Jedro

Tožniku je najmanj zaradi družinske in teritorialne povezanosti grozilo, da ga bo oblast prepoznala kot političnega nasprotnika in ga na tej podlagi preganjala. Za konflikt v Siriji je namreč že vseskozi značilno, da sirska vlada preganja vse (domnevne) politične nasprotnike, tudi če so civilisti (celo otroci, ženske).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-458/2015/23 (1312-12) z dne 1. 3. 2016 se odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika A. A. ugodi ter se mu prizna status begunca od 1. 3. 2016 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe:_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 in nadaljnji) v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ in 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZMZ ugodila prošnji mladoletnega tožnika, rojenega ... v kraju ..., državljana Sirske arabske republike, za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite (1. točka izreka). Hkrati je odločila, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonom uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema osebne podatke tožnika iz njegove prošnje z dne 9. 12. 2015, in sicer da je državljan Sirske arabske republike in da je arabske narodnosti ter muslimanske veroizpovedi. Njegovo zadnje prebivališče v izvorni državi je bilo v mestu ... Izvorno državo je zapustil pred približno šestimi meseci in nato bival v Turčiji, Makedoniji, Srbiji in na Hrvaškem, dne 8. 12. 2015 pa je vstopil v Republiko Slovenijo. V izvorni državi je v kraju ... 5 let hodil v osnovno šolo, druge izobrazbe nima. Vojaškega roka ni služil. Tožnik je v postopku kot dokaz o svoji istovetnosti predložil potni listi Sirije, ki ga je tožena stranka na podlagi poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija sprejela za pristnega.

3. Tožena stranka navaja, da je tožnik pri podaji prošnje na vprašanje, iz katerega razloga zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, odgovoril, da je iz Sirske arabske republike pobegnil zaradi državljanske vojne. Pripadniki sirske vojske so bombardirali kraj, kjer živi, pri čemer je padla bomba v neposredno bližino njihove hiše. Imeli so srečo, da nihče od družinskih članov takrat ni umrl, brat pa je utrpel poškodbo leve rame. Opisani dogodek se je zgodil dve leti pred tožnikovo zapustitvijo izvorne države. Po tem dogodku so se odločili, da odidejo v Jordanijo. Nekaj časa so živeli tam, nato pa so se vrnili. Po vrnitvi v izvorno državo ponoči niso mogli spati zaradi številnih strelov in eksplozij, elektriko so imeli le tri dni v tednu, vse je bilo zelo drago, ostali so brez šolanja ter zdravstvenih uslug. Med spopadi so se skrili v kletne prostore. Na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini, je tožnik odgovoril, da v izvorni državi iz teh razlogov ni bil preganjan. V nadaljevanju je povedal še, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo zaradi državljanske vojne med pripadniki sirske vojske in uporniki. V lastnoročni izjavi, ki jo je tožnik napisal pred podajo prošnje, je navedel, da prosi za mednarodno zaščito zaradi vojne, ki poteka v Siriji.

4. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izrecno navedla, da je uradna oseba razgovor s tožnikom vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ, in tožniku omogočila, da celovito predstavi dejstva in okoliščine preganjanja. Dodaja, da sprejem prošnje, kakršen je predpisan z ZMZ, ustreza tudi določbam v Direktivi 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev)1 (v nadaljevanju Procesna direktiva 2013/32), ki se nanašajo na osebni razgovor.

5. Na podlagi 34. člena ZMZ je tožena stranka odločala v enotnem postopku in najprej presojala upravičenost za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje, saj v postopku ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije (27. člen ZMZ), torej preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik je namreč pri podaji prošnje na vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi navedenih razlogov, odgovoril nikalno. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje izključno na dejstvu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi državljanske vojske med sirskimi vladnimi silami in uporniki. Zato je presodila, da pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.

6. V nadaljevanju je tožena stranka presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter se pri tem oprla na aktualne specifične informacije o izvorni državi. Ugotovila je, da v kraju ..., kjer je bival tožnik, potekajo oboroženi spopadi, raven vsesplošnega nasilja pa je tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje. Ob tem je med drugim navedla, da je iz poročil razvidno, da so vladne sile storile hude kršitve človekovih pravic in vojne zločine umora, ugrabitve, mučenja, posilstva in spolnega nasilja, novačenja in uporabe otrok v bojih ter napade na civiliste. Tožena stranka je na podlagi vseh pridobljenih informacij ugotovila, (1) da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz tretje alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ, (2) da o obstoju notranje zaščite ni mogoče govoriti in (3) da ne obstaja del izvorne države, kjer ne bi bilo utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ. Zato je prošnji tožnika ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.

_Povzetek tožbe:_

7. Tožnik odločbo tožene stranke izpodbija zgolj v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca, v preostalem delu, glede statusa subsidiarne zaščite, pa jo v celoti sprejema. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status begunca, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo delno odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

8. Tožnikov bistveni očitek se nanaša na dejstvo, da je tožena stranka različno obravnavala dva prosilca, in sicer tožnika in njegovega bratranca, ki sta sorodnika in oba prihajata iz iste države in iz iste province (Dara). Njegovemu bratrancu je bil priznan status begunca, tožniku pa ne, čeprav se med seboj razlikujeta le po starosti. Tožnik je namreč mladoleten, njegov bratranec pa je star 20 let. 9. Absolutno bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)) vidi tožnik v tem, da mu ni bila dana možnost, da se celostno izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka s tožnikom namreč ni opravila osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ, prav tako v okviru sprejema prošnje ni bil deležen posebne obravnave, kot to za ranljive osebe s posebnimi potrebami določa 15. člen ZMZ, in mu številna pomembna vprašanja niso bila postavljena. Glede na to, da je tožnik mladoletni prosilec brez spremstva, bi morala tožena stranka vse trditve in izpovedbe njegovega starejšega polnoletnega bratranca upoštevati tudi pri obravnavi tožnikove prošnje, pa tega ni storila zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zasliševanje v okviru sprejema prošnje je poleg tega potekalo s strani operativne osebe tožene stranke, ki v praksi ni oseba, ki bi imela pooblastilo za izdajo odločbe, zaradi česar sprejem prošnje ni potekal v skladu z določbami Procesne direktive 2013/32. Ta namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da osebne razgovore vodi osebje organa za presojo; oseba, ki je vodila razgovor s tožnikom, pa ni uradna oseba organa za presojo, saj pooblastila za presojo nima in je tudi odločbo kasneje izdala druga oseba. Tožnik ob tem opozarja tudi na očitno razliko in neenako obravnavo v primerjavi z njegovim bratrancem, saj je bil osebni razgovor z njegovim bratrancem opravljen, čeprav je tudi on pri podaji prošnje povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan iz razlogov po 27. členu ZMZ. Šele naknadno, v okviru osebnega razgovora, pa je podrobno pojasnil, da mu v Siriji zaradi polnoletnosti grozi vpoklic v vojsko in da je ogrožen kot sunit. Tožnik zaradi opustitve osebnega razgovora te možnosti ni imel, prav tako pa je iz njegovih odgovorov razvidno, da kot mladoletni otrok večinoma govori o bombah in sploh ne ve točno, kdo se v Siriji med seboj spopada, odgovori njegovega starejšega bratranca pa so bolj konkretni in razmišljujoči. 10. Iz odločb, ki so bile izdane tožniku in njegovemu bratrancu, je razvidno, da sta prosilca v Slovenijo pripotovala skupaj in navedla osebne podatke drug drugega, zaradi česar je nedopustno, da se tožena stranka (če ob sprejemu prošnje uradna oseba ni vedela za vsebino razgovora z bratrancem) ni naknadno seznanila s tem in tožnika ni dodatno zaslišala ter pri izdaji odločbe upoštevala še izpovedbe bratranca. Izpodbijane odločbe po mnenju (pri)tožnika tudi ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sta bili izrečeni dve različni oziroma kontradiktorni odločitvi.

11. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja tožnik navaja, da je tožena stranka prezrla, da mu v Siriji grozi priključitev sirski vojski oziroma novačenje za boj s strani uporniških skupin, prav tako pa mu ravno zaradi tega, ker je Sirijo zapustil preden je dopolnil 18 let, ob vrnitvi grozi zaporna kazen zaradi izogibanja vojaškemu roku. V odločbi, ki je bila izdana bratrancu, tožena stranka celo sama priznava, da so moški in dečki, starejši od 14 let, v ... že bili pozvani s strani ISIS-a, da se prijavijo lokalni policiji. Tožnikov odhod bo lahko Sirska država interpretirala na način, da se je s pobegom izognil vpoklicu v vojsko in da je njegovo politično prepričanje proti režimu, tožena stranka pa bi morala prepoznati, da tožniku v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega režima. Obenem je ostalo neraziskano tudi dejstvo, ali je mladoletnik po veroizpovedi sunit ali šiit in je ob tem treba v celoti upoštevati trditve, ki jih je s tem v zvezi podal njegov bratranec.

12. Tožnik še zatrjuje, da je tožena stranka v celoti prezrla načelo največje otrokove koristi. V skladu z navedenim načelom je, da se mu podeli status begunca, ne pa zgolj status subsidiarne zaščite do leta 2019, da lahko začne novo poglavje v svojem življenju.

_Povzetek odgovora na tožbo:_

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožnika v celoti prereka in vztraja pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Dosedanji postopek:_

14. Sodišče je o zadevi že odločilo s sodbo I U 440/2016 z dne 26. 4. 2016, ko je izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca, in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 sodbo Upravnega sodišča I U 440/2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Po ustavni pritožbi tožnika je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-748/16 z dne 25. 4. 2018 razveljavilo navedeno sodbo Vrhovnega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče glede na stališče Ustavnega sodišča menilo, da je ZMZ v neskladju z Ustavo, je po prejetju navedene odločbe Ustavnega sodišča svoj postopek s sklepom I Up 104/2018-12 z dne 6. 6. 2018 prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZMZ. Ustavno sodišče je dne 4. 2. 2021 s sklepom št. U-I-402/18 zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo. Vrhovno sodišče je nato s sklepom I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 pritožbi tožene stranke ponovno ugodilo, sodbo Upravnega sodišče I U 440/2016 z dne 26. 4. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je v skladu s stališčem Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-402/18 zatrjevano procesno kršitev opustitve osebnega razgovora (ponovno) pretehtalo z vidika njenega vpliva na odločitev in presodilo, da ni izkazano, da bi sicer nezakonita opustitev osebnega razgovora imela vpliv na pravilnost in zakonitost izdane odločbe, vendar je "treba za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. Postopek odločanja o prošnji tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito terja namreč de novo presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, in odločitev sodišča prve stopnje v sporu polne jurisdikcije, da se mu zagotovi učinkovito sodno varstvo v obravnavani zadevi. Glede na čas trajanja postopka je treba upoštevati, da prosilec sedaj ni več mladoleten in tudi druge morebitne spremembe situacije v Siriji in drugih za odločitev pomembnih okoliščin" (21. točka obrazložitve).

_Materialno procesno vodstvo in glavna obravnava:_

15. V okviru materialnega procesnega vodstva je sodišče v skladu z navodili Vrhovnega sodišča tožnika pozvalo, da navede morebitna nova dejstva in nove dokaze (tudi informacije o izvorni državi), na podlagi katerih uveljavlja status begunca, kar je tožnik storil z vlogo z dne 13. 4. 2022, katere vsebina bo povzeta v nadaljevanju. Sodišče je nato toženi stranki na podlagi 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 določilo rok, v katerem se lahko izjavi o tožnikovih novih navedbah in dokazih, in jo opozorilo na posledice zamude roka. Tožena stranka na to ni odgovorila.

16. Na podlagi določbe drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)3 je sodišče pridobilo dodatne informacije o izvorni državi in prevode najnovejših smernic Agencije EU za azil (EUAA) (prej EASO) in UNHCR za obravnavo prošenj prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije (priloga sodišča C2), ki jih je vročilo strankam. V postavljenem roku stranke na poslane dokaze niso imele pripomb.

17. Sodišče je dne 30. 8. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožena stranka potrdila, da se strinja s pravilnostjo prevodov dokazov tožnika iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2022, in da razume listine v angleškem jeziku.4

18. Sodišče je dopustilo dokaz z vpogledom v listine spisa, ki se nanaša na zadevo, sodnega spisa ter priloge sodnega spisa (A3-A17, C1 in C2), ki jih sodišče s soglasjem strank ni posebej naštevalo. Zavrnilo je dokazna predloga za vpogled v youtube videe in zaslišanje A. A., saj dejstva, ki jih želi tožnik s temi dokaznimi sredstvi dokazati (da sta bila tožnikova brata nasprotnika Asadovega režima in da se je s temi dejstvi tožnik seznanil šele v pogovoru z A. A.), sodišče šteje za dokazana, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tožnika ni zaslišalo, saj je bil pravilno vabljen, izostanka pa ni opravičil. **K I. točki izreka:** Tožba je utemeljena.

19. Tožnik je državljan Sirske arabske republike, rojen ... 2001 v kraju ... (provinca ...), kjer je tudi prebival, preden je zapustil izvorno državo. V Republiko Slovenijo je prišel skupaj z bratrancem B., brez ostalih sorodnikov. B. je bil z odločbo 2142-457/2015/13 (1312-15) z dne 29. 2. 2016 priznan status begunca, in sicer iz razloga, ker obstaja nevarnost, da bi bil zaradi svoje starosti (20 let) vpoklican v sirsko vojsko in ga država pred preganjanjem ne bi zaščitila.

20. Tožena stranka je v prvi točki izreka izpodbijane odločbe ugodila prošnji tedaj mladoletnega tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite zaradi vojnih razmer v Siriji. Med strankama je sporno priznanje statusa begunca, saj tožnik trdi, da bi mu moral biti iz enakih razlogov kot njegovemu polnoletnemu bratrancu, s katerim je tožena stranka opravila še osebni razgovor (po podaji prošnje), priznan status begunca.

21. V zvezi s tem je bilo do sedaj bistvo spora in tudi predmet presoje Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča vprašanje, ali in kakšno kršitev pravil postopka je tožena stranka zagrešila s tem, ko s tedaj mladoletnim tožnikom ni opravila osebnega razgovora (tj. razgovora, ki bi sledil podaji prošnje), ampak je že na podlagi prošnje izdala izpodbijano odločbo in tožniku priznala (le) status subsidiarne oblike zaščite.

