Jedro

Glasba se je v trgovinah tožene stranke izmenično predvajala iz različnih aparatov oziroma fonogramov z namenom »preizkusnega« kot tudi »trgovskega« predvajanja. Da naj bi šlo za stalno predvajanje istega nosilca glasbe ali naprave, tožeča stranka niti ni zatrjevala. Aparati, na katerih se je glasba predvajala, so bili vsi prodajni artikli. Predvajanje, ki kot tako predstavlja običajno uporabo glasbenih avtorskih del, je ostajalo omejeno na okvir prodajalne, kar prav tako kaže na to, da je vse potekalo v razumnih mejah oziroma v skladu z namenom vzpostavljene omejitve avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je moč govoriti o izjemi iz 57. člena ZASP, pri čemer so izpolnjene tudi vse predpostavke splošnega pravila iz 46. člena ZASP. Zaradi tega obveznost tožene stranke na plačilo avtorskega honorarja ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 02. 2011 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 44113/2009 z dne 07. 04. 2009, v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek (točka 1 izreka sodbe). Tožeči stranki je nadalje v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 424,40 EUR s pripadki (točka 2 izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo s stroškovno posledico spremeni (tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarila je, da tožena stranka ni zatrjevala, da avtorskega honorarja ni dolžna plačati zato, ker naj bi predvajala francosko internetno radijsko postajo, ki naj bi vrtela le glasbo, ki ni avtorsko varovana (trditve o predvajanju avtorsko nevarovane glasbe so bile pomešane s trditvami o prostem predvajanju glasbe, pa tudi sicer zelo pavšalne). Slednja je jasno zatrjevala le izjemo po 57. členu ZASP, in sicer da je glasbo predvajala z namenom preizkušanja naprav (zaradi česar meni, da glasba ni avtorsko varovana). Ker tožena stranka ni zatrjevala, da glasbo predvaja preko francoske interne radijske postaje in da ta predvaja avtorsko nevarovano glasbo (oziroma dela, ki glede na določbe ZASP niso deležna avtorske zaščite), je sodišče prve stopnje s svojimi ugotovitvami preseglo trditveno podlago, kršilo pa tudi ustavno zahtevo po nepristranskosti sodišča. Tudi sicer predvajanje (francoske) internetne radijske postaje še ne pomeni, da je glasba prosta nadomestila oziroma da gre za avtorsko nevarovano glasbo (torej četudi ni prišlo do kršitve pravice sekundarnega radiodifuznega oddajanja, saj v konkretnem primeru ne gre za vprašanje kršitve pravice do radiodifuznega oddajanja, temveč za predvajanje avtorsko varovane glasbe; ker je sodišče napačno uporabilo 32. člen ZASP, je ugotavljalo napačna dejstva, saj ni ugotavljalo, ali se je prevajala avtorsko varovana glasba), pri čemer je nepomembno, ali gre pri uporabljeni glasbi za glasbo slovenskih umetnikov ali ne. Dolžnostno upravičenje, ki ga ima tožeča stranka, vključuje tudi zaračunavanje avtorskega honorarja za javno priobčitev neodrskih del na ozemlju RS in vključuje tako domače kot tuje avtorje (katera glasbena dela so varovana in sodijo v repertoar tožeče stranke izhaja iz 1. odstavka Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki govori o svetovnem repertoarju). Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je francoska internetna postaja predvajala samo pretežno (in ne izključno), pri čemer so priče (V., A., ki je slišal slovenska poročila) izpovedale, da se predvajajo predvsem slovenske radijske postaje, ki predvajajo predvsem avtorsko varovano glasbo (pri čemer je brez pomena, da je glasba predvajala iz prodajnih artiklov), za katero je treba plačevati avtorski honorar. Nadalje je sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve, da gre za izjemo po 57. členu ZASP, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vse priče so izpovedale, da je glasba prižgana ves delovni čas (od 9.00 do 21.00), torej 12 ur na dan, in sicer ne glede na prisotnost kupcev v trgovini (to so potrdili zastopniki tožeče stranke; sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave priče S., da se je po radijski postaji predvajala glasba in da v trgovini ni bilo kupcev). Izjave prič tožene stranke, češ da morajo preizkušati aparate, niso življenjsko logične oziroma prepričljive (ni jih potrebno preizkušati ves dan, prav tako bi jih lahko preizkušali izven delovnega časa). Obstaja nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so se glasbena dela predvajala z namenom predstavitve naprave kupcu, in izjavo S., da prodajalci niso preizkušali naprav, ko so bili sami v trgovini, in da glasbe niso ugasnili, ko je stopil v trgovino kupec, zaradi česar gre za kršitve pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila glasba vseskozi prižgana in ne samo z namenom preizkušanja naprav, so se avtorskopravna dela predvajala preko obsega 57. člena ZASP, ki je izjema in jo je potrebno restriktivno razlagati. