Jedro

Pogoji za dodelitev izjemne oblike brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP niso podani, ker tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njenega zdravstvena stanja, stopnje invalidnosti ali druge telesne okvare ali duševne motnje. Prav tako pa najemnine v znesku 250,00 EUR ni mogoče šteti kot izredne finančne obveznosti, ker ne gre za višjo silo, na katero tožnica ni mogla računati oziroma nanjo vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejela prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi deložacije iz stanovanja s strani Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS MOL) in za plačilo odškodnine zaradi izselitve ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla plačila stroškov sodnega postopka oziroma stroškov izvajanja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilke in njene družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilke (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Tožena stranka ugotavlja, da je znašal lastni dohodek prosilke v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od maja do julija 2010, skupno 1.672,47 EUR, ki je obsegal pokojnine tožnice. Tožnica v tem obdobju ni imela drugih dohodkov, razen letnega dohodka k pokojnini v višini 223,55 EUR, ki ga tožena stranka skladno s 27. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/2007 – UPB, ZSV) ni upoštevala, ker ne gre za redni prejemek. Skladno z 2. odstavkom 23. člena ZBPP je tožnica samska oseba, ker nima družinskih članov. Tožena stranka ugotavlja, da je znašal povprečni dohodek tožnice v tem trimesečnem obdobju 557,49 EUR in je tako za skoraj 100 EUR presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV in trenutno znaša 229,52 EUR, dvakratnik je torej 459,04 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Iz navedenega razloga ni bilo mogoče ugoditi prošnji. Tožničinih dokazil, da mora mesečno plačevati položnice za kritje stanovanjskih in drugih obveznosti, tožena stranka ne more upoštevati, saj se skladno s 27. členom ZSV tovrstni odhodki ne odštejejo od tožničinega lastnega dohodka. Tožnica je v prošnji smiselno uveljavljala tudi dodelitev izjemne oblike brezplačne pravne pomoči, skladno z 22. členom ZBPP, pri čemer navaja svoje slabo zdravstveno stanje po dveh operacijah in materialno stisko, v kateri se je znašla zaradi deložacije iz stanovanja. Skladno s 3. odstavkom 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilke, če so stroški, ki so povezani z njenim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje njene invalidnosti ali druge telesne okvare ali duševne motnje. Tožena stranka meni, da tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njenega zdravstvena stanja, stopnje invalidnosti ali druge telesne okvare ali duševne motnje. Predložila je plačila zavarovanja Vzajemni v mesečni višini 43,46 EUR,vendar tudi z upoštevanjem tega plačila še vedno presega mejni znesek za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Tožnica mora sicer mesečno plačevati znesek 250,00 EUR kot najemnino za stanovanje, vendar v 22. členu ZBPP ni pravne podlage, da bi z upoštevanjem tovrstnih odhodkov tožnici priznali pravico do izjemne brezplačne pravne pomoči, saj v primeru njene prisilne izselitve iz stanovanja ne gre za višjo silo, na katero tožnica ni mogla računati oziroma nanjo vplivati. Zaradi tega tožnica ni upravičena do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Ne glede na navedeno pa tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi skladno s 24. členom ZBPP, ki določa, da se kot pogoj pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilka vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, da ima tožnica verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V pravdnem postopku zoper JSS MOL zaradi povrnitve stanovanja in za plačilo odškodnine zaradi deložacije tožba ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, saj je bila tožnica glede na listine, ki se nahajajo v spisu, deložirana iz stanovanja zaradi neporavnanih obveznosti do JSS MOL. Po mnenju tožene stranke si mora tožnica prizadevati ponovno pridobiti stanovanje s strani JSS MOL na izvensodni način s prijavo na ustrezne razpise za dodelitev takšnih stanovanj, tudi ob pomoči pristojnega centra za socialno delo, ne pa z vložitvijo tožbe v pravdnem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da stanja, da je prišlo do deložacije po dveh operacijah (žolčni kamni in srčni infarkt), ni povzročila sama. Zaradi nepravilnega vodenja evidence pri Zavodu za zaposlovanje ni mogla dobiti redne zaposlitve, zaradi česar je zbolela. Službe ni izgubila zaradi svoje krivde, temveč