Jedro

S strani dolžnika neprerekana prejšnja motilna ravnanja izhajajo že iz samega izvršilnega naslova in z zadostno stopnjo verjetnosti nakazujejo oziroma potrjujejo upnikove navedbe, da je bil prav dolžnik tisti, ki je storil tudi novo motilno ravnanje. S tem se je trditveno in dokazno breme glede tega, da očitanega ponovnega motilnega ravnanja ni storil, zaradi zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora prevalilo na dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 1. 3. 2021 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 2097/2020 z dne 18. 2. 2021 (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške ugovora z dne 1. 3. 2021 in stroške pritožbe z dne 7. 4. 2021 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru ugodi, ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, zamudnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1648/2018 z dne 16. 1. 2019, ki je bil izdan v sodnem postopku zaradi motenja posesti. V sklepu je bilo ugotovljeno, da sta toženi stranki A. A. in B. d.o.o. motili tožečo stranko C. C. v njegovi posesti nepremičnine s tem, da sta dne 21. 11. 2018 s krampom razbili vhodna vrata v stanovanje in odstranili okenska krila z vseh oken iz stanovanja ter dvoje notranjih vrat iz stanovanja ter tožnika nasilno odstranili iz tega stanovanja, namestili druga vhodna vrata z drugo ključavnico ter vhodna vrata in vsa okna prelepili z belim plastičnim trakom z napisom „objekt varuje ...“ ter s tem tožniku C. C. onemogočili vstop in uporabo ter posest nepremičnine. Toženima strankama je bila naložena vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da odstranita vse plastične trakove in nalepke z napisom „objekt varuje ...“ ter da tožniku izročita ključ novih vhodnih vrat, namestita vsa okenska krila na vseh oknih stanovanja in dvoje notranjih vrat in tožniku omogočita nemoten vstop v stanovanje ter nadaljnjo uporabo in posest tega stanovanja, da ne bo izvršbe. Hkrati je bilo v zamudnem motenjskem sklepu v delu, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, toženima strankama prepovedano v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi ravnanji in obnašanjem posegati v tožnikovo neposredno posest stanovanja.

7. Upnik v predlogu za izvršbo in v njegovi dopolnitvi navaja, da je dolžnik po prejemu zamudnega motenjskega sklepa svojo obveznost izpolnil in upniku stanovanje vrnil, vendar pa popolnoma prazno. Odstranil je vso stanovanjsko opremo, pohištvo, upnikove osebne stvari, oblačila, obutev, delovno opremo,..., zato je upnik zoper dolžnika vložil prijavo na policijo in odškodninsko tožbo, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III P 761/2019. Nadalje upnik tudi navaja, da je 29. 7. 2020 ugotovil, da je dolžnik njegovo posest ponovno motil na tistemu iz izvršilnega naslova praktično identičen način, saj je očitno zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja. Izvršbo zaradi odstranitve ključavnice na vhodnih vratih nepremičnine stanovanja št. 1 na naslovu Cesta 32, L., ID znak: 001, ter namestitve nove ključavnice na ta vhodna vrata je predlagal s pooblastilom upniku, da na dolžnikove stroške zaupa takšno odstranitev ključavnice ter namestitev nove ključavnice na ta vhodna vrata nekomu drugemu. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 18. 2. 2021. 8. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

9. Dolžnik je v ugovoru prerekal navedbe upnika, da je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, in trdil, da tega ni storil niti mu ni poznano, da bi bilo to sploh storjeno. V stanovanju ni bil že vse od leta 2018 in v nepremičnino ni na noben način posegal in ni zamenjal ključavnice. Stavba, v kateri se nahaja stanovanje, ima sedem stanovanjskih enot, vhodna vrata pa so skoraj vedno brez izjeme odklenjena. Tudi če je bila tako ključavnica na vhodnih vratih resnično zamenjana, to nikakor ne pomeni, da bi jo lahko zamenjal edinole dolžnik, in ne izključuje možnosti, da bi to lahko storil nekdo tretji. Okoliščina, da dolžnik sam ni zamenjal ključavnice, je sicer negativno dejstvo, ki ga dolžnik ne more izkazati, zato je dokazno breme glede tega, da je očitano mu ravnanje storil prav dolžnik, na upniku, ta pa navedenega ni z ničemer izkazal. Zapisnik, iz katerega izhaja, da vhodnih vrat ni več mogoče odkleniti z upnikovim ključem, nikakor ne dokazuje, da je ključavnico zamenjal prav dolžnik, upnik pa v predlogu za izvršbo celo navaja, da naj bi ključavnico „očitno“ zamenjal dolžnik, kar predstavlja zgolj dokazno nepodprto domnevo upnika. Vse od izdaje izvršilnega naslova je dolžnik spoštoval prepoved motenja in ni izvršil očitanega dejanja. O dejstvu, da naj bi bila na vhodnih vratih zamenjana ključavnica, ne ve ničesar, zato se s tem v zvezi tudi ne more utemeljeno izjaviti, lahko pa z gotovostjo zatrdi to, da ključavnice na vratih ni zamenjal on.

