Jedro

Ugotovljene okoliščine ne zadostujejo za sklep o ogrožanju lastnega življenja in zdravja, ki je pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Izvedenec je izrecno izpostavil, da zaradi ambivalentnosti potrebuje še nekajdnevno bivanje in opazovanje učinkov nove terapije in zato predlagal tridnevno pridržanje za potrebe opazovanja. V izpodbijanem sklepu ni presoje o tem, ali je za bolj natančno spremljanje učinkov nove terapije res potrebno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, ali pa bi bilo mogoče tudi zdravljenje z milejšimi oblikami pomoči, npr. zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ali ambulantno zdravljenje

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom mladoletni A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... še najdalj do 29. 2. 2020. 2. Zoper sklep se pritožuje B. (oče A.). Navaja, da je bila hčerka proti njeni volji, brez utemeljenega razloga in v njeno škodo, zadržana na zaprtem oddelku CMZ. A. so sicer že odpustili, vendar meni, da je treba primer kljub temu pravno nadaljevati, ker želi, da podobnega ne bi doživljale druge mladoletne osebe v podobnih stiskah. Poudarja, da je sam pojasnil osebam v CMZ, da je A. v zadnjih mesecih duševno zelo napredovala ter da ji bodo s tem škodili, saj bodo prekinili lepo in konstantno napredovanje. Meni, da je osebje CMZ A. vsililo svoje prepričanje in ravnalo neetično, saj je labilno osebo, ki ni bila v nevarnosti ne sebi ne drugim, zadržalo proti njeni volji. Med drugim je A. zaradi teh izgubljenih dni in precej duševnega miru v šoli izgubila nit in ne bo mogla pisati testa iz matematike. S pritožbo želi doseči, da podobnega ne bi doživljale druge mladoletne osebe v podobnih stiskah.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici pomeni enega od najhujših posegov v človekove pravice, poseg v osebno svobodo. Ta je dopusten le v zakonsko dopustnih primerih in po zakonsko določenem postopku. Po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno le kot skrajno sredstvo, če so izpolnjeni naslednji zakonski pogoji: 1. če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, 2. če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in 3. če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti niti z drugimi oblikami pomoči, npr. z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo (39. člen ZDZdr).

5. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je pridržanje dopustno le, če sodišče ugotovi konkretna dejstva, ki s potrebno zanesljivostjo utemeljujejo pravni sklep o ogrožanju zdravja, življenja in hujšem ogrožanju premoženja1. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče ob pomoči izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo pri A. prisotnost polimorfne patologije v obliki prisilnih misli, preganjalnih prevalentnih in vsiljivih misli, ki zahteva prilagoditev zdravljenja, kar spremlja tudi nevarnost pojava negativnih stranskih učinkov. Nadalje je ugotovilo, da se A. zaveda svojega stanja (sama je prišla na pregled) in potrebe po prilagoditvi terapije, pa tudi da zdravljenju vsebinsko ne nasprotuje, čeprav ne želi sprejeti odločitve o zdravljenju v bolnišničnem okolju. Odločitev o pridržanju za tri dni po predlogu izvedenca je oprlo na njeno trenutno slabše zdravstveno stanje zaradi pojavov prisilnih misli, ki jo silijo k samomoru ter potrebe po natančnem spremljanju učinkov nove terapije z namenom preprečitve dodatnega poslabšanja. Tak ukrep naj bi bil zato po odločitvi prvostopenjskega sodišča nujen zaradi preprečitve nevarnosti.

6. Ugotovljene okoliščine pa ne zadostujejo za sklep o ogrožanju lastnega življenja in zdravja, ki je pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ob zaslišanju A. takšnega ogrožanja lastnega življenja in zdravja ni zaslediti, pa tudi ne iz mnenja izvedenca. Ta je izrecno izpostavil, da zaradi ambivalentnosti potrebuje še nekajdnevno bivanje in opazovanje učinkov nove terapije in zato predlagal tridnevno pridržanje za potrebe opazovanja. V izpodbijanem sklepu tudi ni presoje o tem, ali je za bolj natančno spremljanje učinkov nove terapije res potrebno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, ali pa bi bilo mogoče tudi zdravljenje z milejšimi oblikami pomoči, npr. zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ali ambulantno zdravljenje (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Glede na zgoraj navedeno v obravnavanem primeru ne zadostuje zgolj sklicevanje na splošno izraženo mnenje izvedenca, da druga oblika zdravljenja trenutno ne pride v poštev.

7. Zaradi napačne uporabe določbe prvega odstavka 39. člena ZDZdr je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku ter 30. členom ZDZdr). Ponovno odločanje o zadevi ni smiselno, ker je, kot izhaja iz pritožbe in glede na sporočilo UPK ..., A. ukrep pridržanja na zaprtem oddelku prenehal z dnem 28. 2. 2020. 1 Primerjaj VS RS II Ips 72/2017, 273/2015, 117/2015, 430/2011, 132/2011, 304/2010.