Jedro

Pri presoji odškodnine za nematerialno škodo se upošteva načelo individualizacije in sodna praksa. Ob ugotovitvi, da je tožnica v obravnavnem dogodku utrpela lahke telesne poškodbe in sicer zvin prstov desnice, zvin desnega zapestja ter udarnino desne roke, da je zdravljenje, ki res ni bilo zapleteno trajalo 3 mesece, da je tožnica trpela nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena pravilno ob upoštevanju načela individualizacije in v okvirih sodne prakse, torej ob upoštevanju drugih podobnih primerov in prisojenih odškodnin v teh primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.269,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. marca 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo in toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.015,89 EUR, v paricijskem roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje. Dosojeni znesek se nanaša na odškodnino za poškodbe, ki jih je tožnici povzročil toženec, in sicer je prvostopenjsko sodišče na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti tožnici priznalo odškodnino v višini 1.669,17 EUR, za primarni in sekundarni strah pa odškodnino v višini 600,00 EUR. Na navedeni znesek je prvostopenjsko sodišče priznalo še obresti od dneva vložitve tožbe dalje.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni v korist toženca oz. zadevo pošlje v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da ni upoštevalo in izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožene stranke, ker ni vpogledalo v sodbo in spis Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. K 1. S sodbo je bil toženec oproščen storitve kaznivega dejanja. Meni, da je s tem podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijana sodba v tem delu ne da preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, zakaj je prvostopenjsko sodišče tak dokaz zavrnilo. V nadaljevanju očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da to ni pravilno ugotovljeno, ker ne more držati, da bi tožnica stala na zidu, ki je visok 1,20 m, saj v kolikor je tožnica stala na zidu visokem 1,20 m in toženec pod njo pod zidom, potem tožnica ni mogla prejeti toženca z desno roko za oblačilo v višini trebuha. Iz zapisnikov namreč izhaja, da je tožnica visoka 1,56 m, toženec pa manjše rasti (cca 1,70 m). Glede na navedeno pa tožnica, kolikor bi stala na zidu visokem 1,20 m, nikakor ne bi mogla toženca prijeti v predelu trebuha, ampak bi se mogla zato nagniti oz. najprej počepniti, kar pa niti ni navajala. Glede na navedeno je verjetnejša zgodba tožene stranke, da se je dogodek dogajal na terasi v širini 1,50 m, kot sta to potrdila tudi toženec in zaslišana priča S. C., ki je edina neposredna priča dogodka. Izpodbijana sodba je zato neutemeljeno poklonila večjo vero posrednim pričam, M. S. in S. P., ki sta o predmetnem dogodku izpovedovala le posredno. Glede na verjetnejše in logično dejstvo, da so stranke stale na terasi, tožnica tudi ni mogla biti v strahu, da bo padla z zidu in se zato ni mogla oprijeti tožnika, da bi se zavarovalna pred padcem. Tožnica je prva prijela toženca in to brez povoda toženca. Tožnica je namreč sama prejela toženca za obleko in toženec se je samo poskušal rešiti iz njenega neupravičenega prijema. Ne drži, da je protipravno ravnal, saj je samo skušal z odmikom tožničinih rok le te spraviti s svoje obleke in doseči, da ga tožnica izpusti. Tudi v kolikor bi toženec imel namen napasti tožnico in jo vreči čez zid, potem bi to gotovo naredil že z eno potezo s tem, ko naj bi se dotaknil tožnice v višino prsi in če bi res stala na zidu, bi mu to gotovo uspelo, kot tudi če bi se jo res dotaknil, vendar se je ni. Da toženec ni kriv in da je škoda nastala brez njegove krivde izhaja tudi iz izpovedi tožnice, da ko je toženec odprl njeno pest je tako odšel stran in pri tem kričal, kar samo potrjuje toženčeve navedbe, da je bil njegov namen in njegovo dejanje samo to, da se iztrže iz tožničinega prijema. Izpodbijana sodba tudi napačno razlaga, da je toženec s svojo izpovedjo, da je dejanje storil v silobranu, čeprav je ves čas navajal, da je le hotel, da ga tožnica izpusti, prekludiran, ker je to izpovedal na zaslišanju, ki je bilo po prvem naroku. Meni, da je toženec pravočasno predlagal svoje zaslišanje že v odgovoru na tožbo in zato s svojimi izpovedbami na zaslišanju ne more biti prekludiran, čeprav se je zaslišanje opravilo po prvem naroku.

Pritožnik meni, da je tožnica tudi sama prispevala k škodnem dogodku, saj je sama začela rušiti zid in ga porušila s svojimi rokami, kar sta izpovedala tako toženec, kot tudi edina neposredno prisotna priča. Glede na dejstvo, da je tožnica rušila kamniti zid z golimi rokami, je verjetno, da se je sama poškodovala. S tem je tožnica gotovo prispevala k svoji poškodbi, kar izpodbijana sodba ni vzela na znanje. Poleg tega iz zapisnikov sledi, da je tožnica že pred dogodkom imela poškodovano desno zapestje, kar sodba prav tako ni upoštevala, ne pri odškodninski odgovornosti in niti pri odmeri višine odškodnine.

Pritožnik meni, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti v delu, v katerem je bilo odločeno o višini odškodnine, da je višina odškodnine določena pavšalno in da je odškodnina vsekakor previsoka. Navaja, da je toženec prerekal izvedensko mnenje kot pretirano, kar pomeni, da je prerekal njegovi višini in intenzivnosti poškodb. Izvedensko mnenje je le povzelo izpovedbe tožnice in dejansko stanje ugotovilo, kot ga je prikazala tožnica ter na tako podano dejansko stanje podalo oceno, kar pa ne more biti verodostojno. Meni, da tožnica ne more biti upravičena do odškodnine za strah, saj ni stala na zidu ampak na terasi med dvema zidovoma, zato se ne more sklicevati, da jo je bilo strah, da bo z zidu padla. Poleg navedenega je tožnica že ob slikanju vedela, kakšna poškodba je in kakšno zdravljenje jo čaka, saj je bilo takoj pojasnjeno, zato je bil ves nadaljnji strah odveč.