10. V odgovoru na ugovor je upnik dolžnikovim ugovornim navedbam nasprotoval. Navedel je, da je dejstvo, da v stanovanje ne more, ker s svojim ključem ne more odkleniti vrat, torej je do menjave ključavnice moralo priti. Nihče drug razen dolžnika nima ne pravnega in ne dejanskega interesa za to, da bi stanovanje uporabljal in imel vanj vstop. V preteklosti je dolžnik upnika iz stanovanja nasilno izselil s pomočjo varnostne službe in več varnostnikov, ob tem pa je zamolčal svoje vedenje o tem, da ima upnik za stanovanje veljavno najemno pogodbo, ki je bila sklenjena v obliki sodne poravnave VI P 688/94 na Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vsebovana v zapisniku naroka z dne 19. 10. 2006. Najemna pogodba je sicer sklenjena za določen čas, kar pa je v nasprotju s kogentnimi predpisi, da mora biti najem za neprofitno stanovanje sklenjen za nedoločen čas. Za najemno pogodbo je dolžnik dobro in natančno vedel. Upnik ima tako ne samo veljavno in pravnomočno sodno odločbo v motenjski zadevi, temveč tudi veljaven pravni naslov za bivanje v stanovanju, pri čemer pa v stanovanju ne more bivati in ga uporabljati, ker je dolžnik iz njega izpraznil vse stvari in vso stanovanjsko opremo. Zato ni mogoče, da bi ključavnico zamenjal kdorkoli drug kot dolžnik, saj je bil le dolžnik tisti, ki je upniku posest stanovanja v preteklosti že večkrat odvzel na nasilen in protipraven način. V več desetletjih bivanja upnika v tem stanovanju tega nikoli ni storil nihče drug razen dolžnika in niti ne obstoji nobena druga oseba ali subjekt, ki bi to storil ali bi imel pravni ali dejanski interes to storiti.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo, odločitev pa je tudi po presoji višjega sodišča pravilna.

12. Predmetna izvršba predstavlja izvršbo v primeru ponovnega motenja posesti, ki jo ZIZ ureja v 229. členu. Slednji v prvem odstavku določa, da če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik. Predlog za izvršbo, ki temelji na ponovnem posestnem motenju, lahko upnik po drugem odstavku istega člena poda v tridesetih dneh od dneva, ko je zvedel za ponovno motenje posesti, najkasneje pa v enem letu od ponovljenega motenja.

13. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravočasnost vložitve predloga za izvršbo v konkretnem primeru med strankama ni bila sporna. Upnik je v predlogu za izvršbo zatrjeval, da je za ponovno motenje izvedel 29. 7. 2021, dolžnik pa tem trditvam v ugovoru ni nasprotoval, kar pomeni, da je bil dne 24. 8. 2021 vloženi predlog za izvršbo podan pravočasno, v okviru tridesetdnevnega roka od seznanitve s ponovnim motenjem iz drugega odstavka 229. člena ZIZ. Prav tako dolžnik ni nasprotoval upnikovim navedbam, da je bilo prvotno motilno ravnanje, ki je bilo ugotovljeno v izvršilnem naslovu, odpravljeno 19. 2. 2019 (in je bila takrat torej upniku vrnjena posest nad stanovanjem), neprerekane pa so ostale tudi navedbe, da se zatrjevano ponovno motenje v obliki zamenjave ključavnice v bistvenem ne razlikuje od prvotnega motenja posesti upnika na stanovanju (in torej upnik s svojim predlogom za izvršbo zasleduje namen posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari).1

14. Dolžnik v ugovoru kot sporno izpostavlja vprašanje, ali je do menjave ključavnice res prišlo in ali jo je zamenjal prav dolžnik.

15. Dejstvo, da je do menjave ključavnice prišlo, je upnik izkazoval z zapisnikom, sestavljenim 31. 7. 2021 ob 8.50 v prisotnosti upnika in dveh prič. V zapisniku je navedeno, da je upnik tega dne poizkušal s ključem, ki ga ima, odpreti vrata in odkleniti stanovanje št. 1 na naslovu Cesta 32, L., vendar tega ni mogel storiti, ker je ključavnica zamenjana. Vsebini takšnega zapisnika je dolžnik v ugovoru nasprotoval le s pavšalno trditvijo, da o dejstvu, da naj bi bila na vhodnih vratih zamenjana ključavnica, ne ve ničesar, zato se s tem v zvezi tudi ne more utemeljeno izjaviti, ter da zapisnik ne izkazuje, da je bil prav dolžnik tisti, ki je ključavnico zamenjal. Kdo je ključavnico zamenjal, za presojo vprašanja, ali je do menjave res prišlo, niti ni relevantno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo tudi, da je na podlagi predloženega zapisnika ob odsotnosti drugačnih konkretnih ugovornih navedb dolžnika mogoče zaključiti, da je bila menjava ključavnice dejansko opravljena. S pritožbenim ponavljanjem pavšalnih ugovornih navedb pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje dolžnik ni uspel izpodbiti.