22. Glede na to, da je Vrhovno sodišče v zadnjem sklepu I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 izrecno presodilo, da je bil postopek pred toženo stranko pravilen in zakonit, in da je glede na okoliščine tega primera sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je treba za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze (21. točka obrazložitve), se sodišče z vprašanjem pravilnosti izvedenega postopka pred toženo stranko ne bo (več) ukvarjalo, ampak bo sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, da torej postopek odločanja o prošnji tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito terja de novo presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, in da je glede na čas trajanja postopka treba upoštevati, da prosilec sedaj ni več mladoleten in tudi druge morebitne spremembe situacije v Siriji in drugih za odločitev pomembnih okoliščin (21. točka obrazložitve). Pri tem se je Vrhovno sodišče izrecno sklicevalo na tretji odstavek 46. člena Procesne direktive 2013/32, ki določa, da države članice zaradi spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zagotovijo, da takšno pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva 2011/95).5

23. Ta določba temelji na načelu nevračanja (non-refoulement) in spoštovanju absolutne pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, tj. prepoved mučenja, ter sodni praksi ESČP.6 Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je navedeno določbo razlagalo v zadevah C-348/16 z dne 26. 7. 2017, Sacko (predvsem z vidika obveznosti sodišča, da tožnika zasliši), C-585/16 (veliki senat) z dne 25. 7. 2018, Alheto, C-652/16 z dne 4. 10. 2018, Ahmedbekova in C-349/20 z dne 3. 3. 2022, NB in AB. Presodilo je, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, kar pomeni obravnavo elementov, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločitev,7 ter vključuje naknadne navedbe glede dejanskih elementov, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem odločbe o zavrnitvi ali celo pred vložitvijo prošnje.8 Tega sodišče ne bi bilo dolžno storiti le, če bi ugotovilo, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno proučiti, ali – kadar gre za dejanske elemente – če bi ugotovilo, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.9

24. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2022 navedel nekatera nova dejstva, ki se sicer nanašajo na že v tožbi zatrjevan razlog za preganjanje, tj. (pripisano) politično prepričanje. Nekatera med njimi so obstajala že v času odločanja prvostopenjskega organa, druga ne. Po presoji sodišča so na podlagi že omenjene določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive 2013/32 dopustna oboja, kar izhaja iz zgoraj omenjenih stališč SEU. Sodišče ocenjuje, da so nove navedbe in novi dokazi dovolj konkretni in predloženi dovolj zgodaj, predvsem pa so za končno odločitev relevantni, zato jih je dopustilo kljub določbi 52. člena ZUS-1.10

25. Tudi sicer je po presoji sodišča utemeljeno in življenjsko razumljivo tožnikovo pojasnilo, da teh dejstev prej ni mogel navesti, ker jih kot otrok zaradi svoje mladosti ni mogel poznati (bežal je predvsem pred vojno, širše slike dogajanja v Siriji pa ni razumel11) oziroma se zavedati njihove pomembnosti,12 poleg tega pa ob prihodu ni bil v stiku s svojo družino, in se je tudi sam z njimi seznanil šele kasneje.13 Tudi tožena stranka teh tožnikovih navedb ni prerekala oziroma jim kakorkoli nasprotovala kljub izrecnemu pozivu sodišča, da naj se v postavljenem roku na podlagi 286.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 do navedb tožnika iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2022 opredeli, sicer bo glede tega prekludirana.14

26. Iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2022 je tako razvidno, da je njegova celotna družina nasprotnica Asadovega režima. Družinski člani trenutno živijo v treh različnih državah. Tožnikova sestra C. C.) je stara 27 let, poročena, ima 2 otroka in živi v Jordaniji. Tožnikova mati (Č. Č.) je stara 52 let, je ločena in skupaj s tožnikovim polbratom D. D.), ki je star 12 let, živi v Savdski Arabiji. Tožnikov oče (E. E.) je star 75 let in skupaj s tožnikovimi 4 brati (F. F. (32 let), G. G. (31 let), H. H. (24 let), I. I. (tožnikov brat dvojček), in sestro J. J. (25 let), živi v Turčiji. Tožnikov oče ima psihične težave in je v izjemno slabem zdravstvenem stanju, trenutno je priklenjen na posteljo in ne more hoditi. Nadalje je tožnik navedel, da je po izbruhu vojne družina najprej pobegnila v Jordanijo, od koder je bila kasneje nezakonito in prisilno vrnjena. Tožnikova najstarejša brata (F. F. in G. G.), sta se nato v Sirijo prostovoljno vrnila, in sicer zato, da bi se pridružila uporniškemu gibanju FSA (Free Syrian Army). F. F. je bil s strani sirskih oblasti trikrat aretiran, eno leto je celo preživel v zaporu, kjer je bil podvržen različnim vrstam mučenja. G. G. je bil v vojni večkrat ranjen. Oba brata sta bila aktivna člana in podpornika sirske revolucije, G. G. je bil dejaven v številnih pevskih skupinah, ki so bile del demonstracij, o čemer obstajajo številni videi na Youtubu. Po tem, ko so sirske oblasti v ... ponovno prevzele oblast, sta oba brata najprej pobegnila v Idlib (severno Sirijo), kasneje pa v Turčijo. Kot dokaz je tožnik predložil potrdilo z dne 30. 10. 2013 o tem, da sta bila tožnikova starejša brata (F. F. in G. G.) člana SFA, potrdilo bolnice v Irbidu (Jordanija) z dne 16. 4. 2012 o operaciji za osebo: G. G., pismo tožnikove matere, ki je bilo napisano na podlagi pogovora A. A. s tožnikovo materjo, povezavi na dva video posnetka iz Youtuba, predlagal pa je tudi svoje zaslišanje in zaslišanje priče A. A. Tožnik je navedel, da je omenjene dokaze uspel pridobiti šele sedaj preko svoje mame s pomočjo A. A., da ga je strah vpoklica v vojsko in da mu v izvorni državi grozi preganjanje "zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi (sunitski musliman), posebni družbeni skupini (mlajši moški, ki se je s pobegom iz države izognil vpoklicu v vojsko) in političnega prepričanja (civilist iz območja opozicije, mlajši moški, ki je pobegnil iz države in se izognil vpoklicu v vojsko)."

27. Sodišče ugotavlja, da tožnikove nove navedbe niso v nasprotju z njegovimi prejšnjimi navedbami v postopku (element notranje konsistentnosti izjav v shemi za oceno verodostojnosti izjav prosilcev za mednarodno zaščito15), in da tega ne uveljavlja niti tožena stranka. Tožnik je pri podaji prošnje sicer dejal, da njega in njegovega brata niso novačili, in nikalno odgovoril vprašanje, ali je imel kakšen drug njegov sorodnik »še kakšne druge težave poleg vojne«, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bil tožnik takrat star le 14 let, zaradi česar življenjsko razumljivo ni mogel biti (v celoti) seznanjen z razmerami glede vpoklica oziroma novačenja ter s položajem in političnim prepričanjem družinskih članov, pa tudi sicer sodišče sprejema, da je bilo v Siriji v okoliščinah vseobsežne državljanske vojne izredno zapleteno, če ne nemogoče, razlikovati med težavami zaradi vojne in »težavami poleg vojne«.

