Jedro

Iz 3. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora tožena stranka plačati tožniku nadomestilo (zaradi omejitve iz konkurenčne klavzule) le, če se ob prenehanju delovnega razmerja odloči, da bo klavzulo sploh uveljavljala. Takšna določba omogoča enakomerno obremenjenost obeh subjektov dogovora o konkurenčni klavzuli; odločitvi delodajalca, da bo uveljavljal konkurenčno klavzulo, v dveh delovnih dnevih od odpovedi delovnega razmerja, sledi plačilo nadomestila. Tolmačenje tožeče stranke obremenjenosti obeh subjektov oz. uveljavitve načela ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih ne zagotavlja. Po tem tolmačenju namreč tožeča stranka v skladu s pogodbeno določbo niti ne uveljavi konkurenčne klavzule in za spoštovanje omejitev delavcu ne plača nikakršnega nadomestila, pa čeprav bi bila v skladu s pogodbo to dolžna storiti v 15 dneh od prenehanja delovnega razmerja. To bi pomenilo, da je delavec nezaščiten, da za spoštovnje konkurenčne klavzule ne prejme nobenega nadomestila, tožeča stranka pa se lahko kadarkoli spomni uveljaviti omejitev iz konkurenčne klavzule. To tolmačenje je nesprejemljivo, upoštevajoč tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-51/90 z dne 14.5.1992.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati pavšalno odškodnino v višini 2.262.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1996 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 244.503,00 SIT, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Med drugim v pritožbi navaja, da ne glede na razveljavitev določb o konkurenčni prepovedi v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) s strani Ustavnega sodišča RS ni dvoma, da ureditev tega področja v pogodbi o zaposlitvi vzpostavlja vse obveznosti delavca, med njimi pa tudi dolžnost obveščanja o nameravani zaposlitvi po prenehanju delovnega razmerja ter pridobitev soglasja bivšega delodajalca, v kolikor se delavec namerava zaposliti pri novem delodajalcu s konkurenčno dejavnostjo. Za uresničev možnosti uveljavitve konkurenčne klavzule, ki sta jo stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, iz načela vestnosti in poštenja, prepovedi povzročanja škode in zlorabe pravic, dobrih poslovnih običajev in dolžnosti skrbnega ravnanja, izhaja dolžnost toženca, da obvešča tožečo stranko o morebitnih novih zaposlitvah. Pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru konkurenčna klavzula dogovorjena pogojno in sicer le, če bi tožeča stranka v določenem roku izplačala tožencu nadomestilo zaradi omejitve svobode zaposlitve. To stališče je zmotno, ker ne upošteva izhodišča, da plačilo odmene ni pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule, pač pa izhaja toženčeva pogodbena obveznost iz veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje izrecno prepoved konkurenčnega nastopanja. Obstoj konkurenčne klavzule ni odvisen od plačila odmene, saj primerjalno gledano tudi veljavnost kupne pogodbe ni odvisna od plačila kupnine. Konkurenčna klavzula je v konkretnem primeru izrecno začela veljati že z podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 25.4.1996. V smislu 1. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi je stranki vezala še dve leti po prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 3. odst. istega člena pogodbe je predviden primer uveljavljanja konkurenčne prepovedi pod predpostavko, da je bila tožeča stranka seznanjena, kje se namerava toženec zaposliti takoj po prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru tožeča stranka tega ni vedela niti ni bila z dejansko zaposlitvijo seznanjena, saj toženec ni posredoval potrebnih podatkov, in se zato ni mogla v dogovorjenem roku odločiti v skladu z določbo pogodbe. Vendar pa s tem konkurenčna klavzula ni postala neveljavna, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, saj velja dve leti po prenehanju delovnega razmerja. Razlaga sodišča pripelje do nevzdržne situacije, da bi tožeča stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožencu izplačala odmeno, ne glede na to, ali je tožencu onemogočila zaposlitev pri konkurenčnem delodajalcu. Postopek uveljavljanja konkurenčne klavzule, ko bi toženec šele kasneje dobil možnost zaposlitve pri konkurenčnem delodajalcu, kar ustreza okoliščinam v konkretnem primeru, v pogodbi o zaposlitvi res ni izrecno predviden, zato je potrebno v skladu z 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) iskati skupen namen pogodbenih strank in sporno določilo razumeti, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Upoštevajoč nesporno ureditev, da gre pri pogodbi o zaposlitvi za odplačno pogodbo, je treba nejasna določila razlagati v takšnem smislu, da so vzajemne dajatve oz. storitve v pravičnem razmerju.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da je v konkretnem primeru prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, s čimer sta bili stranki medsebojno prosti vsakršnih obveznosti, ki bi izvirale iz pogodbe o zaposlitvi. S potekom roka, izrecno dogovorjenega v 11. čl. pogodbe o zaposlitvi, je bil delodajalec dokončno prekludiran glede uveljavljanja pavšalne odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule. Toženec tudi zanika, da bi prišlo do kakršnekoli škode zaradi njegovega ravnanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je zadosti razčistilo in ustrezno obrazložilo, je sodišče prve stopnje napravilo tudi pravilne materialno-pravne zaključke.

