Jedro

Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo.

Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke se ugodi in se obtožni predlog z dne 8. 9. 2022, dopolnjen dne 29. 11. 2022 ne zavrže in se obravnavana zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče vlogo oškodovanke kot tožilke A. A. z dne 7. 9. 2022, dopolnjeno dne 1. 12. 2022 zavrglo.

2. Taki odločitvi nasprotuje oškodovanka kot tožilka po svojem pooblaščencu s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in se ugotovi, da so v obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke podani vsi zakonski zahtevani elementi, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna dejstva: - okrožna državna tožilka (ODT v Celju) je s sklepom opr. št. Kt 10133/2022 z dne 2. 8. 2022 zavrgla kazensko ovadbo oškodovanke A. A. z dne 19. 10. 2021, s katero je oškodovanka osumljencu očitala storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po določbi prvega odstavka člena 220 KZ-1 - oškodovanka kot tožilka je zoper tako odločitev okrožne državne tožilke 8. 9. 2022 vložila pravočasno izjavo o prevzemu kazenskega pregona oziroma je vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari - prvostopno sodišče je po prejemu obtožnega predloga z dne 8. 9. 2022 oškodovanko kot tožilko s skopo obrazloženim pozivom pozvalo, da takšen obtožni predlog dopolni, ker le-ta naj ne bi vseboval vseh zahtevanih sestavin obtožnega predloga, ki so določene v določbi člena 434 ZKP, čeprav v pozivu ni konkretiziralo, zaradi česar je vložen obtožni akt invaliden - oškodovanka kot tožilka je po svojem pooblaščencu dne 29. 11. 2022 prvotno vložen obtožni predlog dopolnila tako, da je osumljencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelila kot poškodovanje tuje stvari, da je to dejanje bilo storjeno 19. 10. 2021, ko je osumljenec odšel iz njenega stanovanja, v katerem je bil najemnik, skozi balkon in pri tem skočil na steklen vetrolov, ki je v lasti oškodovanke, tako, da je počilo steklo steklene strehe vetrolova, v obrazložitvi takega obtožnega predloga pa je pojasnila najemno razmerje med njo in osumljencem, način zaznave po osumljencu storjenega kaznivega dejanja, priložila pa je tudi listinske dokaze (fotografije) in predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem očividca B. B. 5. Na podlagi takih ugotovitev je prvo sodišče, ki je sicer znova izhajalo iz določbe prvega odstavka člena 434 ZKP zaključilo, da iz opisa osumljencu očitanega kaznivega dejanja, ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po določbi prvega odstavka člena 220 KZ-1, ker osumljencu ni mogoče očitati subjektivnega elementa tega kaznivega dejanja, torej naklepa, zato je takšen obtožni predlog kot nepopoln ob upoštevanju določbe tretjega odstavka člena 76 ZKP zavrglo.

6. Taki odločitvi utemeljeno nasprotuje pooblaščenec oškodovanke kot tožilke in vztraja pri tem, da je odločitev prvega sodišča nepravilna. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka člena 434 ZKP in iz obstoječe sodne prakse pritožba meni, da je napačno prepričanje prvega sodišča, da v izreku obtožnega predloga niso navedeni vsi zakonski znaki osumljencu očitanega kaznivega dejanja in da manjka zakonski znak naklepa. Oblika krivde, s katero je kaznivo dejanje izvršeno, je po prepričanju pooblaščenca, kar nenazadnje izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, stvar dokaznega postopka in proste presoje dokazov, o čemer se mora sodišče opredeliti v obrazložitvi sodbe, zato krivde in oblike le-te, kot napačno zaključuje prvo sodišče ni potrebno izrecno navajati v izreku in da je dovolj natančen opis osumljenčevega ravnanja, ko je le-ta odšel iz stanovanja skozi balkon, od tam pa skočil na steklen vetrolov, ki je v lasti oškodovanke kot tožilke tako, da je steklo steklene strehe vetroloma pri tem počilo. Tak opis pa po prepričanju pritožbe nedvomno izkazuje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno, čeprav slednje iz izreka izrecno ne izhaja. Take pritožbene navedbe so v celoti utemeljene.

