Jedro

Postopek vzpostavitve listine je namenjen položajem, ko predlagatelj ne razpolaga z za vpis primerno zasebno listino, razpolaga pa z vsemi ostalimi listinami, potrebnimi za vpis. Listina se namreč vzpostavi samo za potrebe vpisa na predlagatelja, ne pa na zalogo. Če pogoji za vpis niso izpolnjeni, mora sodišče predlog za vzpostavitev listine zavrniti (tudi če je sicer verjetno izkazano, da je bila taka listina izstavljena in se je izgubila).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je okrajno sodišče ugovor predlagatelja zoper sklep, s katerem je bil zavrnjen predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in vpis lastninske pravice na ime predlagatelja.

2. Zoper sklep se predlagatelj pritožuje. Ne strinja se z razlago določb 234., 246., 34. do 38. in 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in tudi ne s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče. V podpoglavju 7.5. ZZK-1 gre za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine. To pa je listina, na podlagi katere se izvede vpis v zemljiško knjigo in poleg nje ni za vpis potrebna nobena druga listina, še posebej ne potrdilo o namenski rabi, o plačilu davka in podobno. Že sama vzpostavljena listina predstavlja razpolagalni posel, na podlagi katerega je možna vknjižba. Da je temu tako, kaže obsežna sodna praksa, ko tožniki tožijo na izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine. Pri uspehu v pravdi tako listino nadomesti sodba, ki ji ni treba prilagati nobenih potrdil. Namen vzpostavitve zemljiškoknjižne listine pa je omogočiti lastniku vpis, ne da bi mu bilo treba vložiti tožbo zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Navedeno izhaja tudi iz logične razlage ZZK-1, ki govori o vzpostavitvi listine, ne pa tudi ostalih listin z 34. do 38. člena ZZK-1. Določena potrdila so v obliki žiga na sami listini, katere vzpostavitev se zahteva. Namen zakonodajalca je bil da se z institutom vzpostavitve zemljiškoknjižne listine vzpostavi popolna listina, ki omogoča vpis v zemljiško knjigo, ne pa zgolj samo razpolagalni posel. Pri drugih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za vzpostavitev listine, gre za druge pogoje iz 148. člena ZZK-1. V zvezi s sklepom o dedovanju pa je predlagatelj že v ugovoru pojasnil, da njegova pravna prednica v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica nepremičnine, zato se sklep ni mogel nanašati tudi na predmetno nepremičnino. Sklep je bil predložen, ker izkazuje univerzalno pravno nasledstvo. Sklenjen je bil tudi dogovor, po katerem je nujni dedič predlagatelju odstopil svoj 1/8 delež. Celo če bi šteli, da je predlagatelj dedič le do 7/8, bi še vedno moralo sodišče predlogu ugoditi vsaj delno. V zvezi s tem opozarja na sodno prakso VSK CDn 251/2015, kjer je šlo za enak primer. Res ni predložil sklepa, opremljenega z žigom pravnomočnosti, vendar je bilo to zato, ker je tak sklep od sodišča prejel šele po izteku roka za ugovor, zato ga prilaga pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagatelj je predlagal vzpostavitev kupne pogodbe z dne 4.2.1964, sklenjene med pravno prednico predlagatelja in N.S., in ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na pravno prednico predlagatelja. Če bi s predlogom uspel, bi se torej vzpostavila kupna pogodba z dne 4.2.1964, sama vzpostavitev namreč ne pomeni, da gre za neko novo listino, datirano na dan njene vzpostavitve.

5. Postopek vzpostavitve listine je namenjen položajem, ko predlagatelj ne razpolaga z za vpis primerno zasebno listino, razpolaga pa z vsemi ostalimi listinami, potrebnimi za vpis. Listina pa se po določbi prvega odstavka 234. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vzpostavi pod dvema kumulativnima pogojema. Prvi je, da predlagatelj verjetno izkaže, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice in da se je ta listina uničila oziroma izgubila, drugi pa je, da so izpolnjeni drugi pogoji za vknjižbo te pravice v korist predlagatelja postopka. Listina se namreč vzpostavi samo za potrebe vpisa na predlagatelja, ne pa na zalogo. Če pogoji za vpis niso izpolnjeni, mora sodišče predlog za vzpostavitev listine zavrniti (tudi če je sicer verjetno izkazano, da je bila taka listina izstavljena in se je izgubila). Prav za tak primer je šlo v tej zadevi.

6. Pogoje za vpis določa 148.člen ZZK-1, med drugim je v 2. točki določeno, da mora listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustrezati pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis. Kakšni so ti pogoji za listine, ki izvirajo iz obdobja pred uveljavitvijo ZZK-1, določa četrti odstavek 246.člena ZZK-1, po katerem je treba za vknjižbo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, če je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo tega zakona (kar v predmetni zadevi trdi predlagatelj), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti listine, ki morajo biti po 34. do 38. členu ZZK-1 priložene zemljiškoknjižnemu dovolilu. Vse našteto je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Predlagatelj nobene od teh listin ni priložil, zato ni izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1 in je bilo treba predlog zavrniti.

7. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na primere, ko so stranke po uveljavitvi ZZK-1 v pravdi dosegle izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj sodba pomeni, da je to dovolilo dejansko izstavljeno šele s pravnomočnostjo sodbe in se zanj 246. člen ZZK-1 ne uporablja. Tudi sicer pa se določba četrtega odstavka 246. člena ZZK-1 nanaša zasebne listine iz točke 1. prvega odstavka 40. člena ZZK-1, sodbe pa so urejene v točki 5. te določbe.

8. Ker pogoji iz prvega odstavka 234. člena ZZK-1 niso izpolnjeni, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).