi sodelovanja pri vodenju in posebnih pooblastil uživati tudi posebno zaupanje poslovodstva (direktorjev). Posledično tudi ni podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba in sicer, da je tožnica izgubila zaupanje vodstva tožene stranke po dogodkih od 16. 12. 2014 dalje.

27. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso obstajali razlogi za predčasno razrešitev tožnice s funkcije vodje predstojnika KO A., pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 13. 6. 2013 pa je nezakonito prenehala veljati. Tožnici je zato sodišče pravilno dosodilo prikrajšanje pri plači in sicer za čas od 20. 2. 2015 do 18. 6. 2015 s položajnim dodatkom v višini 7 % od osnovne plače 3.814,13 EUR bruto, od 19. 6. 2015 do 30. 4. 2017 pa v višini 12 % od osnove plače 3.814,13 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov.

28. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Do ostalih obsežnih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožnice:

30. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvotnem sojenju. Res je sicer, da je bila s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 385/2016 z dne 17. 11. 2016 zavrnjena tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 273/2015 z dne 16. 2. 2016, vendar pa je tožnica uspela v revizijskem postopku, nato pa tudi v novem sojenju. Zato je pri odločitvi o povračilu stroškov postopka potrebno izhajati iz končnega uspeha stranke v smislu določbe 154. člena ZPP in tožnici priznati tudi pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Tožnica je upravičena do nagrade za pritožbo v višini 375 točk (tar. št, 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, do 2 % materialnih stroškov (po 11. členu OT) v višini 4,5 EUR ter 22 % DDV, skupaj v znesku 279,99 EUR.

31. Glede povračila stroškov pričnin pritožba utemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče priznati 114,06 EUR po pravnomočnem sklepu z dne 16. 7. 2019 in 266,59 EUR po pravnomočnem sklepu z dne 15. 10. 2019. Z navedenima sklepoma je bilo namreč tožnici naloženo plačilo stroškov, ki so jih imele priče dr. G.G. (sklep z dne 16. 7. 2019) in T.T., dr. F.F. in M.M. (sklep z dne 15. 10. 2019).

32. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je stroške zvišalo za 660,64 EUR, z dosojenih 4.330,52 EUR na 4.991,16 EUR, glede na določbo 5. alineje 358. člena ZPP, saj je bilo dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

33. Ker je tožnica s pritožbo uspela, prav tako pa so bili potrebni stroški odgovora na pritožbo, ji je pritožbeno sodišče za obe vlogi priznalo po 375 točk, z materialnimi stroški v višini 2 % v višini 4,20 EUR in 22 % DDV, skupaj v višini dvakrat po 261,32 EUR, skupaj v znesku 522,64 EUR, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.