V konkretnem sporu je tožena stranka od tožnika uveljavljala plačilo pavšalne odškodnine v skladu z zadnjim odstavkom 11. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali dne 25.4.1996. V 11. čl. je vsebovana konkurenčna klavzula, ki sicer ni vezana na način prenehanja delovnega razmerja, saj se v skladu z 1. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi toženec obvezuje, da med trajanjem te pogodbe in še dve leti po prenehanju delovnega razmerja (ne glede na razlog prenehanja, saj razlog ni naveden), ne bo nelojalno konkuriral družbi na način, da bi izkoristil tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze ter da se ne bo zaposlil pri podjetju, ki opravlja dejavnost s področja razvoja, proizvodnje in trženja privatnih telemunikacijskih sistemov in naprav niti delov zanj ter ustanovil lastnega podjetja ali obratovalnice s področja predhodne alineje. S tem dogovorom je bila tožencu načeloma zmanjšana možnost zaposlitve in omogočen zaslužek, ki bi ga sicer dosegel z uporabo pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj pri tožeči stranki. V 3. odst. je zaradi te omejitve prišlo do dogovora med strankama, da bo tožeča stranka tožencu plačala nadomestilo v višini 6 bruto plač in sicer v 15 dneh od njegovega prenehanja delovnega razmerja, v nadaljevanju pa je izrecno določeno, da le v primeru, če se bo ob prenehanju delovnega razmerja odločila, da bo zoper toženca uveljavljala konkurenčno klavzulo. V nadaljevanju sledi še dodatna zaveza tožeče stranke, da mora takšno odločitev sporočiti tožencu najkasneje v dveh delovnih dneh od vročitve pisne odpovedi delovnega razmerja.

V konkretni zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka tožencu ni sporočila odločitve, da bo zoper njega uveljavljala konkurenčno klavzulo v dveh delovnih dnevih od vročitve pisne odpovedi delovnega razmerja niti mu ni plačala nadomestila v ekvivalentu 6 bruto plač.

Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka konkurenčne klavzule v predpisanem roku ni uveljavila, zaradi česar tudi ne more zahtevati plačila pavšalne odškodnine zaradi eventualne kasnejše kršitve 1. odst. 11. čl. pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi tudi pravilno ugotovilo, da je določba 11. čl. pogodbe o zaposlitvi med strankama jasna. Glede na to za razlago takšne določbe velja pravilo, da se uporablja tako, kot se glasi (1. odst. 99. čl. ZOR), torej v konkretni zadevi ne pridejo v poštev še ostala pravila razlage od 99. do 102. čl. ZOR. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Če se tožeča stranka že zavzema za skupni namen pogodbenih strank, tudi tega ne razlaga ustrezno, saj iz 3. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora plačati tožniku nadomestilo (zaradi omejitve iz konkurenčne klavzule), vendar le, če se ob prenehanju delovnega razmerja odloči, da bo klavzulo sploh uveljavljala. Takšna določba tudi omogoča enakomerno obremenjenost obeh subjektov dogovora o konkurenčni klavzuli; odločitvi delodajalca, da bo uveljavljal konkurenčno klavzulo v dveh delovnih dnevih od odpovedi delovnega razmerja, sledi plačilo nadomestila. Na drugi strani pa tolmačenje, za katerega se zavzema tožeča stranka, enakomerne obremenjenosti obeh subjektov oz. uveljavitve načela ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, ne zagotavlja. Po tem tolmačenju namreč tožeča stranka v skladu s pogodbeno določbo niti ne uveljavi konkurenčne klavzule in za spoštovanje omejitev delavcu ne plača nikakršnega nadomestila, pa čeprav bi bila v skladu s pogodbo to dolžna storiti v 15 dneh od prenehanja delovnega razmerja. To bi pomenilo, da je delavec nezaščiten, da za spoštovanje konkurenčne klavzule ne prejme nobenega nadomestila, tožeča stranka pa se lahko kadarkoli spomni uveljaviti omejitev iz konkurenčne klavzule. To tolmačenje je nesprejemljivo, upoštevajoč tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-51/90 z dne 14.5.1992 (Ur.l. RS št. 29/92), na katero pa se v zvezi s svojim tolmačenjem neustrezno sklicuje tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s tem, da toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni imel nobenih posebnih obveznosti, da bi o tem, s kom in kdaj sklepa oz. bo sklenil delovno razmerje, še izrecno obvestil tožečo stranko. Ta obveznost niti posredno ne izhaja iz določb 11. čl. pogodbe o zaposlitvi ali splošnih pravnih načel, za kar se v pritožbi zavzema tožeča stranka. 11. ali drugi členi pogodbe o zaposlitvi ne vsebujejo takšne obveznosti delavca. Prav obratno - v skladu s 3. odst. 11. čl. pogodbe o zaposlitvi je delodajalec tisti, ki je dolžan ob odpovedi delovnega razmerja delavca aktivno odreagirati in delavcu najkasneje v dveh delovnih dneh sporočiti, ali bo uveljavljal konkurenčno klavzulo ali ne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), svoje stroške odgovora na pritožbo pa sam trpi tudi toženec, glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar novega ali odločilnega; torej stroškov, ki so nastali z odgovorom, ni mogoče šteti kot stroškov, ki so bili potrebni za spor (1. odst. 155. čl. ZPP).