28. Prav tako sodišče ocenjuje, da je izpolnjen tudi tretji element v shemi za ocenjevanje verodostojnosti prosilcev za azil, tj., odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability),16 saj so tožnikove izjave povsem verjetne.17 V tem okviru se je sodišče tudi že opredelilo do prepričljivosti tožnikovih razlogov za predložitev novih in podrobnejših dejstev oziroma dokazov, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje. Za mednarodno zaščito je zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi tožnik zavajal ali prikrival dejstva. Ničesar od tega ne zatrjuje niti tožena stranka.

29. Tožnikove izjave o tem, da mu zaradi kraja prebivanja, družinskega nasprotovanja sirskim oblastem ter izogibanja vpoklicu v vojsko grozi preganjanje, so tudi v skladu z informacijami o izvorni državi (element zunanje konsistentnosti izjav). Iz posebej relevantnih18 poročil o stanju v Siriji izhaja, da so leta 2020, med drugim glede province Dara, vse pogosteje poročali o ugrabitvah civilistov in ciljnih pobojih, med drugim, civilistov in nekdanjih opozicijskih borcev;19 da je vlada po zavzetju Dare poleti 2018 "uvedla "proces sprave", da je od civilistov, ki so ostali v ..., zahtevala, da podpišejo prisege zvestobe in razkrijejo imena iskanih oseb; da so bili sestavljeni "seznami iskanih"; da obstajajo poročila o prisilnih izginotjih in samovoljnih pridržanjih civilistov (zlasti humanitarnih delavcev, za katere je bilo ugotovljeno, da so "izdali državo", ker so snemali napade oblasti) ter da so bile aretacije in pridržanja civilistov po prevzemu oblasti s strani sirske vlade v ... v začetku leta 2020 še naprej široko dokumentirani in "običajni";20 da se še naprej obsežno poroča o kršitvah človekovih pravic, samovoljnih aretacijah in prisilnih izginotjih, pridržanjih v življenjsko nevarnih razmerah, sistematičnem in razširjenim mučenjem in drugih oblikah slabega ravnanja, kršitvi pravice do pravičnega sojenja, dolgotrajnih pridržanjih brez sojenja ter hitrih ali izvensodnih usmrtitvah, kar je usmerjeno predvsem na tiste, ki nasprotujejo vladi ali za katere se domneva, da nasprotujejo vladi, vključno z otroki; da so se na območjih, ki jih je vlada ponovno zavzela, prejšnji vzorci kršitev človekovih pravic ponovno pojavili; da obstajajo poročila o napadih na resnične ali domnevne nasprotnike vlade po vrnitvi v Sirijo iz tujine;21 da sirska vlada še naprej nasilno zatira in kaznuje vsako resnično ali domnevno nestrinjanje na območjih, ki so pod njenim nadzorom; da pri tem uporablja zelo široka merila za določanje, kaj je politično nesoglasje: vsaka kritika, nasprotovanje ali nezadostna lojalnost vladi, izražena na kakršen koli način ali v kakršni koli obliki, redno povzroči resne posledice za posameznika; da so med tistimi, za katere se redno domneva, da imajo protivladno mnenje, civilisti (zlasti moški in fantje vojne starosti) z območij ali na območjih, ki so trenutno ali so bila pod nadzorom opozicije, osebe, ki so se izognile vpoklicu v vojsko in dezerterji, opozicijski člani lokalnega sveta, civilne družbe in politični aktivisti; da so osebe tega profila rutinsko izpostavljene zgoraj navedenim dejanjem preganjanja;22 da se posameznikovo resnično ali domnevno nasprotovanje vladi pogosto pripisuje tudi tistim okoli njega, vključno z družinskimi člani; da so družinski člani izpostavljeni grožnjam, nadlegovanju, samovoljnim aretacijam, mučenju in prisilnim izginotjem zaradi maščevanja in/ali zato, da bi prisilili resnične ali domnevne vladne kritike, da se predajo; da v primeru vladnih kritikov, ki živijo na območjih pod nadzorom opozicije ali v tujini, poročajo o tem, da so družinski člani v nevarnosti, da bodo izpostavljeni takšnemu ravnanju kot obliki maščevanja ali da bi prisilili iskane posameznike, da prenehajo s svojimi dejavnostmi ali se vrnejo v Sirijo;23 da so se na območjih, ki jih je vlada ponovno zavzela, vključno z Daro, ponovno pojavili prejšnji vzorci kršitev človekovih pravic; da so resnični ali domnevni nasprotniki izpostavljeni samovoljnim aretacijam, pridržanjem, prisilnemu vpoklicu, mučenju in drugim oblikam nečlovečnega ravnanja; da so posamezniki, za katere je bilo ugotovljeno, da komunicirajo s sorodniki v tujini, podvrženi nadzoru in samovoljnim aretacijam in da je svoboda gibanja še vedno močno omejena; da tisti, za katere se domneva, da so bili nelojalni vladi, niso dobrodošli, in da so na območjih pod vladnim nadzorom povratniki bolj izpostavljeni nadlegovanju, samovoljnim aretacijam, prisilnim izginotjem, mučenju in drugim oblikam slabega ravnanja ter zaplembam premoženja, tudi zaradi njihovega domnevnega protivladnega mnenja; ter da vojaško sposobnim moškim grozi tudi aretacija zaradi prisilnega vpoklica po vrnitvi, pri vsem tem pa ni gotovosti o tem, kdo je varen pred aretacijo po vrnitvi, ker koncept, kdo je nasprotnik, ni vedno jasen in se lahko sčasoma spremeni.24 Da sirske oblasti kot nasprotnike šteje tudi tiste, ki se izogibajo služenju vojaškega roka (in da so moški med 18. in 42. letom dolžni opravljati vojaško službo) in/ali živijo na ponovno zasedenih območjih (kar je tudi Dara), povratnike iz tujine, sorodnike domnevnih pripadnikov oboroženih skupin in tiste, ki so bili v stiku z družinskimi člani ali prijatelji, ki prebivajo na območjih, ki so pod nadzorom opozicije, ter da jim grozijo vsa že omenjena dejanja preganjanja, izhaja tudi iz poročila EASO: Syria Targeting of Individuals, Country of Origin Information Report, March 2020.25

30. Na navedenih informacijah o izvorni državi sloni dvoje najbolj relevantnih smernic za obravnavo prošenj prosilcev iz Sirije, to so smernice EUAA (prej EASO): Country Guidance: Syria, Common Analysis and Guidance Note, November 2021 in UNHCR: International Protection Considerations with Regard to People Fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021. Iz stališč UNHCR je razvidno, da velika večina sirskih prosilcev za azil še naprej izpolnjuje kriterije za priznanje statusa begunca; da je za mnoge civiliste razlog za preganjanje neposredna ali posredna, resnična ali domnevna povezanost z eno od strani v konfliktu (tj. politično prepričanje); da je posebna značilnost konflikta v Siriji ta, da različne strani v konfliktu pogosto pripisujejo politično prepričanje večjim skupinam ljudi, vključno z družinami, ali celimi mesti, vasmi in soseskami (pripisovanje pogosto temelji le na fizični prisotnosti posameznika na določenem območju ali dejstvu, da izhaja iz določenega območja); da je v teh situacijah tveganje škode resno in resnično ter nikakor ni zmanjšano zaradi dejstva, da zadevna oseba morda ni tarča na individualni ravni; da Sirci in nekdanji prebivalci Sirije, ki spadajo pod posebej omenjene profile tveganja, verjetno potrebujejo mednarodno zaščito (angl: are likely to be in need of international refugee protection) in da lahko družinski člani oseb, ki spadajo med tvegane profile, odvisno od okoliščin primera, prav tako potrebujejo mednarodno zaščito (angl: may also be in need of international protection) na podlagi svoje povezanosti s temi osebami.26

