Jedro

1.Opustitev predložitve dokazil po 3. odst. 13. čl. ZST ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi bilo izključeno vsebinsko odločanje o predlogu za taksno oprostitev, zato sodišče v zadevi ni bilo dolžno izdati sklepa po 108. čl. ZPP. 2. Ker lastnost notornosti predpostavlja resničnost zatrjevanega dejstva, slabo premoženjsko stanje tožeče stranke ne more postati splošno znano na podlagi vrednostnih ocen in komentarjev v medijih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti navedenemu sklepu se je brez navedbe pritožbenih razlogov po odvetniku pritožila tožeča stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da tožeča stranka nima uradnega stalnega prebivališča, zaradi česar ji ni bila izdana odločba o dohodnini, dohodkov pa nima, saj na svojem posestvu živi in hrani pse samo s prostovoljnimi prispevki. Tožeča stranka je skušala od pristojnih organov pridobiti vsaj izjavo o razlogih, da uradno ni mogoč vpis stalnega prebivališča, vendar ji to do izteka roka, ki ga je sodišče določilo v pozivu z dne 15.9.1999, ni uspelo. Sodišče prve stopnje je s pozivom sicer določilo 15-dnevni rok za predložitev dodatne dokumentacije, vendar o tem ni izdalo ustreznega sklepa. Že iz samega potrdila o premoženjskem stanju izhaja, da tožnica nima premoženja. Splošno znano dejstvo pa je, da se že dolga leta brez kakršnihkoli dohodkov ukvarja z reševanjem izgubljenih in zavrženih psov, o čemer je bilo že veliko napisanega in posnetih nekaj TV oddaj. Sodišče bi pri odločanju moralo upoštevati predpise, ki so veljali v času predloga. Na podlagi 4. odst. 169. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, naj si po uradni dolžnosti priskrbi podatke in obvestilo o premoženjskem stanju tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Načeloma je pravilno stališče tožeče stranke, da je kot materialnopravno podlago za presojo, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, treba uporabiti predpise, ki so veljali v času nastanka taksne obveznosti tožeče stranke, t.j. na dan vložitve tožbe 16.4.1998. Že pred vložitvijo predmetne tožbe je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 20/98), na podlagi katerega je bilo spremenjeno besedilo 3. odst. 13. člena Zakona o sodnih taksah. Citirani predpis vse od omenjene novele Zakona o sodnih taksah - ZST ni bil več spremenjen.

Sodišče prve stopnje v zadevi ni bilo dolžno izdati sklepa po 108. členu ZPP. Vloga, ki vsebuje predlog za oprostitev plačila sodnih taks, mora sicer ustrezati ne le splošnim predpisom za enostavne vloge (2. odst. 105. člena ZPP), ampak je treba pri njeni sestavi upoštevati tudi posebni predpis iz 2. odst. 13. člena ZST. Vendar pa mora sodišče sklep po 108. členu ZPP, ki vsebuje tudi pretnjo zavrženja (4. odst. 108. člena ZPP), izdati le takrat, ko ima vloga take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Opustitev predložitve zahtevanih dokazil ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi bilo izključeno vsebinsko odločanje o predlogu za taksno oprostitev.

Odločitev sodišča prve stopnje, da iz ugotovljenih dejstev ne izvira zatrjevana posledica, je pravilna. Podatki iz potrdila o premoženjskem stanju z dne 12.2.1997 ne zadoščajo za sklepanje o tem, da tožnica po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore plačila sodne takse brez škode za nujno preživljanje same sebe. Okoliščine do izdaje izpodbijanega sklepa niso narekovale poizvedb sodišča po uradni dolžnosti (4. odst. 169. člena ZPP). Takšno potrebo je tožnica utemeljila šele v pritožbi, to pa je po oceni pritožbenega sodišča prepozno. 15-dnevni rok za predložitev dokazil, ki ga je sodišče določilo tožeči stranki, je sodni rok. Sodni roki so podaljšljivi (2. odst. 110. člena ZPP), zato bi morala tožeča stranka na podlagi dejstev, ki jih navaja šele sedaj v pritožbi, pred iztekom roka predlagati njegovo podaljšanje (3. odst. 110. člena ZPP). Ker tega ni storila, jo zadanejo posledice opustitve.

Dejstvo, da je tožnica brez sredstev za preživljanje in brez premoženja, ni splošno znano dejstvo. Zatrjuje, da je dejstvo zelo slabega splošno premoženjskega stanja tožeče stranke postalo splošno znano zaradi pozornosti, ki so jo množična občila posvetila njeni skrbi za zavržene pse. Lastnost notornosti predpostavlja resničnost, ki je v ujemanju sporočenega z objektivno stvarnostjo. Že v načelu je torej oznaka splošno znanega zato izključena za komentarje, ki vsebujejo mnenja, prepričanja, predstave ali vrednostne sodbe.

Širšemu krogu ljudi, tudi sodišču, so sicer znana pisanja v množičnih občilih o divjih zavetiščih za pse tožeče stranke. Njihova podlaga pa so, razen nekaj temeljnih dejstev, zlasti komentarji in interpretacija dejstev, medtem ko informacij, t.j. dejstev in podatkov, na podlagi katerih bi sodišče s stopnjo zanesljivosti lahko sklepalo o resničnem premoženjskem stanju tožeče stranke, ne vsebujejo.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožeče stranke bo moralo odločiti sodišče prve stopnje, ki bo moralo pri tem odgovoriti na vprašanje dopustnosti vrnitve v prejšnje stanje zoper sodni, ne pa procesni zakonski rok.