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, katere stroške je priznalo toženi stranki, zaradi česar se odločitev ne da preizkusiti.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da gre v pritožbi za novote in ugovarjala prekluzijo. Kljub pozivanju tožene stranke, tožeča stranka ves čas postopka ni pojasnila, s čim naj bi bila kršena avtorsko varovana dela oziroma katera takšna dela naj bi bila predvajana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo (s stroškovno posledico) kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da avtorskega honorarja ni dolžna plačati zato, ker naj bi v svojih trgovinah predvajala francosko internetno radijsko postajo, ki naj bi vrtela le glasbo, ki ni avtorskopravno varovana. Prav tako drži, da ključno vprašanje v predmetni zadevi ni, ali je prišlo do kršitve pravice sekundarnega radiodifuznega oddajanja, temveč ali je šlo za - neupravičeno - javno predvajanje avtorsko zaščitenih glasbenih del, pri čemer okoliščina, da naj bi se glasba predvajala preko internetne radijske postaje, z morebitnim zaključkom, da je bilo temu tako, ni v nasprotju. Vsekakor je glede teh okoliščin, ker niso bile zatrjevane (to, da so o predvajanju francoske internetne radijske postaje izpovedali direktor tožene stranke in z njene strani predlagane priče/prodajalci, manjkajočih trditev ne more nadomestiti), sodišče prve stopnje prekoračilo trditveni okvir.

6. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju, ali je šlo pri predvajanju glasbe v prodajalnah tožene stranke, izhajalo iz prej omenjene (nezatrjevane) okoliščine (da naj bi se predvajala francoska internetna radijska postaja), pa je zaključek o tem, da je šlo za dejanski stan, ki ga je moč uvrstiti pod prosto uporabo iz 57. člena ZASP (čeprav so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi samo delno ustrezni), povsem pravilen. Da je temu tako, je moč zaključiti na podlagi trditev tožene stranke (jasno podanih v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 09. 2009), ki ji potrjujejo izpovedbe njenega direktorja Ž. O., z njene strani predlaganih prič/prodajalcev (S. H. in S. R.), nenazadnje pa tudi zapisniki o kontrolah, ki jih je predložila tožeča stranka, in izpovedbe njenih zastopnikov (kontrolorjev). V konkretnem primeru ni bistveno, da naj bi se glasba v trgovinah tožene stranke predvajala ves delovni čas oziroma tudi takrat, ko v prodajalnah ni bilo kupcev, ampak okoliščina, da naj bi se ta ves čas predvajala (kot je to zatrjevala tožena stranka) zgolj izmenično iz različnih prodajnih artiklov s preizkusnim oziroma trgovskim namenom (pri tem z vidika sorazmernosti takšnega predvajanja še zdaleč ni nepomembno, da v prodajalni, kot je to omenil direktor tožene stranke, ni nobenega ozvočenja, ki ne bi bilo hkrati prodajalni artikel, prav tako, da ni bilo nobenih zvočnikov montiranih zunaj in da so naredili protihrupna vrata, kar vse pomeni, da se je glasba predvajala in slišala samo v prodajalni; tožena stranka nasprotnega tudi ni trdila). Čeprav so direktor in prodajalci tožene stranke prepričljivo izpovedali, da je tehnično preizkušanje aparatov (namenjeno spoznavanju lastnosti artiklov s strani prodajalcev, kar je nenazadnje pogoj za ustrezno svetovanje kupcem) mnogo bolj kompleksno in daljše (ne gre spregledati, da naj bi imeli po besedah direktorja tožene stranke v poslovalnicah približno 50 glasbenih in video naprav, kar prav gotovo ni majhno število) od laičnih predstav oziroma od tega, kar zatrjuje tožeča stranka, pa je pomembnejša okoliščina, da slednja preozko razlaga obseg upravičenega preizkusa naprav po 57. členu ZASP (preizkusa, ki torej sodi v okvir proste uporabe in ne zapade plačilu avtorskega honorarja). Slednja ga namreč strogo veže zgolj na (najkrajši možni) tehnični preizkus s strani prodajalcev oziroma čas priobčevanja glasbe konkretnemu kupcu (po možnosti povsem na njegovo željo). Kot je to razvidno tudi iz tolmačenja 57. člena ZASP dr. M. T. (z dne 28. 