Jedro

Določitev primernega roka za dograditev stanovanjske hiše po določbi tretjega odstavka 60. člena ZSR in zaradi uporabe 128. člena SZ pa je tudi pravno vprašanje. Od okoliščin primera je odvisno, ali bo ta rok kratek ali daljši. Le tedaj, kadar ugotovljene okoliščine, predvsem faza gradnje in premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice, ne dopuščajo sklepanja, da je dograditev sploh mogoča, ali da je mogoča v razumnem roku, določbe drugega odstavka 128. člena v povezavi z določbo 60. člena ZSR ni mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija proti odločitvi, vsebovani v točki I. sodbe sodišča prve stopnje, se zavrže, v ostalem delu (odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe) pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izprazniti trisobno stanovanje v Ljubljani ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 60 dneh. Tožena stranka pa je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala od tožeče stranke, da ji v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (SZ) predmetno stanovanje proda, vendar pa je sodišče prve stopnje z isto sodbo ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 339. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba je napak uporabila določilo 128. člena SZ v povezavi s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Pri uporabi določbe 117. člena SZ je namreč treba upoštevati okoliščine, ki so obstojale na dan uveljavitve zakona, torej 19.10.1991. Tedaj pa niti toženka, niti njen takratni mož, nista imela denarja za dograditev hiše, kamor naj bi se preselila. Če bi toženka denar imela, bi hišo dogradila najmanj v enem letu. Ker je bila za vselitev usposobljena šele po približno sedmih letih, ni mogoče trditi, da bi takšen rok bil primeren in v skladu z določbo 60. člena ZSR. Toženka se je po razvezi zakonske zveze z I. P. znašla s tremi otroci sama in brez ustreznih finančnih zmožnosti. Ker je kasneje večino denarja za dograditev hiše investiral B. M., mu je toženka s kupoprodajno pogodbo z dne 7.12.1994 hišo celo prenesla v last. Zato toženka vztraja pri stališču, da ima pravico do odkupa stanovanja po določbi 117. člena SZ. V navedenem obsegu je nezakonita tudi izpodbijana odločitev, po kateri mora toženka stanovanje, katerega odkup zahteva, izprazniti in izročiti tožeči stranki.

Toženka posebej opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP: izvedeni dokazni postopek namreč ne more biti podlaga ugotovitvi, da je bila stanovanjska hiša vseljiva najkasneje leta 1996. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija v obsegu odločitve o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

V tej pravdi je prišlo do združitve dveh zahtevkov, ki pa imata različno dejansko in pravno podlago. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva izselitev iz trisobnega stanovanja v Ljubljani z utemeljitvijo, da ga ta zaseda nezakonito (zanj nima sklenjene najemne pogodbe - 58. člen SZ - poleg tega pa se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice zavezal iz njega izseliti do 1.3.1993). Tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva od tožeče stranke kot lastnice stanovanja, da ji ga po privatizacijskih določbah SZ (117. člen) proda kot uporabnici, na katero je prejšnji imetnik stanovanjske pravice (razvezani zakonec I. P.) prenesel pravico do odkupa.

Različna dejanska in pravna podlaga pa terja ločen preizkus, ali sta si pravdni stranki glede na določbo 180. člena ZPP zagotovili pravico do revizije: ta je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega en milijon tolarjev (navedeni limit je v obravnavanem primeru uporabljiv po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP; sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana 30.1.2003, torej po uveljavitvi ZPP/99 dne 14.7.1999).

Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta v tožbi na izpraznitev stanovanja opredelila z zneskom 100.000 SIT, ki pa v pogojih iz 40. člena ZPP/77 (44. člena ZPP/99) ni bil spreminjan niti z aktivnim ravnanjem sodišča, niti tožene stranke. Ob takšnih ugotovitvah je revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja po določbi 367. člena v zvezi z določbo 498. člena ZPP nedovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

