Jedro

1. Med tožnikoma in prvotožencem ni bila sklenjena darilna pogodba niti drug ustrezen pravni posel, prepustitev stanovanja v začasno uporabo do preklica pa ne predstavlja pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice.

2. Tudi očitek, da je sodišče, ker ni zaslišalo druge toženke kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ne gre za primer, ko bi sodišče brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko. Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje strank, vendar pa se je glede zahtevka tožeče stranke, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z delno sodbo, pri podajanju navedb ves čas sklicevala le na prvotoženca, ki pa ga je sodišče tudi zaslišalo. Ni navajala, da bi bila katera od okoliščin znana zgolj drugotoženi stranki niti ni izrecno predlagala njenega zaslišanja glede okoliščin, ki jih navaja v pritožbi, prav tako ne gre za okoliščine, o katerih ne bi mogel izpovedati že prvotoženec. Sicer pa z zaslišanjem drugotožene stranke tudi ni mogoče nadomestiti dejstev, ki jih ni zatrjevala.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločitvi o stroških (drugi odstavek izreka sodbe) r a z v e l j a v i ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanji v pritličju stanovanjske hiše na naslovu S. 27, vl. št. 1639, parc. št. 1289/1 k.o. P. ter jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 45 dni, pod izvršbo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 741.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V sicer obširni pritožbi, v kateri iste pritožbene navedbe večkrat ponovi, sodišču očita, da je z nezakonitim postopanjem, ker ni zaslišalo druge toženke kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Očita mu tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju (nelogični). Navaja, da je nesporno dejstvo, da je dobila in ima tožena stranka (in oba njena otroka, če sta predmet oz. osebek izselitve) stalno bivališče na osnovi dovoljenja tožeče stranke, ki pri tem trdi (kar ji sodišče verjame), da naj bi bila toženka v spornem stanovanju zgolj začasno. Na taki osnovi (začasnem bivalnem dovoljenju) se stalnega bivališča ne da pridobiti; sodišče dalje navaja, da sta toženca brez pravne osnove nastanjena na naslovu tožeče stranke, to je v spornem stanovanju; da nista dobroverna posestnika in podobno, skratka vse brez verodostojnih dokazov. Dobro vero npr. sodišče ni niti ugotavljalo; nekje jo sicer omenja, vendar ne v toliki meri, da bi ovrgla pravno domnevo. Tožena stranka se dalje ne znajde v obrazložitvi, ki jo sodišče podaja na 4. strani sodbe, to je neoznačeni strani izpodbijane sodbe, v prvih dveh odstavkih, kjer se ne da razumeti oz. razbrati kdo je tožena stranka in kdo je tožeča stranka. Razsodbe se ne da preizkusiti! Opozarja na vrednost spora »delne sodbe« saj zadeva pravico do uporabe procesnih institutov. Ker nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje postavi pod vprašaj pravilno uporabo materialnega prava (predvsem stanovanjskega zakona) tožena stranka sodišču očita, da je zanemarilo ugotavljanje tistih odločilnih dejstev, to je elementov in sestavin dejanskega stanja, ki bi odločilno vplivali na končno sodbo. Prvi toženec je npr. sodišču pojasnil in trdil, kako je prišel nazaj domov in zakaj. Sodišče pa je napisalo, da toženi stranki ni uspelo dokazati ustrezne pravne podlage za dejansko oblast (uporabo) na stanovanju. Tožena stranka meni, da je predlagala dovolj dokazov, da bi dokazala dejansko oblast na spornem stanovanju, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe še zapisalo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanji. Dejansko stanje je drugačno, ga pa sodišče očitno ne pozna. Ni napravilo ogleda spornega stanovanja, čeprav mu je bilo predlagano. Zapisalo je tudi, da prvem tožencu ničesar ne verjame, prvemu tožniku pa vse, saj naj bi slikovito pojasnil, da »sinu spodnje hišne etaže za časa življenja ne bi prepustil niti v sanjah in da tega, zaradi sinove nevrednosti, verjetno ne bosta storila niti po smrti«. Spregledalo je, da prvi tožnik sploh ni znal pojasniti trditve »sinove nevrednosti«. Sodišču tožena stranka očita pristranskost, saj tekom postopka ni štelo za pomembno vprašanje problema bivanja mladoletnih hčerk tožene stranke. Sodišče omenja, da je kot materialno pravo uporabilo Obligacijski zakonik in Stanovanjski zakon. Toženka ugotavlja, da to drži le deloma. Obligacijski zakonik je upoštevalo nedosledno in navedeno velja tudi za uporabo stanovanjskega zakona. Oba predpisa pa je upoštevalo le toliko, kolikor sta bila ugodna za tožečo stranko. Vlaganja tožene stranke v sporno stanovanje, ki je bilo v njeni dejanski lasti; formalno sicer tožeče, sodišče sploh niso zanimala; ni jih niti obravnavalo. Po SZ-1 (84. člen) lahko lastnik stanovanja odda stanovanje v najem s sklenitvijo najemne pogodbe. Ker najemne pogodbe tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila, to ne more biti v škodo toženi stranki. Kot »uporabnik« spornega stanovanja tožena stranka tudi ne more imeti manj pravic od najemnika. Krivda je na tožniku, enako posledice. Ničesar od navedenega, predvsem glede okoliščin konkretne uporabe spornega stanovanja (dejanski) in z upoštevanjem materialnih predpisov sodišče ni ugotavljalo, torej ni moglo ugotoviti in s tem sprejeti pravilne dokazne ocene. Zmotna uporaba stanovanjskega zakona se kaže v okoliščini, da sodišče