Jedro

V tem kontekstu sodišče druge stopnje tožeči stranki pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I 80/17 z dne 5. 12. 2018 že presojalo, ali je prvi odstavek 12. člena ZOdvT v neskladju z ustavo. Ugotovilo je, da ni in med drugim pojasnilo, da presojani zakonski ureditvi ni mogoče očitati nesorazmernosti, saj je na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi z visoko vrednostjo spornega predmeta uspela, dobila povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se je temu znesku mnogo bolj približal, kot pa bi se denarni znesek, ki bi ga določila nepremakljiva zgornja meja za nagrado, za kakršno se zavzema predlagatelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 33.193,15 EUR. V razlogih je pojasnilo, da odločitev sodišča temelji na določbah 154., 155. in 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter na (prej veljavnem) Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).

2. Tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer primarno predlaga prekinitev postopka zaradi neustavnosti 12. člena ZOdvT, podrejeno pa spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške v znesku, ki ne ustreza dejansko nastalim stroškom. Stranka je upravičena do povračila realnih in dejansko nastalih stroškov. Za pritožnico je ustavno sporna določba 12. člena ZOdvT, v okviru katere ni določena nobena zgornja omejitev višine nagrade, zato lahko odmerjena nagrada znatno preseže dejansko vrednost odvetniške storitve. Po mnenju pritožnice izpodbijani sklep posega v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva iz 23. in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V tem kontekstu se pritožnica sklicuje na odločbo U-I 46/15 z dne 25. 4. 2018, s katero je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti v sicer primerljivem sistemu določanja maksimalne višine sodne takse po Zakonu o sodnih taksah, v postopku za oceno ustavnosti, v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, razveljavilo prvi odstavek 21. v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1. Ugotovilo je, da citirana zakonska določba krši pravico posameznika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je o ustavnosti in zakonitosti 12. člena ZOdvT ustavno sodišče že odločalo, in sicer je v odločbi U-I 80/17 z dne 5. 12. 2018 presodilo, da prvi odstavek 12. člena ZOdvT v delu, v katerem je določeno, da se odvetniška nagrada, izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednostih predmeta nad 500.000,00 EUR, za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000,00 EUR zviša za 100,00 EUR, ni v neskladju z ustavo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbeni preizkus zadeve opravilo v skladu z drugim odstavkom 350. v zvezi z drugim odstavkom 366. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke povsem pravilno odmerilo v skladu z 12. členom ZOdvT (nagrada glede na vrednost spornega predmeta). V skladu s prvim odstavkom citiranega člena je upoštevalo je vrednost spornega predmeta in pri vrednosti spornega predmeta, ki presega 500.000,00 EUR, za vsakih začetih nadaljnjih 50.000,00 EUR, nagrado zvišalo za dodatnih 100,00 EUR.

7. Tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje, da so stroški odmerjeni nepravilno, zatrjuje pa, da je citirana določba ZOdvT ustavno sporna, saj posega v pravici tožene stranke iz 23. in 25. člena Ustave RS.

8. V tem kontekstu sodišče druge stopnje tožeči stranki pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I 80/17 z dne 5. 12. 2018 že presojalo, ali je prvi odstavek 12. člena ZOdvT v neskladju z ustavo. Ugotovilo je, da ni in med drugim pojasnilo, da presojani zakonski ureditvi ni mogoče očitati nesorazmernosti, saj je na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi z visoko vrednostjo spornega predmeta uspela, dobila povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se je temu znesku mnogo bolj približal, kot pa bi se denarni znesek, ki bi ga določila nepremakljiva zgornja meja za nagrado, za kakršno se zavzema predlagatelj.

9. Na podlagi obrazloženega ni razloga za sprejem drugačne, za tožečo stranko ugodnejše odločitve. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno vplivale na odločitev pritožbenega sodišča. Njene stroške tako ni mogoče označiti za potrebne (155. člen ZPP).