16. V ugovoru je dolžnik trdil, da ni bil on tisti, ki je zamenjal ključavnico, saj v stanovanju ni bil že vse od leta 2018 in v nepremičnino ni na noben način posegal. Pojasnil je še, da ima stavba, v kateri se nahaja stanovanje, sedem stanovanjskih enot, vhodna vrata pa so skoraj vedno brez izjeme odklenjena, zato tudi če je bila tako ključavnica na vhodnih vratih resnično zamenjana, to nikakor ne pomeni, da bi jo lahko zamenjal edinole dolžnik, in ne izključuje možnosti, da bi to lahko storil nekdo tretji. Upnik je takemu ugovoru nasprotoval z navedbami, da je bil v preteklosti le dolžnik tisti, ki je upniku, kljub veljavni najemni pogodbi, posest stanovanja že večkrat odvzel na nasilen in protipraven način in ne obstoji nobena druga oseba ali subjekt, ki bi to storil ali bi imel pravni ali dejanski interes to storiti.

17. Sodišče je ugovorno razlogovanje dolžnika, da ni zamenjal ključavnice zavrnilo, višje sodišče pa ugotovitvi in razlogom zanjo v celoti pritrjuje.

18. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, mora upnik v predlogu po 229. členu ZIZ izkazati dolžnikovo pasivno legitimacijo z izvršilnim naslovom, izdanim zoper dolžnika zaradi konkretnega motilnega ravnanja, hkrati pa mora opisati tudi ponovno motilno ravnanje. Temu je upnik v celoti zadostil, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj. Svoje navedbe, da je bil dolžnik tisti, ki je z menjavo ključavnice motil upnikovo posest na stanovanju, je upnik prav tako izkazoval s predložitvijo omenjenega izvršilnega naslova in tudi tožbe zaradi plačila odškodnine, v katerih je opisano, da je dolžnik od 15. 10. 2018 dalje zoper upnika pričel z nasilnimi dejanji ter grožnjami v zvezi z bivanjem v stanovanju, zaradi česar se je upnik večkrat obrnil po pomoč na CSD ter na Policijsko postajo. Zaradi groženj in strahu pred lastno varnostjo je podpisal tudi list papirja, s katerim se je zavezal, da se bo iz stanovanja izselil. Dne 21. 11. 2018 je dolžnik nasilno vstopil v njegovo stanovanje tako, da je s krampom razbil vhodna vrata, upnika ustrahoval, ga osebno pregledal, zahteval, da izprazni vse žepe in da zapusti stanovanje, in ker upnik tega ni želel storiti, so ga iz stanovanja fizično odstranili. Zaradi navedenih ravnanj je upnik poleg odškodninske tožbe podal tudi kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani.

19. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je s takimi navedbami, ki jih potrjujejo predloženi dokazi in izvršilni naslov in ki izkazujejo dolžnikova predhodna, v bistvenem podobna motilna ravnanja, ki jih dolžnik v ugovoru niti ni prerekal, upnik zmogel dovolj prepričljivo izkazati svoje navedbe, da je dolžnik opravil tudi na novo zatrjevano motilno ravnanje. Kljub temu, da je sicer res navedel, da je ključavnico „očitno“ zamenjal dolžnik, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da upnikove trditve zaradi uporabe besede „očitno“ ostajajo zgolj na ravni domnev, golih ugibanj, neizkazanih špekulacij oziroma indicev. Kot rečeno, s strani dolžnika neprerekana prejšnja motilna ravnanja izhajajo že iz samega izvršilnega naslova in z zadostno stopnjo verjetnosti nakazujejo oziroma potrjujejo upnikove navedbe, da je bil prav dolžnik tisti, ki je storil tudi novo motilno ravnanje (ki ga je po že prej pojasnjenem šteti za dokazano storjeno).