ni upoštevalo pravil o obveznostih lastnika stanovanja, ki jih ta zakon vsebuje. Če je in ko je ugotovilo, da je tožeča stranka formalni lastnik spornega stanovanja, bi moralo še ugotoviti ali je po SZ-1 (če ga je že uporabilo) tožnik izpolnil zakonske dolžnosti po 92. členu. Tožnik namerno ali ne (ni pomembno) s toženo stranko sploh ni sklenil najemne pogodbe. Kaj je temu botrovalo ni važno (sorodstveno razmerje ali sinovo dejansko lastništvo spornega stanovanja), vsekakor sodišče tega ni ugotovilo. Sodišče bi moralo ugotoviti zakaj tožnik ni sklenil najemne pogodbe s tožencem, kajti da je ni sklenil, ne more škodovati tožencu. Prvi tožnik je trdil, in temu je sodišče verjelo, da je toženki dal stanovanje »le v začasno uporabo«, in to ustno. Izjava ni resnična, je neodgovorna, neresna, neživljenjska, neobičajna in nemoralna. Ob vsem tem pa svoje doda še sodišče, saj ugotavlja, da tožena stranka brez pravne podlage uporablja sporno stanovanje, brez da bi ugotavljalo razloge in zakonske obveznosti za take primere dolžnega ravnanja. Mimo ustaljene prakse je sodišče že v delni sodbi odločilo tudi o pravdnih stroških in v škodo tožene stranke. Sprašuje se tudi, kako je sodišče določilo sodno takso za delno sodbo, ko vrednost zahtevka sploh ni bila določena. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano prvostopenjsko sodbo in razveljavi tudi izrek o pravdnih stroških ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem ponavlja dotedanje navedbe in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in toženima strankama naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba je deloma utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva glede spornega predmeta o katerem je bilo z delno sodbo odločeno in je sodba pravilna, razen kolikor se odločitev sodišča nanaša na stroške postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane delne sodbe navedlo, da je zato, ker tožeča stranka uveljavlja več tožbenih zahtevkov in je za končno razsojo zrel le zahtevek za izselitev in izpraznitev stanovanja, na podlagi 1. odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP) izdalo delno sodbo, izrek o zahtevku za plačilo uporabnine, povračilo stroškov stanovanja in pravdnih stroškov pa pridržalo za končno sodbo, ter pri tem kot materialno podlago odločanja uporabilo določbo 111. člena Stanovanjskega zakona (dalje: SZ-1) in določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika (dalje: SPZ). Kot je navedlo, med strankama ni sporno, da sta prvo in drugo tožeča stranka lastnici parcel št. 1289/1 in 1289/6, vl. št. 1639 k.o. P., na katerih stoji poleg dvorišča, garaže in travnika tudi stanovanjska hiša na naslovu S. 27, v kateri živita obe pravdni stranki, tožeča stranka v stanovanju v zgornjem delu stavbe, tožena stranka s svojima dvema otrokoma pa v dveh stanovanjih v spodnjem delu iste stavbe. Prav tako med strankama ni spora o tem, da imata prvo in drugotožena stranka spodnji del hiše, katerega izpraznitev oziroma vrnitev zahteva tožeča stranka kot lastnica, v dejanski oblasti, saj zasedata in uporabljata obe stanovanji v pritličju ter pripadajoče funkcionalno zemljišče, prvotoženec od leta 1992 oz. 1993 dalje, drugotoženka pa od poroke s prvotožencem leta 1998 dalje, sporen pa je obstoj pravne podlage za uporabo oziroma izvrševanje oblasti nad stanovanjema v spodnjem delu hiše. Prvi toženec sicer navaja, da mu je tožeča stranka kot sinu edincu pred letom 1991 predala v posest in dejansko lastništvo spodnji del stanovanjske hiše, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da dogovora med tožečima strankama in prvim tožencem o prepustitvi stanovanja v začasno uporabo ni moč šteti za darilno pogodbo niti prvotoženec na nepremičnini ni mogel pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med tožnikoma in prvotožencem ni bila sklenjena darilna pogodba niti drug ustrezen pravni posel, prepustitev stanovanja v začasno uporabo do preklica pa ne predstavlja pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Oba tožnika sta izrecno zanikala, da bi imela namen prvotožencu podariti sporni del nepremičnine, pravilnost izpodbijane sodbe pa potrjujejo tudi navedbe in izpoved prvotoženca, ko je bil zaslišan kot stranka. Povedal je namreč, da je za vsa vlaganja in dela v spodnjem delu stavbe pridobil soglasje oziroma dovoljenje staršev (na list. št. 74 in 75 spisa), pa tudi, da se nikoli niso pogovarjali, da mu bo tožeča stranka tudi formalno podarila spodnji del hiše (3. odstavek na list. št. 75 spisa). Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne more držati, da ni vedel, da stanovanje ni njegovo. Do enakega zaključka privede tudi njegova izjava po zaslišanju prvotožnika, da v hiši ne bi izgubil desetih let, če bi menil, da mu ne bo nič pripadalo (na list. št. 81 spisa). Očitek, da se iz obrazložitve izpodbijane sodbe v prvih dveh odstavkih na 4. strani sodbe ne da razumeti oz. razbrati kdo je tožena stranka in kdo je tožeča stranka, je utemeljen le toliko, kolikor pritožba opozarja na očitno pisno napako, ko sodišče prvotožniku pripiše pripombo, ki jo je prvotožena stranka podala na zgoraj omenjeno izpoved prvotožnika. Glede na to, da se sodba pri citiranju navedbe sklicuje na zapis izjave na list. št. 81 spisa ter njeno vsebino, je očitno, da gre za izjavo tožene stranke in ne tožnika. Zato ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP kot meni pritožba.

