Jedro

Sodišče, ki odloča o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje, je glede na okoliščine zadeve dolžno preveriti, ali se je zadevna oseba (storilec) lahko dejansko seznanila z odločbo o naložitvi denarne kazni in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa na Nizozemskem Centraal Justitieel Incassobureau št. 8062 5422 1829 8083 z dne 16. 7. 2018 zoper pravno osebo M. d. o. o..

2. Zoper tak sklep se pritožuje Okrožno državno tožilstvo v Celju zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) v zvezi s 186. členom Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvi odstavek 190. člena ZSKZDČEU-1 določa, da domače sodišče o priznanju in izvršitvi pravnomočne odločbe pristojnega organa države izdaje odloča na podlagi: 1) odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti ter 2) obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo pristojnega organa države izdaje brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že ob prvotnem odločanju o predlogu za priznanje in izvršitev ugotovilo, da je pobuda nepopolna, ker ni priloženo dokazilo o vročitvi odločbe pravni osebi. Zato je pristojni organ države izdaje pozvalo, da zahtevo ustrezno dopolni, ker bo sicer predlog za priznanje in izvršitev zavrglo. Pristojni organ države izdaje je pravočasno sporočil, da se v skladu z nizozemskim pravom šteje, da je oseba seznanjena s prekrškom in odločbo, v kolikor se zahteva za plačilo ne vrne kot nevročena, ter da se nobena izmed pošiljk (zahteva za plačilo globe z dne 16. 7. 2018, opomin z dne 28. 9. 2018 in opomin z dne 15. 11. 2018), ki so bile poslane na naslov sedeža pravne osebe, ni vrnila kot nevročena. To pomeni, da se v skladu z nizozemskim pravom šteje, da je pravna oseba s temi dokumenti seznanjena, prav tako pa ni bila vložena pritožba pri državnem tožilstvu. Zaradi navedenega vročilnice ne obstajajo, saj so bile pošiljke poslane z navadno poštno pošiljko.

6. Prav tako je sodišče prve stopnje že pred izdajo prvega sklepa v tej zadevi preko zaprošenega sodišča zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe M. d. o. o., ki je povedal, da nikoli ni prejel nobene odločbe ali poziva k plačilu s strani nizozemskega organa in ko mu je bil predočen plačilni nalog z dne 16. 7. 2018, je povedal, da ta plačilni nalog vidi prvič in da njemu osebno ni bil vročen oz. ga on ni videl. Sicer je dopustil možnost, da je bil storjen prekršek, saj njegov brat s tovornjakom, ki je last družbe M. d. o. o. opravlja prevoze po celi Evropi, tudi na Nizozemskem.

7. Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je kljub izrecni določbi 9. točke prvega odstavka 186. člena ZSKZDČEU-1 in 3. člena ZSKZDČEU-1, dejstvo seznanitve z odločbo in posledično seznanitve s pravico do pravnega sredstva potrebno presojati zelo kritično in ob upoštevanju temeljne človekove pravice, da se z odločbo, ki vsebuje pravni pouk do pravnega sredstva, dejansko (dokazljivo) seznani in da je ob odsotnosti potrdila o vročanju predlog za priznanje in izvršitev potrebno zavrniti, ker vedno obstaja dvom o dejanski seznanitvi storilca z odločbo in pravico do pritožbe, v dvomu pa je sodišče dolžno odločiti v korist storilca. Dodalo pa je še, da s tem nikakor ne zahteva, da se država izdajateljica odpove svoji zakonski ureditvi vročanja pisanj, kadar ta vroča znotraj države (ko ima tudi možnost preveriti pravilnost naslova v času vročanja), saj tudi Republika Slovenija pisanj v tujino ne vroča po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) temveč v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi.

8. Pritožbeno sodišče je že večkrat pojasnilo1, da je razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1 podan, če glede na obrazec iz Priloge 10 tega zakona oseba v pisnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, v skladu s pravom države izdajateljice ni bila osebno ali prek zastopnika, pooblaščenega v skladu z nacionalnim pravom, obveščena o pravici, da izpodbija odločbo, in o rokih za takšno pravno sredstvo; da je zato pravilnost vročitve odločbe o prekršku potrebno presojati po pravu države izdajateljice, na kar napotuje tudi načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1 in da bi vztrajanje pri tem, da mora država izdajateljica izkazati vročitev odločbe, s katero je storilcu izrečena globa, po pravu države izvršiteljice bilo v očitnem nasprotju s samim namenom Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24) in načelom vzajemnega priznavanja, kot izhaja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, saj bi vsaka država vztrajala pri svojih procesnih pravilih za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti, to pa bi glede na različne pravne ureditve v državah članicah lahko privedlo do popolnega odstopa od načela vzajemnega priznavanja in nefunkcioniranja sistema čezmejnega priznavanja in izvrševanja denarnih kazni.

