Jedro

V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 1. 2024 in da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje.

2.Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožnici zaradi nepravočasne izdaje odločbe toženca za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. V pritožbi navajata, da je bila vloga za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložena že v mesecu avgustu 2023. Vmes je bila tožencu posredovana tudi urgenca za rešitev zadeve. 20. 9. 2023 je invalidska komisija pri mami ugotovila 60 % telesno okvaro. Mama je ... 2023 umrla. V postopek sta kot pravni naslednici vstopili tožnici. Toženec je izdal sklep, s katerim je postopek ustavil. Invalidska komisija je pri mami ugotovila 60 % telesno okvaro po Seznamu telesnih okvar od 4. 7. 2023 dalje, kar pa ni pravilno. Upoštevati bi bilo potrebno tudi izvide operacije kolka in odstranitve pljučnega režnja, do česar je prišlo že pred omenjenim datumom. Dodatek za pomoč in postrežbo je bil izplačan. Po mnenju tožnic bi morala biti izplačana tudi invalidnina za telesno okvaro in sicer za šest mesecev nazaj od vložene vloge. Menita, da je toženec namenoma zavlačeval z obravnavo. Nedopustno je, da organ ni izdal odločbe v predpisanem roku. Ker odločba ni bila izdana v zakonskem roku, tožnici predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in zadevo vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo sklep toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 1. 2024 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 10. 2023. Z navedenim sklepom je toženec odločil, da se postopek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro za zavarovanko A. A., ustavi. Razlog ustavitve je bila smrt zavarovanke.

6.Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 v prvem odstavku 50. člena določa, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V četrtem odstavku pa je določeno, da če postopka ni mogoče nadaljevati, organ ustavi postopek s sklepom, ki ga razglasi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e‑uprava. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

7.Za odločitev o tem, ali se postopek nadaljuje, je torej ključna ugotovitev, ali gre za take vrste pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, torej na dediče. Kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje4 je za odločitev v tem sporu bistvena določba prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).5 Navedeni člen v prvem odstavku določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca.

8.V predmetni zadevi je pokojna zavarovanka uveljavljala priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. V tem primeru gre za pravico iz obveznega zavarovanja6 v zvezi s 1. členom Zakona o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2J).7 Navedene pravice ni mogoče podedovati. V tej zadevi tudi niso še zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti zavarovanke, saj le-tej pravica ni bila priznana. Mnenje invalidske komisije namreč ne pomeni odločitve o sami pravici, temveč mora o pravici odločiti pristojni organ z odločbo. Sodišče prve stopnje se glede vprašanja podedljivosti pravic iz pokojninskega zavarovanja pravilno sklicuje tudi na ustavno odločbo.8 Iz navedene odločbe izhaja, da ureditev, po kateri pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca pravic, ni v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustvari šele odločba zavoda oziroma pravnomočna sodba socialnega sodišča. Obveznost zavoda (toženca), da jo upravičencu zagotovi, pa nastane z njeno izvršljivostjo. V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je v zadevi procesna ustavitev upravnega postopka pravilna in zakonita. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.9

9.V zvezi s primerjavo postopka glede priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pritožbeno sodišče poudarja, da je za navedeno pravico bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2G)10 v prvem odstavku 130. člena posebej določeno, da se ne glede na prvi odstavek 4. člena zakona, lahko do ureditve v zakonu, ki ureja dolgotrajno oskrbo, postopek uveljavljanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru smrti zavarovanca, nadaljujejo njegovi pravni nasledniki. Torej zgolj za pravico do dodatka za pomoč in postrežbo je možno nadaljevanje postopka s strani pravnih naslednikov, ne pa v primeru pravice do invalidnine za telesno okvaro, kot je to podano v tej zadevi.

10.Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bila sporna ustavitev postopka, temveč da naj bi bilo sporno ravnanje toženca, ki naj bi oškodoval tožnici. Kot to navajata v pritožbi, naj bi toženec namenoma zavlačeval postopek. Odločitev bi moral sprejeti v zakonsko določenem roku, na kar sta ga tožnici tudi pozvala. Glede omenjenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni bila vložena odškodninska tožba, temveč izpodbojna tožba zoper sklep toženca. Sodišče zato utemeljeno ni presojalo ravnanja toženca v smeri njegove odškodninske odgovornosti in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

4Glej točko 10 obrazložitve sodbe.

5Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

6Glej 403. člen ZPIZ-2.

7Ur. l. RS, št. 121/2021.

8Glej odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022.

9Drugostopenjski organ toženca je sicer pritožbo zavrgel, pravilno bi moral pritožbo zavrniti, kar pa na odločitev ni vplivalo.

10Ur. l. RS, št. 75/2019.