12. 2006 v prilogi B2), je potrebno (predvsem) obseg »trgovskega« predvajanja razumeti nekoliko širše. Od prodajalca naprav za predvajanje glasbe in nosilcev glasbe (tako kot od prodajalca televizorjev oziroma video naprav) ni moč »zahtevati«, da bo glasbo predvajal šele na željo konkretnega kupca. Namen »trgovskega« predvajanja (ob vseh omejitvah, ki jih dr. M. T. navaja v svojem tolmačenju) je tudi v tem, da trgovec kupcem (ki jih je v prodajalnah, kot je to povedal direktor tožene stranke, veliko) naprave za predvajanje glasbe (kot tudi nosilce glasbe/fonograme) predstavlja tudi samoiniciativno. Navedeno konkretno pomeni, da bo poizkusil kupca zainteresirati za nakup prav s predvajanjem glasbe, ki prihaja iz takih prodajnih artiklov (s čimer bo izkazoval kvaliteto zvoka prodajanih naprav oziroma kvaliteto glasbe, ki je na prodajanih nosilcih, kar je pač ključna lastnost teh artiklov). Pri tem torej ne gre zgolj za predvajanje tistim potencialnim kupcem, ki (bolj ali manj) vedo, po kaj so v trgovino prišli, ampak tudi za (»vnaprejšnje«) predvajanje namenjeno tistim drugim potencialnim kupcem, pri katerih odločitev o nakupu nasploh (oziroma vsaj kar se tiče predmeta nakupa) še ni trdna. »Prepričevanju« kupcev nasploh je namenjeno prav takšno (»vnaprejšnje«) predvajanje, kar je vse del ene in iste trgovske dejavnosti prodajalcev avdiovizualnih naprav oziroma nosilcev zvoka in slike (kot je razvidno iz izpovedb direktorja tožene stranke in njenih dveh prodajalcev, je bilo tudi v obravnavanem primeru predvajanje vseskozi omejeno na namen prodaje fonogramov oziroma naprav za predvajanje glasbe; v ta okvir pa sodi namen »trgovskega« kot tudi »preizkusnega« predvajanja). Razlaga, da takšno predvajanje ne sodi v okvir izjeme iz 57. člena ZASP (v kolikor seveda ostaja v obsegu, kot je bilo to v konkretnem primeru), bi pomenila pomembno (prekomerno) omejitev tovrstne trgovske dejavnosti. Ugotovljeni način predvajanja v trgovini (kot so ga opisali direktor tožene stranke in njeni prodajalci) ne more nadomeščati pravega uživanja vsebin in zato ne more konkurirati siceršnji eksploataciji varovanih predmetov pravic (glej tolmačenje dr. M. T. z dne 28. 12. 2006 v prilogi B2). Končni uporabnik (kot to dr. M. T. prepričljivo navaja v prej omenjenem tolmačenju), v trgovino (kot so toženkine) ne prihaja zaradi poslušanja in uživanja glasbe ali oddaj, temveč predvsem zato, da jih (artikle povezane z uživanjem avtorsko-pravno varovanih glasbenih del) posredno ali neposredno kupi, kar je lahko v korist imetnikov pravic (skratka ni v nasprotju z njihovimi interesi, kar je ena od predpostavk splošnega pravila iz 46. člena ZASP).

7. Ker se je torej glasba, kot je pokazal dokazni postopek, v trgovinah tožene stranke (z namenom »preizkusnega« kot tudi »trgovskega« predvajanja, kot je to sama zatrjevala) izmenično predvajala iz različnih aparatov oziroma fonogramov (da naj bi šlo za stalno predvajanje istega nosilca glasbe ali naprave, tožeča stranka niti ni zatrjevala), ki so bili vsi prodajni artikli (predvajanje, ki kot tako predstavlja običajno uporabo glasbenih avtorskih del, je ostajalo omejeno na okvir prodajalne, kar prav tako kaže na to, da je vse potekalo v razumnih mejah oziroma v skladu z namenom vzpostavljene omejitve avtorskih pravic), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je moč govoriti o izjemi iz 57. člena ZASP (pri čemer so izpolnjene tudi vse predpostavke splošnega pravila iz 46. člena ZASP), zaradi česar obveznost tožene stranke na plačilo avtorskega honorarja ni podana. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno navedlo, katere stroške je priznalo toženi stranki, vendar pa je bilo moč po pregledu stroškovnika tožene stranke na l. št. 98 (na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) ugotoviti, da je pravilno upoštevalo relevantne stroške.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).