9. Tudi Sodišče EU je v sodbi C-671/18 z dne 5. 12. 20192, s katero je podalo razlago člena 7(2)(g) Okvirnega sklepa, ki je vsebinsko enaka določba 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, razsodilo, da je člen 7(2)(g) in člen 20(3) Okvirnega sklepa treba razlagati tako, da organ države članice izvršiteljice, če je bila odločba o naložitvi denarne kazni vročena – v skladu z nacionalno zakonodajo države članice izdajateljice – z navedbo pravice do vložitve pravnega sredstva in roka za to, ne more zavrniti priznanja in izvršitve te odločbe, če je imela zadevna oseba zadosten rok za vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, in da dejstvo, da je postopek naložitve denarne kazni upravni, v zvezi s tem nima vpliva.

10. V tej sodbi je Sodišče EU izrecno poudarilo: (-) da je glede na načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji sistematika Okvirnega sklepa, razloge za zavrnitev priznanja ali izvršbe take odločbe treba razlagati strogo (31. odstavek obrazložitve), (-) da je v primeru, ko iz potrdila, kot se zahteva po členu 4 Okvirnega sklepa, izhaja, da je storilec imel možnost, da zadevo predloži v razsojanje sodišču, pristojnemu za kazenske zadeve, pristojni organ države izvršiteljice načeloma priznati in izvršiti posredovano odločbo (32. in 33. odstavek obrazložitve), (-) da je pri tem vročitev potrebno presojati v skladu s pravom države izdajateljice, saj je zakonodajalec Unije s tem, da je napotil na zakonodajo držav članic, tem prepustil odločitev o tem, kako zadevno osebo obvestiti o pravici do vložitve pravnega sredstva, o roku, da to stori, ter o tem, kdaj začne tak rok teči, da je vročitev učinkovita in da je zagotovljeno izvajanje pravice do pravnega sredstva (35. odstavek), (-) da načelo vzajemnega priznavanja sicer ne odvezuje dolžnosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kakor so določena v členu 6 PEU, med temi pa je tudi načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo subjekti po drugem pododstavku člena 19(1) PEU in je določeno s 6. in 13. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki zahteva zagotavljanje dejanskega in učinkovitega sprejetja odločb, torej njihovo vročitev zadevni stranki, kot tudi dovolj dolgo časovno obdobje, da se zoper njih vloži in pripravi tožba (37. do 39. odstavek obrazložitve). Vendar pa okoliščina, da obstajajo dvomi glede natančnega datuma vročitve odločbe pristojnega nizozemskega organa, ker je vročitev bila opravljena z oddajo v poštni nabiralnik naslovnika3, sama po sebi ne pomeni, da v postopku v glavni stvari storilec ni imel zadostnega roka, da pripravi svojo obrambo.4 Zato je sodišče, ki odloča o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje, glede na okoliščine zadeve dolžno preveriti, ali se je zadevna oseba (storilec) lahko dejansko seznanila z odločbo o naložitvi denarne kazni in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe (42. odstavek obrazložitve).

11. Upoštevajoč navedeno bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 presojati zgolj to, ali se je pravna oseba M. d. o. o. lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se torej ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik. To pa je treba preveriti ne glede na zatrjevanja zakonitega zastopnika, da (on osebno) z odločbo pristojnega organa države izdaje ni bil seznanjen.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka.

13. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku preveri, ali je glede na okoliščine konkretne zadeve storilec (pravna oseba) imel možnost dejanske seznanitve z odločbo pristojnega organa države izdaje in ponovno presodi, ali so podani pogoji za zavrnitev priznanja in izvršitve po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1. 1 Tudi v obravnavni zadevi s sklepom PRp 99/2019 z dne 4. 10. 2019. 2 Sodišče EU je to sodbo izdalo v postopku odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki ga je vložilo okrožno sodišče v Chelmnu, Poljska, v postopku za priznanje in izvršitev, ki ga je sprožil Centraal Justitieel Incassobureau, Ministerie van Veiligheid en Justitie iz Nizozemske (torej isti organ, ki je vložil predlog v predmetni zadevi). 3 Kot izhaja iz 41. in 42. odstavka obrazložitve sodbe Sodišča EU C-671/18, so v zadevi, ki jo je obravnavalo predložitveno sodišče tj. okrožno sodišče v Chelmnu, sicer obstajali dvomi glede natančnega datuma vročitve odločbe pristojnega nizozemskega organa (iz 20. in 21. odstavka obrazložitve izhaja, da je storilec pred predložitvenim sodiščem opozarjal, da tako oblika pošiljanja odločbe nizozemskega organa kot tudi njena vsebina zanj nista bili razumljivi in da ni vedel, da je bil vročeni dokument uradni ter da ni vedel za datum vročitve odločbe nizozemskega organa, centralni urad za sodno izterjavo pa je na poziv predložitvenega sodišče pojasnil, da te informacije nima). Vendar pa po oceni Sodišča EU nič v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni kazalo na to, da v postopku v glavni stvari storilec ni imel zadostnega roka, da pripravi svojo obrambo. 4 Sodišče EU je sicer šesttedenski rok, kot je bil določen v odločbi o prekršku pristojnega nizozemskega organa, ocenilo kot zadosten, da lahko storilec sprejme odločitev glede morebitne vložitve pravnega sredstva (40. odstavek obrazložitve).