Jedro

Na to ali je tožba, za katero je s posebnimi predpisi določen rok za njeno vložitev, vložena pravočasno, sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Zmotno je stališče tožnika, da rok za vložitev tožbe ni začel teči, ker naj bi mu delodajalec zgolj ustno sporočil, da pri njem ni več zaposlen. Obstoj delovnega razmerja je bil med strankama sporen najmanj od dne, ko je tožnik zahteval priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zato bi tožbo moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ker tega ni storil, je njegova tožba pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik že 12. 3. 2014 seznanil z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takrat je tožnik vedel zgolj to, da mu je delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejanski razlog pa je izvedel šele po prejemu dopisa Zavoda RS za zaposlovanje z dne 23. 4. 2014. Delodajalec je tožniku samo ustno sporočil, da pri njem ni več zaposlen, razlogov za odpoved pa mu ni sporočil in mu glede odpovedi tudi ni izročil nobene odločitve. O vsem tem bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi zaslišalo tožnika ali pa če bi opravilo poizvedbe pri toženi stranki. Šele po izvedbi navedenih dokazov bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o pravočasnosti vložene tožbe. Tožnik ne sprejema očitka o škodljivosti nepoznavanja prava, saj delovnopravna zakonodaja poznavanje prava prvenstveno nalaga delodajalcu. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, zato bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ta okoliščina pa ne pomeni, da sodišče tudi potem, ko je tožbo že poslalo v odgovor in tožena stranka nanjo ni odgovorila, ne sme preizkusiti ali je tožba vložena pravočasno. Ta preizkus je po ZPP predviden v okviru predhodnega preizkusa tožbe, torej v fazi postopka, ko tožba še niti ni vročena tožencu. Vendar pa v zakonu ni nobene ovire, da se tak preizkus opravi tudi potem, ko je tožba že vročena toženi stranki. Na to ali je tožba, za katero je s posebnimi predpisi določen rok za njeno vložitev, vložena pravočasno, sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

V skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da mora delavec pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je v tožbi sicer navedel, da je 25. 4. 2014 preko Zavoda RS za zaposlovanje iz A. izvedel, da mu je tožena stranka 7. 2. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ta navedba se očitno nanaša na dopis, ki ga je Zavod RS za zaposlovanje dne 23. 4. 2014 naslovil na tožnika (priloga A2). Iz tega dopisa je razvidno, da zavod tožnika poziva, da dopolni dne 12. 3. 2014 vloženo vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo s kopijo na delovno in socialno sodišče vložene tožbe zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega dopisa je tožnik torej vložil tožbo in zato očitno ne more biti res, da je šele iz tega dopisa izvedel za kršitev pravice oziroma za to, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnik je to očitno vedel že 12. 3. 2014, saj drugače od zavoda ne bi zahteval priznanja pravic do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Morebitna zmota tožnika, da je do tega nadomestila upravičen, tudi če ni zahteval sodnega varstva zoper nezakonito prenehanje delovnega razmerja ne more vplivati na vprašanje, ali je tožba vložena pravočasno. Tožnik je tožbo vložil šele 23. 5. 2014, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil tožnik že 12. 3. 2014 očitno seznanjen s tem, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, ko je tožbo zavrglo.

Zmotno je stališče tožnika, da rok za vložitev tožbe ni začel teči, ker naj bi mu delodajalec zgolj ustno sporočil, da pri njem ni več zaposlen. Obstoj delovnega razmerja je bil med strankama očitno sporen najmanj od 12. 3. 2014, ko je tožnik zahteval priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zato bi tožbo moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice ne pa najmanj mesec dni po izteku tega roka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tožnika in opraviti poizvedbe pri toženi stranki. V okviru predhodnega preizkusa tožbe se ne izvajajo dokazi, temveč predsednik senata sklep iz 1. odstavka 274. člena ZPP sprejme na podlagi tožbe in tožbi priloženih listin.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.