Revizija proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe je zaradi navedbe kupnine v znesku 1.094.296,40 SIT dovoljena, vendar ni pa utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilno opredelila bistvo pravnega problema, ki ga postavlja zahtevek iz nasprotne tožbe: odločilno je namreč, ali je tožeča stranka v času uveljavitve SZ v oktobru 1991 utemeljeno, torej v okoliščinah, predvidenih v določbi drugega odstavka 128. člena SZ, v zvezi z določbo tretjega odstavka 60. člena ZSR, odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje. V sodbenih razlogih je povedano, da bi toženki bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovite najpotrebnejših prostorov že v času uveljavitve SZ, vendar ob upoštevanju primernega roka, v katerem bi lahko dogradila hišo, tedaj sicer zgrajeno, vendar še ne vseljivo. Revizija utemeljeno opozarja na pravno presojo, ki okoliščine, pomembne za uporabo določbe tretjega odstavka 60. člena ZSR, časovno veže na začetek veljavnosti SZ. Vendar pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi v tej smeri zgrešen: sodišči druge in prve stopnje sta namreč tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrnili prav ob upoštevanju navedene pravne podlage. Obširno in natančno sta se ukvarjali z vsemi okoliščinami, ki so vplivale na odločitev, po kateri je bilo toženki objektivno dano, da že zgrajeno hišo usposobi za vselitev v primernem roku po oktobru 1991. V navedenem obsegu in pravilnem pravnem izhodišču pa gre predvsem za dejanske ugotovitve in za oceno izvedenih dokazov, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

Določitev primernega roka za dograditev stanovanjske hiše po določbi tretjega odstavka 60. člena ZSR in zaradi uporabe 128. člena SZ pa je tudi pravno vprašanje. Od okoliščin primera je odvisno, ali bo ta rok kratek ali daljši. Le tedaj, kadar ugotovljene okoliščine, predvsem faza gradnje in premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice, ne dopuščajo sklepanja, da je dograditev sploh mogoča, ali da je mogoča v razumnem roku, določbe drugega odstavka 128. člena v povezavi z določbo 60. člena ZSR ni mogoče uporabiti. Izpodbijana sodba pa vsebuje dejanske ugotovitve, da je sama toženka kot stranka izpovedala, "da je bila ob sporazumni razvezi hiša v grobem končana, vgrajena so bila okna in vrata, napravljeni grobi in fini ometi in tudi zunanja fasada, napeljana je bila groba inštalacija za elektriko in vodo, dne 11.5.1994 pa je bila hiša priključena na plinovodno omrežje". Sprejema tudi sklepanje sodišča prve stopnje, "da celoten potek gradnje ne kaže na tako slabo premoženjsko stanje bivšega imetnika stanovanjske pravice, ki bi predstavljalo objektivno nemožnost tožene stranke, da bi dogradila hišo in da bi bilo mogoče šteti, da je zahteva za odkup spornega stanovanja upravičena".

Vpogledane so bile tudi listine, med drugim "sporazum med zakoncema" z dne 11.11.1992, v katerem je sporna stanovanjska hiša ocenjena kot gradnja v V. gradbeni fazi.

Opisane dejanske ugotovitve so takšne, da dopuščajo sklepanje, da so tudi premoženjske razmere toženke omogočale dograditev hiše v primernem roku, zaradi česar je tožeča stranka utemeljeno odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe s sklicevanjem na določbo 128. člena SZ.

Glede očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne pove, s katerimi izvedenimi dokazi naj bi bilo v nasprotju sklepanje, da je bila stanovanjska hiša vseljiva najkasneje leta 1996. Sodba sodišča prve stopnje, s katere razlogi se je sodišče druge stopnje v celoti strinjalo, vsebuje potrebno obrazložitev o ugotovitvi, da tožena stranka ne živi več v spornem stanovanju vsaj od leta 1996 dalje. Po izpovedbah prič je bila sprejeta dokazna ocena, da je bila stanovanjska hiša vseljiva "najkasneje okrog leta 1996", pri čemer je tudi povedano, zakaj se sodišču ne zdi verjetna izpovedba B. M., da je bila hiša vseljiva šele v letu 1998. Očitka neobrazloženosti ugotovitve o času vselitve v hišo torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Revizija tudi ne pove, v čem naj bi zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje zaradi spremembe v senatu ni ponovno izvedlo vseh dokazov, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) in sicer ne glede na to, da opisane kršitve pravdnega postopka v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje niti niso bile uveljavljane.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.