Jedro

Sodišče je dolžno pri ugotavljanju običajnega prebivališča (ob smrti) upoštevati več relevantnih okoliščin (in ne zgolj prijave prebivališča) na strani pokojnega, kar je dodatno konkretizirano v 24. točki uvodnih določb Uredbe (EU) št. 650/2012.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob preizkusu mednarodne pristojnosti na podlagi 15. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba) sklenilo, da ni pristojno za odločanje o dedovanju po zapustniku, za katerega je ocenilo, da je imel ob smrti običajno prebivališče v Nemčji.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič A. A., ki opozarja, da bi moralo sodišče pri odločitvi o običajnem prebivališču zapustnika oceniti vse okoliščine njegovega življenja v zadnjih letih pred smrtjo in ob njegovi smrti, ob tem pa upoštevati, kako dolgo in pogosto je bival v zadevni državi, pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival. Pokojni oče pritožnika je ves čas svojega življenja, predvsem pa pred smrtjo, redno in običajno prebival na območju Republike Slovenije, večinoma v Ljubljani. Prijava prebivališča na Dunaju je bila zgolj formalnost in tam ni živel. V zadnjih letih pred smrtjo je imel začasno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana. Čeprav je prijava tega prebivališča zajela obdobje od 6. 1. 2020 do 6. 1. 2022, je tam bival prej in kasneje. V Ljubljani je živela tudi njegova družina in je bil z otroki v rednih stikih. Od diagnoze ... je pokojni živel v Sloveniji, kjer se je zdravil, zadnje mesece v bolnišnici v Ljubljani. Pritožnik predlaga, da sodišče vpogleda v zdravstveno dokumentacijo pokojnega, potrdilo o začasnem prebivališču ter zasliši priče A. A., B. B. in C. C. ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in izvedbo zapuščinskega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po preizkusu pristojnosti po uradni dolžnosti z vpogledom v podatke ERISK ugotovilo, da je imel zapustnik od 13. 1. 2019 do svoje smrti prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje v Avstriji. Ker tudi iz centralnega registra prebivalstva RS ni bilo razvidno, da bi imel zapustnik prijavljeno prebivališče v RS, je zaključilo, da njegovo zadnje običajno prebivališče ni bilo na tem območju ter niso podani razlogi za pristojnost slovenskega sodišča. 5. Pojem običajnega bivališča v smislu Uredbe presega zgolj ugotavljanje kraja, kjer je imel zapustnik prijavljeno prebivališče v letih pred smrtjo in v času smrti. Tako je že v 23. točki njenih uvodnih določb izpostavljeno, da mora organ pri določitvi običajnega prebivališča oceniti vse relevantne okoliščine življenja zapustnika (v letih pred smrtjo in v času smrti), vključno s časom, pogoji in razlogi za bivanje v zadevni državi, in sicer vse z namenom ugotavljanja tesnosti in trdnosti povezave s takšno državo. Omenjena določba je pomembna predvsem kot jasno napotilo, da je sodišče dolžno pri ugotavljanju običajnega prebivališča (ob smrti) upoštevati več relevantnih okoliščin (in ne zgolj prijave prebivališča) na strani pokojnega, kar je dodatno konkretizirano v 24. točki uvodnih določb, ki se dotika problemov pri ugotavljanju običajnega prebivališča zapustnikov, ki so iz različnih razlogov zapustili svojo izvorno državo, a so z njo (na tak ali drugačen način) ohranili tesno povezavo. V takšnem primeru se glede na okoliščine lahko šteje, da ima zapustnik običajno prebivališče v državi izvora, ki je še vedno središče interesov njegove družine in kjer se je odvijalo njegovo družabno življenje.

6. Pritožnik v pritožbi navaja vrsto dejanskih okoliščin (prijava začasnega prebivališča, dejansko bivanje, povezanost z družino, zdravljenje), ki bi v primeru, da se izkažejo za resnične, pričale o drugačni presoji pojma običajnega prebivališča, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, in bi pomenile močan indic za pristojnost slovenskega sodišča. 7. Ker v pritožbi navedenih pomembnih okoliščin zapuščinsko sodišče ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretja točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, ZD). V nadaljevanju naj zapuščinsko sodišče izvede dokazni postopek in po presoji vseh okoliščin, upoštevajoč tudi določila preambule Uredbe, ponovno presodi o svoji pristojnosti.