7. Po določbah KZ-1 glede krivde velja splošno pravilo, da so kazniva dejanja storjena naklepno, razen če zakon izrecno ne določa, da so storjena iz malomarnosti. Obdolžencu se po obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke očita storitev temeljne oblike kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po določbi prvega odstavka člena 220 KZ-1, ki določa, da kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali pa jo napravi neuporabno, se kaznuje z denarno kaznijo ali pa z zaporom do dveh let. To kaznivo dejanje tako, kot sicer pravilno razloguje tudi prvo sodišče in kar opozarja tudi pritožba, je mogoče storiti le naklepno (z eventualnim ali direktnim naklepom) ni pa potrebno, da bi imel pri tem storilec kak poseben motiv, saj se mora zavedati, da je stvar tuja in da jo bo s svojim ravnanjem poškodoval, uničil ali pa napravil neuporabno, ter da mora v tako ravnanje tudi privoliti.

8. Pritrditi je pritožbi, da obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 29. 11. 2022 ni pomanjkljiv iz razloga, ker ne vsebuje opisa subjektivnega elementa tega kaznivega dejanja. Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo. Iz konkretnega opisa obtožnega predloga z dne 29. 11. 2022 pa določno izhaja, _da je osumljenec poškodoval tujo premično stvar s tem, da je odšel iz stanovanja, v katerem je bil najemnik in katerega lastnica je bila oškodovanka kot tožilka A. A., da je skočil skozi balkon in pri tem skočil na steklen vetrolov, last oškodovanke kot tožilke tako, da je počilo steklene steklene strehe vetrolova, s čemer je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po določbi prvega odstavka člena 220 KZ-1_. Se pravi, da izrek, kot je povzet v obrazložitev izpodbijane sodbe in kot izhaja iz obtožnega predloga vsebuje vse naštete objektivne elemente osumljencu očitanega kaznivega dejanja, torej, da je šlo za poškodovanje tuje stvari oškodovanke kot tožilke, opisan pa je tudi _način, kako naj bi do tega poškodovanja tudi prišlo_. Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati. Temeljno obliko tega kaznivega dejanja je namreč mogoče izvršiti le naklepno (z direktnim ali eventualnim naklepom), ker je torej pri temeljni obliki tega kaznivega dejanja edina možna oblika krivde naklep, za jasnost pa tega ni potrebno vnašati v izrek, temveč se glede oblike krivde (bodisi direktni, bodisi eventualni naklep) opredeli sodišče v obrazložitvi na podlagi izvedenih dokazov v dokaznem postopku. Ali povedano še drugače, ugotavljanje subjektivnega elementa osumljencu očitanega kaznivega dejanja je pridržano sodečemu sodišču, razloge za obstoj krivde bo moralo torej sodišče pojasniti v obrazložitvi sodne odločbe, slednje pa v izrek obtožnega akta, kot nepravilno zaključuje prvo sodišče, ne sodi, zato je pritožba utemeljena.

9. Ker je torej obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 29. 11. 2022 dovolj konkretiziran in kot tak brez dvoma prestane materialnopravni preizkus, ima pritožba prav, da je odločitev prvega sodišča, ko je tako dopolnjeno vlogo oškodovanke kot tožilke, oziroma obtožni predlog z dne 29. 11. 2022 zavrglo, nepravilna.

10. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke ob odsotnosti kršitve iz določbe ptega odstavka člena 402 ZKP ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe prvega odstavka člena 394 ZKP odločitev prvega sodišča spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer, da se obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 29. 11. 2022 ne zavrže in da se kazenska zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo prvo sodišče postopati po določbah ZKP, ki veljajo za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem (členi 429 do 455 ZKP), torej opraviti glavno obravnavo, na kateri bo moralo izvesti vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, potrebnih za izdajo zakonite odločitve o utemeljenosti obtožnega akta oškodovanke kot tožilke.