je morala oditi kot tehnološki višek. Na Zavodu na zaposlovanje so jo vodili kot osebo, ki ni državljanka EU, kar je imelo za posledico to, da ni dobila nobene službe več, razen na javnih delih. Razpolaga s številnimi prošnjami, na katere ni bilo odgovora, ali pa je bil negativen. Zaradi sedem let trajajočega iskanja zaposlitve in nemogočih finančnih sredstev si je nakopala dolg na bančnem računu, kar je hotela poplačati s tem, da bi vzela dolgoročni kredit, čemur pa je Zavarovalnica A. nasprotovala in je tako pristala na cesti. Njene stvari so bile uničene, otežkočena ji je bila rehabilitacija, na katero je morala na začetku hoditi iz samskega doma. Uničili so ji vse, kar je imela, čeprav ni bilo veliko. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe. Dejstva in okoliščine, ki jih tožnica navaja v tožbi, ne morejo izpodbiti pravilnosti in zakonitosti napadene odločbe. Tudi če bi tožnici skladno z 22. členom ZBPP priznali pravico do izjemne brezplačne pravne pomoči, je bila njena prošnja zavrnjena tudi iz razlogov po 24. členu ZBPP. Vložitev tožbe v pravdnem postopku zoper JSS MOL zaradi povrnitve stanovanja in za plačilo odškodnine zaradi deložacije ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, kar pa ne izključuje njene pravice do pridobitve neprofitnega stanovanja na izvensodni način ob pomoči pristojnega centra za socialno delo. Za pridobitev neprofitnega stanovanja s strani JSS MOL pa tožnici brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti, saj ne gre za sodni postopek.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da ne soglaša z odgovorom tožene stranke, saj upravnega spora ni sprožila zaradi prošnje za brezplačno pravno pomoč, temveč zaradi ravnanja državnih ustanov do ljudi v stiski. Ljudi na rehabilitaciji po operaciji se ne deložira in se jim ne vzame vsega. Sedem let je zaman iskala zaposlitev. Če ne zasluži odškodnine zaradi deložacije, jo zasluži zaradi tega, ker je bila na Zavodu RS za zaposlovanje vodena kot oseba, ki ni državljanka EU in ji je bila tako onemogočena ponovna zaposlitev v redno delovno razmerje. Sodne izvršbe na bančnem računu so se kopičile zaradi prenizkih finančnih sredstev. Prosi, naj se ji popravijo krivice ali pa zagotovi, da ji državni organi ne bi več delali krivice s svojimi odgovori.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica glede na navedeno določilo ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, do izpolnjevaje vsebinskega kriterija pa se sodišče ne opredeljuje, saj morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja in zato pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči že zato niso izpolnjeni, ker ni izpolnjen finančni kriterij. Sodišče glede izpolnjevanja finančnega kriterija sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je znašal lastni dohodek prosilke v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od maja do julija 2010, skupno 1.672,47 EUR, kar pomeni, da je znašal povprečni mesečni dohodek tožnice v tem trimesečnem obdobju 557,49 EUR in je tako presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za dodelitev izjemne oblike brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP, ker tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njenega zdravstvena stanja, stopnje invalidnosti ali druge telesne okvare ali duševne motnje. Prav tako pa najemnine v znesku 250,00 EUR ni mogoče šteti kot izredne finančne obveznosti, ker ne gre za višjo silo, na katero tožnica ni mogla računati oziroma nanjo vplivati, kot je določena v 4. odstavku 22. člena ZBPP.

Razlogi, ki jih tožnica navaja v tožbi in v pripravljalni vlogi ne morejo vplivati na pravilnost odločitve, saj višina pokojnine tožnice presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, pogoji za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči pa iz zgoraj navedenih razlogov niso izpolnjeni. Tožnica v tožbi ne navaja razlogov, ki bi bili povezani z ugotavljanjem tožene stranke, ali izpolnjuje finančni kriterij. Glede tistih navedb, kjer tožnica oporeka ugotovitvi tožene stranke, da vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, pa sodišče meni, da tudi te ne morejo vplivati na pravilnost odločitve, saj - kot je bilo že zgoraj pojasnjeno - morata biti hkrati podana oba pogoja, čim pa eden izmed pogojev ni izpolnjen, potem pogoji za odobritev prošnje za brezplačno pravno pomoč niso podani. Tožena stranka tako pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč zaradi preseganja dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka tožničine pokojnine ni mogla drugače odločiti, kot je odločila.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.