Vrednost spornega predmeta (3.062.183,00 SIT s pripadki) je tožeča stranka navedla ob vložitvi tožbe za vse zahtevke skupaj, ne da bi posebej opredelila vrednost vsakega posameznega zahtevka. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je le ta sestavljen iz dajatvenega zahtevka, ki je nedenarne narave – izpraznitev stanovanjske hiše in izročitev le te prazne oseb in stvari tožečima strankama ter denarnih zahtevkov, ki se nanašajo na uporabnino in stroške obratovanja hiše. Sodišče prve stopnje v navedeno vrednost ni poseglo (3. odstavek 44. člena ZPP), tožena stranka pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni zahtevala preizkusa pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta niti da se vrednost opredeli za vsak posamezen zahtevek posebej. ZPP v 39. členu določa, da se v primeru, ko je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Ker vrednost spornega predmeta v postopku pred sodiščem prve stopnje za toženo stranko ni bila sporna, iz tega razloga delne sodbe ne more izpodbijati.

Tudi očitek, da je sodišče, ker ni zaslišalo druge toženke kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ne gre za primer, ko bi sodišče brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko. Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje strank, vendar pa se je glede zahtevka tožeče stranke, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z delno sodbo, pri podajanju navedb ves čas sklicevala le na prvotoženca, ki pa ga je sodišče tudi zaslišalo. Ni navajala, da bi bila katera od okoliščin znana zgolj drugotoženi stranki niti ni izrecno predlagala njenega zaslišanja glede okoliščin, ki jih navaja v pritožbi, prav tako ne gre za okoliščine, o katerih ne bi mogel izpovedati že prvotoženec. Sicer pa z zaslišanjem drugotožene stranke tudi ni mogoče nadomestiti dejstev, ki jih ni zatrjevala. Tožena stranka namreč ne v odgovoru na tožbo ne kasneje ni navajala ničesar glede tega, kako naj bi drugotožena stranka in hčerki dobili pravico do stalnega bivanja na spornem stanovanju, kar v utemeljitev očitka, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, izpostavlja v pritožbi. Zato dejstvo, da glede zahtevka o katerem je bilo odločeno z delno sodbo ni bila zaslišana, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na zakonitost delne sodbe. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov, vezanih na pobotni ugovor, ker da je tožena stranka v sporno stanovanje vložila ogromna sredstva, to trditev pa skušala dokazati s pričami, ogledom in sodnim izvedencem. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da bo z delno sodbo razsodilo le o zahtevku za izselitev in izpraznitev stanovanja utemeljilo na ugotovitvi, da je le ta zahtevek zrel za razsojo. Dokazovanje glede ostalih (denarnih) zahtevkov in torej tudi glede pobotnega ugovora je stvar nadaljnjega obravnavanja.

Pač pa pritožba utemeljeno graja sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških. Pri tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe, v odstavku, kjer navaja, da je za končno razsojo zrel le prvi, to je zahtevek za izselitev in izpraznitev stanovanja zapisalo, da je izrek o zahtevku za plačilo uporabnine, povračilo stroškov stanovanja in pravdnih stroškov pridržalo za končno sodbo, v delu kjer konkretno navaja, katere stroške je tožeči stranki priznalo, pa je zapisalo, da jih je odmerilo glede na to, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, kar je prav tako v nasprotju z izrekom, glede na to, da je bilo z delno sodbo odločeno le o enem od zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sklepa o stroških postopka, je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem bo pri odločanju o stroških postopka moralo odgovoriti tudi na pritožbene navedbe.

Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.