Toženec izpodbija tudi višino odmerjenih pravdnih stroškov tožeče stranke, saj so ti nesorazmerno višji nasproti priznanim stroškom tožene stranke, čeprav sta se pravdni stranki udeleževali istih narokov in izvajali enaka pravna dejanja le na nasprotni strani. Pritožnica svojo pritožbo zaključuje s tem, da navaja, da izpodbijani sodbi ni uspelo izkazati vseh elementov civilnega delikta, še posebej ne vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Pritožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v svojem odgovoru prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da drugostopenjsko sodišče po opravljenem postopku pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

V prvi vrsti je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju : ZPP). To velja tako glede izrecno uveljavljenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi glede ostalih (uradoma upoštevnih na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP). Sodba je izdelana tako, da jo je mogoče preizkusiti, ima dovolj jasne razloge, ki niso v nasprotju ne med seboj, ne z izrekom. Tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo dokaza z vpogledom v sodbo pod opr. št. K 1 in v kazenski spis. Dokazni predlog z vpogledom v kazenski ali kakšen drugi sodni spis mora biti substanciran tako, da pravdna stranka, ki ga predlaga, določno navede, katero listino ali kateri del kazenskega spisa naj se vpogleda, katero dejstvo naj se s tem dokazuje in kako bo izvedba takšnega dokaza vplivala na rezultat postopka. Pritožba zmotno meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v pravdi le na podlagi dokaznega predloga vpogleda v spis, ki je bil podan brez zgoraj navedene določne opredelitve, upoštevati ugotovitve iz kazenskega spisa in presojati v kazenskem spisu izvedene dokaze. Pritožnik niti v pritožbi ne pove, kako bi izvedba takšnega dokaza vplivala na rezultat postopka. Sodišče prve stopnje je vse dokaze, ki jih je izvedlo glede okoliščin, kako je prišlo do škodnega dogodka, skrbno analiziralo in korektno ocenilo ter prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivih zaključkov. Izpovedi obeh pravdnih strank je kritično ocenilo in v povezavi z drugimi dokazi prepričljivo zaključilo, da je poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, ta utrpela v fizičnem spopadu, do katerega je prišlo med pravdnima strankama po predhodnem verbalnem zmerjanju. Sicer pa pritožbenemu sodišču tudi ni jasno, kaj želi povedati pritožba s tem, ko navaja, da je do kontakta med tožnico in tožencem lahko prišlo le tako, če sta oba stala na enaki višini. V razlogih prvostopenjske sodbe namreč nikjer ni navedeno, da naj bi tožnica stala na zidu, toženec pa pod njo pod zidom. Tudi ne drži, da je prvostopenjsko sodišče glede samega poteka dogodka poklonilo večjo mero pričam M. S. in S. P.. Iz razlogov sodbe (zadnji odstavek na tretji strani) namreč izhaja, da sta navedeni priči prišli na kraj dogodka kmalu po spornem dogodku in da sta potrdili le, da se je tožnica že na kraju samem držala za prst oz. roko in da je zaradi bolečin le dobre dve uri po dogodku poiskala zdravniško pomoč. Prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo, da naj bi bil toženec prekludiran v svoji izpovedi, pač pa v navedbah in pojasnilo, da z izpovedjo ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Pritožnik šele v pritožbi uveljavlja trditev, da je tožnica tudi sama prispevala k škodnemu dogodku in da se je sama poškodovala, zato gre, glede na izostanek pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, za nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, tako glede podlage tožbenega zahtevka, kot tudi glede same višine prisojene odškodnine. Med postopkom pridobljenega izvedenskega mnenja pritožnik ni argumentirano izpodbijal in tudi ni predlagal postavitve drugega izvedenca. Tudi ne drži, da je višina odškodnine določena pavšalno, saj je prvostopenjsko sodišče navedlo, katere kriterije je upoštevalo pri njeni odmeri. Ob ugotovitvi, da je tožnica v obravnavnem dogodku utrpela lahke telesne poškodbe in sicer zvin prstov desnice, zvin desnega zapestja ter udarnino desne roke, da je zdravljenje, ki res ni bilo zapleteno trajalo 3 mesece, da je tožnica trpela nevšečnosti med zdravljenjem (1x pregled pri kirurgu, 3x pregled pri osebi zdravnici, 10 seans vodne terapije, 2x RTG in imela 7 dni aplicirano volarno do komolčno longeto) je tudi oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena pravilno ob upoštevanju načela individualizacije in v okvirih sodne prakse, torej ob upoštevanju drugih podobnih primerov in prisojenih odškodnin v teh primerih. Enako velja tudi za dosojeno odškodnino za prestani strah. Da primarni strah ni bil dolgotrajen, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica zaskrbljena za izid zdravljenja tudi zato, ker je desničarka in je desno roko že imela v preteklosti poškodovano. Pritožba zgolj pavšalno izpodbija tudi stroškovno odločitev in ji zaradi tega tudi ni mogoče ugoditi. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo,je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj v tej vlogi tožeča stranka le odgovarja na posamezne navedbe tožene stranke, v zvezi s katerimi je že zavzelo stališče prvostopenjsko sodišče, zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za vlogo, potrebno za pravdo in s tem povezane stroške v smislu 155. člena ZPP.