31. Smernice EUAA (prej EASO) ocenjujejo, da imajo člani protivladnih oboroženih skupin (kar sta (bila) tožnikova brata) na splošno utemeljen strah pred preganjanjem, in sicer na podlagi (pripisanega) političnega prepričanja, iz istega razloga pa tudi profil civilistov, ki izvirajo z območij, povezanih s protivladnimi silami. Niso sicer vsi posamezniki v tem profilu soočeni s stopnjo tveganja, ki je potrebna za vzpostavitev utemeljenega strahu pred preganjanjem, ker mora individualna ocena, ali obstaja razumna stopnja verjetnosti, da se bo prosilec soočil s preganjanjem, upoštevati tudi naslednje okoliščine: regionalni vidiki (kdo ima nadzor na območju, ali je območje veljalo za trdnjavo opozicije itd.) in raven (domnevne) podpore ali sodelovanja s protivladnimi silami, družinske vezi ali druge povezave z (domnevnimi) člani protivladnih oboroženih skupin in/ali člani politične opozicije, (domnevna) podpora vladi itd.27

32. Tožnik trdi, da prihaja iz province Dara, da so bili družinski člani nasprotniki režima, da nihče ni služil vojaškega roka oziroma bil v sirski vojski, in da sta bila najstarejša brata celo oborožena upornika, eden od njiju pa celo trikrat aretiran ter zaprt za eno leto in tam mučen. Ravno navedene individualne okoliščine28 pa so tiste, za katere oboje smernice izrecno navajajo, da jih je treba upoštevati pri oceni, ali za osebe, ki sicer niso pripadale (oboroženim) upornikom, "obstaja razumna stopnja verjetnosti, da se bodo soočile s preganjanjem".29

33. Tako je treba upoštevati, da so v provinci Dara prvi protivladni protesti izbruhnili leta 201130 in da je bil večji del province od leta 2012 pod nadzorom uporniških frakcij,31 in sicer do leta 2018, ko je sirska vlada ponovno zavzela to provinco, in od civilistov zahtevala, da podpišejo prisege zvestobe in razkrijejo imena iskanih oseb. Tožnik torej prihaja z območja, ki so ga imeli kar šest let pod oblastjo uporniki, kar je glede na informacije o izvorni državi in smernice že zadosten razlog za pripis protivladnega prepričanja.

34. Možnost, da bi sirska oblast tožnika prepoznala kot svojega nasprotnika, je še bistveno večja tudi zato, ker (1) je v tujini že najmanj 7 let, (2) ker se je s svojim odhodom iz države nedvomno izognil obveznemu vpoklicu v sirsko vojsko (vsaj za čas svoje polnoletnosti, pri čemer iz informacij ne izhaja, da bi sirske oblasti kako drugače obravnavale tiste, ki so državo zapustili kot mladoletni32) in (3) ker njegova celotna družina nasprotuje Asadovemu režimu ter predvsem ker sta njegova starejša brata (nekdanja) upornika, ki sta se borila proti sirski vojski, eden od bratov pa je bil celo zaprt in mučen.

35. Glede povratnikov informacije o izvorni državi navajajo, da morajo ti najprej pridobiti posebno varnostno dovoljenje (postopek "varnostnega preverjanja" in "poravnave oziroma prilagoditve statusa"), sicer jim grozi aretacija. V tem postopku sirske oblasti navzkrižno preverijo, ali je oseba na iskanem seznamu in ali se šteje za varnostno grožnjo, oziroma oseba uredi svoja nerešena varnostna vprašanja s sirskimi oblastmi, na primer, če je nezakonito zapustila državo, če je sodelovala v protivladnih demonstracijah ali če se je izognila služenju vojaškega roka.33 Oblast preveri tudi, ali je bil kateri od sorodnikov pridržan.34 Vendar tudi pridobitev dovoljenja ni zagotovilo, da osebi ne grozi aretacija, pridržanje, mučenje, usmrtitev ali prisilno izginotje. Še posebej so ogroženi, med drugim, tisti, (1) katerih sorodniki so sodelovali v protivladnih protestih ali so člani opozicije; (2) ki imajo varnostno kartoteko in/ali so na iskanem seznamu; (3) ki so nezakonito zapustili Sirijo; (4) ki prihajajo iz nekdanjih opozicijskih utrdb; (5) ki se vračajo iz držav, za katere velja, da so sovražne do sirske vlade, ali (6) ki morajo še služiti vojsko.35

36. Tožnik se torej preverjanju oblasti pred ali ob vrnitvi v Sirijo nikakor ne bi mogel izogniti. Oblast bi tako nedvomno lahko ugotovila, da je bil tožnik več kot 7 let v tujini, da se je izognil služenju vojaškega roka oziroma vpoklicu, da sta bila njegova brata upornika in da je bil eden od njiju pridržan, da nihče od bratov ni služil v sirski vojski in da izvira iz province Dara. Tožnik torej vseh navedenih relevantnih okoliščin pred oblastjo ne bi mogel skriti.

37. Iz povzetih informacij o izvorni državi izhaja, da so kršitve človekovih pravic, kot so samovoljne aretacije, (dolgotrajna) pridržanja v življenjsko nevarnih razmerah, (sistematična) mučenja in druge oblike slabega ravnanja, poboji, prisilni vpoklici, nadzor, zaplembe premoženja in kršitve pravice do poštenega sojenja tako nekdanjih opozicijskih borcev kot tudi civilistov, vsekakor predvsem tistih, ki nasprotujejo vladi ali za katere se domneva, da nasprotujejo vladi, vključno z otroki in povratniki, v ... še vedno običajne in razširjene. Tožnikovo ogroženost za izpostavljenost navedenim dejanjem in škodljivim posledicam še povečuje dejstvo, da v izvorni državi oziroma provinci, ki je varnostno že na splošno zelo nestabilna, nima družine, ki bi ga lahko zaščitila oziroma mu pomagala, še posebej glede na njegovo izkazano slabo psihično stanje.36

38. Po presoji sodišča je ob upoštevanju informacij o izvorni državi, iz katerih izhaja, da so za (domnevne) nasprotnike režima, čeprav so civilisti, zgoraj omenjena dejanja preganjanja pogosta in običajna, stopnja tveganja, da bo tožnik prepoznan kot nasprotnik oblasti in posledično izpostavljen tem dejanjem, dovolj realna in visoka,37 da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v smislu določbe drugega odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) (Uradni list RS, št. 11/11 in nadalj.), ki je veljal v času odločanja tožene stranke.