20. S tem se je trditveno in dokazno breme glede tega, da očitanega ponovnega motilnega ravnanja ni storil, zaradi zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora prevalilo na dolžnika. Tudi po oceni višjega sodišča dolžnik v okviru tega bremena upnikovih trditev, da je ponovno motenje izvedel prav on, s pavšalnimi navedbami, da ključavnice ni menjal on in da ni mogoče izključiti možnosti, da jo je zamenjal kdo drug, ni uspel ovreči. Drži sicer, da trditev, da motilnega ravnanja ni storil dolžnik, predstavlja negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati, vendar pa zgolj pavšalno splošno zanikanje oprave dejanja ne zadošča oziroma uveljavljanje negativnega dejstva dolžnika ne odveže dolžnosti uveljavljanja konkretnih, opredeljenih dejstev, ki to splošno zanikanje presegajo. Glede na to, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, ki dolžniku ob že izkazanem predhodnem motenju prepoveduje bodoča motilna ravnanja in poseganja v upnikovo posesti, ter ob dejstvu, da je upnik v predlogu za izvršbo določno podal časovni okvir, v katerem je bilo opravljeno ponovno motilno ravnanje, bi moral tako dolžnik podati konkretne trditve o tem, kje se je v času izvršitve ponovnega motilnega ravnanja nahajal, in pojasnila, zakaj interesa za ponovno motilno ravnanje glede na prejšnja motenja nima, ter na ta način določno opisati okoliščine, iz katerih bi bilo moč zaključiti, da očitanega motilnega ravnanja iz katerihkoli razlogov niti ni mogel storiti. Šele v takem primeru, torej s konkretnimi pojasnili razlogov, ki bi kazali, da dejanja ni mogel opraviti, bi upnik z zadostno stopnjo verjetnosti ovrgel upnikove navedbe iz predloga za izvršbo. Dokler pa dolžnik, ob neprerekanem in že izkazanem predhodnem motenju, le pavšalno in neprepričljivo zanika izvršitev ponovnega, v bistvenem enakega motenja upnikove posesti, pa je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tak ugovor ni utemeljen.

21. Neutemeljene so dolžnikove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika zgolj pavšalno in neobrazloženo zavrnilo kot nerelevanten. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da je dokaz kot irelevanten sodišče zavrnilo zaradi že zgoraj opisane pomanjkljive trditvene podlage dolžnika glede ponovnega motenja posesti, taka zavrnitev pa je pravilna. Z dokazi se namreč le dokazujejo že dovolj določno in konkretno opredeljena dejstva, ne more pa izvedba dokaza nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Izpodbijani sklep zaradi neizvedbe tega dokaza zato ni obremenjen s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

22. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim očitkom o napačni uporabi 229. člena ZIZ, ki jih dolžnik temelji na navedbi, da ta določba sodišču ne omogoča dovolitve izvršbe s pooblastilom upniku, da na dolžnikove stroške zaupa menjavo ključavnice nekomu drugemu, temveč omogoča le naložitev vrnitve stvari v posest ali izrek kazen za neizvršitev dejanja, ki ga lahko opravi le dolžnik. Predlagana odstranitev zamenjane ključavnice in namestitev nove namreč zasleduje namen posestnega varstva, ki je v vrnitvi stvari v posest upniku, kar jasno in izrecno sodi v okvir 229. člena ZIZ. Zamenjava ključavnice obenem predstavlja nadomestno dejanje, torej dejanje, ki ga lahko namesto dolžnika stori tudi kdo drug, izvršba pa se v tem primeru po 225. členu ZIZ opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam. Upnik v tem primeru lahko v predlogu za izvršbo predlaga, naj sodišče s sklepom naloži dolžniku, da založi znesek za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug ali sam upnik opravil to dejanje. Na tak način je bila izvršba tudi predlagana in dovoljena, upnik pa se je v okviru zakonskih možnosti odločil, da dejanja ne bo opravil sam, temveč po nekom tretjem, pri čemer je v zvezi z višino pričakovanih stroškov menjave ključavnice priložil tudi predračun, ki ga po višini dolžnik neposredno niti ne napada. Možnosti, za kakršno se v pritožbi zavzema dolžnik, torej da bi se lahko menjava ključavnice brez kritja stroškov za opravo dejanja s strani druge osebe in z manjšim posegom v dolžnikove pravice in interese naložila neposredno dolžniku, ZIZ po pojasnjenem niti ne predvideva, očitki o nesorazmernosti izvedbe izvršbe na ta način in o arbitrarnosti sklepa pa so zato neutemeljeni.

23. Dolžnik torej po vsem pojasnjenem z ugovorom ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo tudi, da stroške ugovornega postopka krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pravilna je tudi odločitev, da dolžnik sam krije stroške pritožbe z dne 7. 4. 2021, saj kljub uspehu s to pritožbo in razveljaviti sklepa, da se njegov ugovor šteje za umaknjen, končnega uspeha s to pritožbo glede na končno zavrnitev ugovora ni dosegel. 24. Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL Sklep II Ip 588/2021 z dne 19. 5. 2021, VSC Sklep Cp 445/2019 z dne 4. 5. 2020, VSL sklep II Cp 2717/2009 z dne 23. 12. 2009,...