39. Kršitve človekovih pravic, kot so samovoljne aretacije, (dolgotrajna) pridržanja v življenjsko nevarnih razmerah, (sistematična) mučenja in druge oblike slabega ravnanja, uboji in kršitve pravice do poštenega sojenja brez dvoma predstavljajo dejanja preganjanja v smislu prve in druge alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. Že samó dejanja uboja in mučenja ali nečloveškega ravnanja predstavljajo kršitve absolutnih temeljnih človekovih pravic (2. in 3. člen EKČP, 17. in 18. člen Ustave, 2. in 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ki jih torej v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti (1. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ). Tudi samovoljne aretacije, dolgotrajna pridržanja, vse v povezavi ali poleg kršitve pravice do poštenega sojenja (5. in 6. člen EKČP, 19., 22. in 23. člen Ustave, 6., 47., 48. in 49. člen Listine EU o temeljnih pravicah) predstavljajo dovolj resno kršitev temeljnih človekovih pravic (prve alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ). Gre predvsem za dejanja fizičnega nasilja, pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe, ki so diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, ter nedostopnost sodnega varstva (prva, druga in četrta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Tudi Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v Siriji pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, ker bi to vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (oziroma prvega odstavka 5. člena ZMZ), dejanje preganjanja.38 Prav tako je sprejela stališče, da bi bila zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka oseba spoznana za političnega nasprotnika, zaradi česar bi bila tudi na tej podlagi izpostavljena pregonu oziroma kazni, ki bi bila lahko nesorazmerna oziroma diskriminatorna (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ).39

40. Omenjene Smernice EUAA (prej EASO) in UNHCR so si enotne, da je razlog za preganjanje v teh primerih (pripisano) politično prepričanje (5. alineja prvega odstavka in sedmi odstavek 27. člena ZMZ), kar jasno izhaja tudi iz povzetih informacij o izvorni državi. Vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje je torej prav tako podana (osmi odstavek 27. člena ZMZ).

41. Glede na vse navedeno ima po presoji sodišča tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja, zaradi česar ne more uživati varstva svoje države. Glede možnosti notranje zaščite sodišče poudarja, da se v postopku tožena stranka nanjo ni sklicevala in da uvodna izjava št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95 v povezavi z institutom notranje zaščite določa, da bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo, če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države. Ker je v obravnavani zadevi subjekt preganjanja prav država in ker ni podatkov, da bi bilo npr. služenje vojaškega roka oziroma vpoklic ali pa preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja omejeno zgolj na določeno ozemlje, ni mogoče verjeti, da tožnik v določenem delu države ne bi imel razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem (68. člen ZMZ)40 oziroma, da bi zoper preganjanje državnih organov imel dostop do učinkovite in trajne zaščite (68. člen ZMZ v povezavi z določbo drugega odstavka 25. člena ZMZ).41 Poleg tega je izredno vprašljivo, koliko se lahko, glede na to, da ima tožnik psihične težave, v Siriji pa nima nikogar, od tožnika sploh razumno pričakuje, da se bo nastanil v drugem delu Sirije. Sodišče tudi nima podlage za sklepanje na obstoj morebitnih izključitvenih razlogih iz prvega odstavka 5. člena ZMZ.

42. Tožnik je sicer navedel, da mu preganjanje grozi tudi na podlagi veroizpovedi, vendar sodišče ugotavlja, da so njegove izjave presplošne in da iz informacij o izvorni državi, ki jih je predložil, sunitska vera sama zase dejansko ni razlog za preganjanje, ampak je praviloma in predvsem povezana s (pripisanim) protivladnim političnim prepričanjem,42 glede katerega se je sodišče že opredelilo.

43. Sodišče torej ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa begunca. Pri tem mora še določiti, od kdaj navedeno priznanje velja. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je upravni spor primarno (pou...lo Upravno sodišče) spor o zakonitosti upravnega akta, ki je predmet upravnega spora, da mora zato sodišče zakonitost upravnega akta presojati po trenutku izdaje prvostopenjskega akta s strani upravnega organa in da nastop polnoletnosti med sodnim postopkom (kar je odvisno izključno od poteka časa oziroma od trajanja postopka mednarodne zaščite) ne odvezuje sodišča prve stopnje, da se tožniku, ki je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite (in nepriznanju statusa begunca) kot mladoletni prosilec, zagotovi polna (celovita) presoja zakonitosti te odločbe.43 Nadalje je Vrhovno sodišče navedlo, da tudi v sporu polne jurisdikcije sodišče presoja zakonitost izdanega akta, le da hkrati z odpravo upravnega akta tudi meritorno odloči v upravni zadevi; da takšna sodba povsem nadomesti odpravljeni upravni akt in neposredno učinkuje na pravno razmerje tožnika; in da je od materialnopravne narave pravice, o kateri odloča sodišče, odvisno, ali odločitev sodišča o priznanju te pravice učinkuje od trenutka izdaje sodbe ali že pred tem, ker mora upravni spor izpolnjevati pogoje učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.44 Tako iz evropske kot slovenske zakonodaje oziroma sodne prakse izhaja, da je odločba o priznanju mednarodne zaščite ugotovitveni akt,45 kar je po stališču Vrhovnega sodišča razlog, da tudi odločitev sodišča o priznanju statusa begunca namesto statusa subsidiarne zaščite pomeni, da je prosilcu tak status priznan ne le za čas od odločitve sodišča dalje, temveč tudi za čas od izdaje odločbe tožene stranke dalje.46

44. Na prvi pogled se morda zdi, da so si navodila Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021, izdanega v obravnavani zadevi, o tem, da je bil postopek pred toženo stranko sicer pravilen in zakonit, da pa je glede na okoliščine tega primera treba v novem sojenju za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, in da je glede na čas trajanja postopka, treba upoštevati, da prosilec sedaj ni več mladoleten,47 in stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 o tem, da v okviru ex nunc presoje dejstev na podlagi določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive 2013/32 "nov" element po naravi stvari ne more biti okoliščina prosilčeve polnoletnosti, v nasprotju, vendar je bistvena razlika v tem, da je v obravnavni zadevi (torej I Up 104/2018) Vrhovno sodišče presodilo, da je bil postopek pred toženo stranko pravilen in zakonit, v zadevi I Up 62/2019 pa je bilo to dejstvo sporno, sodišče pa je na prvi stopnji o tem odločalo brez glavne obravnave, zaradi česar je bilo vezano na dejansko stanje v času izdaje akta, ko je bil torej tožnik še mladoleten.48 Poleg tega je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 posebej pou...lo, da se mora tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo v obravnavani zadevi in da je glede na čas trajanja postopka treba upoštevati ne le, da prosilec sedaj ni več mladoleten, ampak tudi druge morebitne spremembe situacije v Siriji in drugih za odločitev pomembnih okoliščin. Slednje so po presoji sodišča lahko tudi novo navedena dejstva in dokazi, ki so obstajali že v času izdaje izpodbijanega akta, vendar se je z njimi lahko tožnik šele sedaj, ko je dovolj odrasel oziroma dozorel, bolj učinkovito seznanil in jih predložil. Gre npr. za dejstvo, da tožnik izhaja iz province Dara, ki je bila dolgo pod nadzorom upornikov, kar je za pripis političnega prepričanja zelo relevantno, da je bila tožnikova družina vseskozi nasprotnica režima in da sta se tožnikova brata borila na strani upornikov vse do ponovnega zavzetja Dare leta 2018. Na podlagi vseh teh dejstev bi že tožena stranka, če bi jih tožnik v celoti navedel že takrat, tožniku nedvomno morala priznati status begunca, kar uveljavlja tudi tožnik.49 Že takrat je namreč tožniku najmanj zaradi družinske in teritorialne povezanosti grozilo, da ga bo oblast prepoznala kot političnega nasprotnika in ga na tej podlagi preganjala. Za konflikt v Siriji je namreč že vseskozi značilno, da sirska vlada preganja vse (domnevne) politične nasprotnike, tudi če so civilisti (celo otroci, ženske).50 Tako se je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2022 izrecno skliceval na sodbo Upravnega sodišča I U 1743/2016 z dne 23. 8. 2019 in na tamkajšnjo ugotovitev sodišča, da Smernice UNHCR iz leta 2015 že na splošni ravni posebej omenjajo, da bo za veliko civilistov iz Sirije razlog preganjanja iz Ženevske konvencije temeljil na neposredni ali posredni, dejanski ali domnevni povezavi z eno od strani v konfliktu, in da so lahko osebe ogrožene zaradi pripisanega političnega prepričanja že zgolj zaradi tega, ker so živele v naselju, ki ga je nadzorovala ena izmed strani, ali pa zato, ker pripadajo verski ali etnični manjšini, ki je povezana, ali pa je dojeta kot da je povezana, z določeno stranjo v sporu (glej od 38. do 40. točke obrazložitve sodbe).51 Na strani tožnika obstaja več okoliščin (prebivanje v ..., družinsko nasprotovanje Asadovemu režimu, sodelovanje njegovih bratov v oboroženem uporu), zaradi katerih bi ga že v času odločanja tožene stranke vladni režim povsem verjetno prepoznal kot svojega nasprotnika in ga na tej podlagi preganjal. 45. Zaradi varovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva je po mnenju sodišča tudi v obravnavani zadevi pravilno, da tožniku priznanje statusa begunca velja že od dneva izdaje prvostopenjske odločbe, tj. od 1. 3. 2016 dalje. SEU je namreč v sodbi C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X. X. ob sklicevanju na dejstvo, da je priznanje statusa begunca deklarativne narave in ne konstitutivne, presodilo, da ima po sistemu, uvedenem z Direktivo 2011/95, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje iz poglavja III te direktive, že zaradi tega status begunca v smislu člena 2(d) navedene direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije.52 Stanje „begunca“ v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95 in člena 1(A) Ženevske konvencije torej ni odvisno od formalnega priznavanja tega stanja s priznanjem „statusa begunca“ v smislu člena 2(e) te direktive v povezavi s členom 13 iste direktive.53 Če torej sodišče ugotovi, da je bil tožnik dejansko begunec že v času izdaje prvostopenjske odločbe, potem mu mora zaradi zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva, sodišče, ko odloči v sporu polne jurisdikcije, priznati status najmanj od dneva izdaje izpodbijane odločbe.54 To izhaja tudi iz razlogovanja Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019, da po priznanju statusa begunca ta status ne preneha zaradi spremembe razlogov, ki so bili podlaga za priznanje statusa, temveč preneha oziroma se ga odvzame v posebnem postopku, in da morebitna presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi moral biti ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca, pomeni, da bi moral biti ta status priznan že ob izdaji odločbe tožene stranke.

46. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo (na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in v skladu s tožbenim zahtevkom, navodilom Vrhovnega sodišča in na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo v sporu polne jurisdikcije tako, da je tožniku priznalo status begunca od 1. 3. 2016 dalje.

**K II. točki izreka:**

47. Odločitev v II. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1 (enako določa tudi prvi odstavek 91. člena ZMZ), ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da ZPP v drugem odstavku 333. člena določa, da pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

1 Uradni list EU L 180/60, 29. 6. 2013. 2 Glasi se: (1) Sodišče lahko strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. (4) Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. (5) Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. (6) Sodišče stranko v pozivu za predložitev vlog in listin opozori na posledice zamude. 3 Ta določa: Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019, 17. točka obrazložitve. 5 Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (25. točka) in v sodbi I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019 (19. točka). Enako tudi priročnik EUAA (prej EASO) Judicial analysis: Asylum procedures and the principle of non-refoulement, 2018, 142. stran. 7 C-585/16 (veliki senat) z dne 25. 7. 2018, Alheto, 113. točka. 8 C -652/16 z dne 4. 10. 2018, Ahmedbekova, 103. točka. 9 Prav tam. 10 Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 11 Pripravljalna vloga tožnika z dne 13. 4. 2022. 12 Upravno sodišče je v sodbi I U 440/2016 z dne 26. 4. 2016 že navedlo, da so prav mladoletniki brez spremstva pogosto nezadostno zreli, neseznanjeni z razmerami v izvorni državi in nezmožni obrazložiti razloge preganjanja (22. točka obrazložitve in tam navedeni viri). Da imajo lahko prosilci za azil težave pri tem, da že v fazi podaje ali vložitve svoje prošnje uveljavljajo upoštevne elemente, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da so lahko upravičeni do statusa begunca, je priznalo tudi SEU v zadevi C‑821/19 (veliki senat) z dne 16. 11. 2021, Evropska komisija proti Madžarski, 103. točka. 13 Pripravljalna vloga tožnika z dne 13. 4. 2022. Tožnik tako navaja, da je pred kratkim prišel v stik s prosilcem za mednarodno zaščito R. R., ki prihaja iz iste province, in da sta postala sta prijatelja oz. je ta gospod na nek način zapolnil praznino očetovske figure v njegovem življenju. Gospod je pred kratkim stopil v stik s tožnikovo mamo, ki mu je o tožniku in njegovi družini povedala ključne stvari, ki dodatno dokazujejo, da je tožnik upravičen do statusa begunca. 14 V zvezi tem sodišče še poudarja, da je tožena stranka v tem upravnem sporu lahko pričakovala, da bo sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšen je bil namreč tožbeni zahtevek in izrecno navodilo Vrhovnega sodišča, poleg tega je sodišče pridobilo dokaze po uradni dolžnosti (C2) in opravilo glavno obravnavo. Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Tožena stranka tako med upravnim sporom niti v odgovoru na tožbo, še posebej pa ne na izrecni poziv sodišča niti na glavni obravnavi, po tem ko je že bila seznanjena s tožnikovimi novimi navedbami in dokazi, ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca. (tako sodba Vrhovnega sodišča I Up 174/2020 z dne 10. 3. 2021 , 16. točka obrazložitve). 15 Shema kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR (UNHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013) ter Agencije EU za azil (Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018). Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. 16 Gl. prav tam. 17 Tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 18 Tako je tožnik vlogi z dne 13. 4. 2022 priložil izseke iz poročil organizacij kot so EASO (sedaj EUAA) in UNHCR (ki ju evropska in slovenska azilna zakonodaja kot vir informacij o izvorni državi izrecno omenjata, gl. 39. in 46. uvodna izjava in b točka tretjega odstavka 10. člena Procesne Direktive 2013/32 ter drugi odstavek 22. člena ZMZ-1, gl. tudi sodbo SEU C-720/17 z dne 23. 5. 2019, Bilali, 57. točka) ter Human Rights Watch, katere poročila večkrat upošteva tudi ESČP. 19 EASO: Syria Security situation: Country of Origin Information Report, July 2021, str. 34-36 (priloga A13 , 4. stran). 20 PEASO: Syria Security situation: Country of Origin Information Report, July 2021, str. 267 (priloga A13 , 5. stran). 21 UNHCR: International Protection Considerations with Regard to People Fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021, str. 52-60 (priloga A13 , 6. stran). 22 UNHCR: International Protection Considerations with Regard to People Fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021, str. 95-100 (priloga A13 , 7. stran). 23 P UNHCR: International Protection Considerations with Regard to People Fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021, str. 101-102 (priloga A13 , 7. stran). 24 UNHCR: International Protection Considerations with Regard to People Fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021, str. 104-114 (priloga A13 , 7. in 8. stran). 25 PEASO: Syria Targeting of Individuals, Country of Origin Information Report, March 2020, str. 13-14, 21-22, 27-28, 31-36 (priloga A13 , 10. in 11. stran). 26 UN High Commissioner for Refugees (UNHCR), International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update VI, March 2021, 94. stran (priloga C1). 27 Country Guidance: Syria Common analysis and guidance note, November 2021, 74. in 76. stran (priloga C1). 28 Upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin narekuje tudi določba c točke tretjega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki določa, da se obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito izvede v vsakem „posameznem primeru posebej“ in vključuje upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo. 29 Country Guidance: Syria Common analysis and guidance note, November 2021, 74. in 76. stran (priloga C1). 30 EASO: Country Guidance: Syria, Common Analysis and Guidance Note, November 2021, str. 157-159 (priloga A13, 3. in 4. stran). 31 Prav tam. 32 Tako smernice EASO: Country Guidance: Syria, Common Analysis and Guidance Note, November 2021, 76. stran (priloga A13,2. stran) izrecno definirajo osebo, ki se je izognila vpoklicu v vojsko (angl. draft evader), kot sirskega moškega, ki je starejši od 18 let in ki se je izognil vpoklicu v sirsko arabsko vojsko tako, da se je skrival pred sirskimi oblastmi ali pobegnil iz Sirije. Kakršnakoli drugačna definicija ali izjeme od te definicije iz vseh predloženih in preučenih informacij ne izhajajo. Tudi iz sodbe ESČP M.D. in ostali proti Rusiji, app. n. 71321/17 , z dne 14. 9. 2021, izhaja, da so moški, ki so "vojaške starosti" (angl. of military age) v Siriji še vedno prisilno vpoklicani ob povratku v državo, da ni možnosti ugovora vesti in da so tisti, ki se vpoklicu izogibajo, kaznovani bolj, kot bi to izhajalo zgolj iz dejstva, da je izogibanje vpoklicu kaznivo dejanje. To vključuje slabše ravnanje med aretacijo, zasliševanje, pripor, mučenje in drugo slabo ravnanje, kakor tudi napotitev na prve bojne črte (angl. frontline positions) po le nekaj dnevih ali tednih po vpoklicu, pogosto z minimalnim usposabljanjem (45. in 110. točka). 33 Poročilo: EASO (EUAA): Syria Situation of returnees from abroad Country of Origin Information Report, June 2021, str. 20 (priloga C2 spisa). 34 Poročilo: EASO (EUAA): Syria Situation of returnees from abroad Country of Origin Information Report, June 2021, str. 22 (priloga C2 spisa). 35 Poročilo: EASO (EUAA): Syria Situation of returnees from abroad Country of Origin Information Report, June 2021, 27. in 28. stran (priloga C2 spisa). 36 Iz zdravniškega potrdila z dne 17. 12. 2021 (priloga A11) izhaja, da so se leta 2020 pri tožniku pričele psihične težave in da je bil leta 2020 in 2021 zaradi njih večkrat tudi hospitaliziran. 37 Dokazni standard glede tega je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, tak standard pa je v azilnih zadevah potreben zato, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ali poniževalno ravnanje nad zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito. 38 Sodbi I Up 82/2015 z dne 9. 7. 2015 in I Up 47/2015 z dne 2. 9. 2015. 39 Tudi SEU je v sodbi C-238/19 z dne 19. 11. 2020, EZ, navedlo, da v sirskem okviru vsesplošne državljanske vojne, ki je prevladovala v času odločanja o prošnji zadevne osebe, to je aprila 2017, in zlasti ob upoštevanju ponavljajoče in sistematične storitve vojnih zločinov s strani sirske vojske, vključno z enotami, sestavljenimi iz vojaških obveznikov, ki so po mnenju predložitvenega sodišča obsežno dokumentirane, se zdi verjetnost, da bo vojaški obveznik ne glede na vojaško območje, na katerem bo posredoval, neposredno ali posredno sodeloval pri storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, zelo velika (37. točka); da obstaja močna domneva, da se zavrnitev služenja vojaškega roka navezuje na enega od petih razlogov za preganjanje (57. točka); da zavrnitev služenja vojaškega roka, zlasti kadar se to lahko kaznuje z visokimi sankcijami, omogoča domnevo o obstoju močnega navzkrižja vrednot in političnega ali verskega prepričanja med zadevno osebo in organi izvorne države (59. točka) in da je v okviru oboroženega spopada, zlasti državljanske vojne, in ob neobstoju pravne možnosti za izognitev vojaškim obveznostim zelo verjetno, da bi organi zavrnitev služenja vojaškega roka razlagali kot nasprotovanje politiki, ne glede na morebitne bolj zapletene osebne razloge zadevne osebe (60. točka). 40 Ta se glasi: Notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. 41 Prav tam. Drugi odstavek 25. člena ZMZ: (2) Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Načeloma se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite. 42 Priloga A13 pripr. vloge z dne 13. 4. 2022, 3. in 9. stran. 43 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (15 . točka obrazložitve). 44 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (17. točka obrazložitve). 45 Gl. uvodna izjava št. 21 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in sodbi SEU, C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , M in X. X. (85. do 92. točke), in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, A, S (53. in 54. točka) ter sklepa Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (10. točka) in I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (18. točka). 46 I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka.). 47 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 (21. točka). 48 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019, (22. in 23. točka.). 49 Pripr. vloga z dne 13. 4. 2022, 3. stran. 50 Da sirska vojska nad civilnim prebivalstvom izvaja vojne zločine, še posebej s ciljanjem predelov, kjer se zbirajo civilisti, in da je sirska oblast nad Daro izgubila oblast leta 2013 , izhaja tudi iz odločbe tožene stranke 2142-457/2015/13 (1312-15) z dne 29. 2. 2016 (priloga A4), 9. stran. 51 Da je za pripis protivladnih političnih prepričanj dovolj že družinska povezanost (sinova, ki sta se izognila vojaškemu roku) je za obdobje pred letom 2015 presodilo tudi Upravno sodišče v pravnomočni sodbi I U 1708/2016 z dne 3. 2. 2017 (18. - 20. točka), v pravnomočni sodbi I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015 pa je sodišče citiralo poročilo ZK Home Office o tem, da se število rekrutacij (tudi otrok starih celo 12 ali 14 let) povečuje in da so neuspešni prosilci za azil štejejo za nasprotnike oblasti, ob vrnitvi pa so priprti zgolj zaradi tega, ker so bili v tujini (82. in 83. točka). 52 C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , M in X. X., 85. in 86. točka. 53 Prav tam, 92. odst. 54 Stališče SEU je celo, da gre beguncu v tem primeru priznanje statusa od dneva vložitve prošnje. Gl. sodbo C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC (46. točka) in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, AS (53. in 54. točka).