Jedro

Določba 126.a člena ZDavP-2 ne velja za primer, ko je hipoteka pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo na nepremičnino, vloženega sicer pred potekom zastaranja pravice do izterjave davka, temveč izrecno le za primer, ko upnik najprej davčni dolg zavaruje s hipoteko, zatem pa vloži predlog za izvršbo na nepremičnino pred potekom zastaranja pravice do izterjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka (kolikor se odločitev ne nanaša na zavrnitev ugovora po izteku roka glede obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka delno ugodilo, tako da je razveljavilo sklep o izvršbi za zamudne obresti, ki tečejo od vseh glavnic, razen tistih, ki se nanašajo na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in se izvršba v tem obsegu ustavi, v preostalem delu pa je ugovor po izteku roka zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi za zneske izterjevanih glavnic, razen za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, in v tem delu izvršba ustavi, upniku pa naj se naloži v plačilo tudi pritožbene stroške dolžnika. Izpodbija torej le del zavrnilnega dela v 1. točki izreka sklepa, kolikor presega obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Uveljavlja, da je 126.a člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pričel veljati 30. 12. 2009. Sodišče je predpis razlagalo z retroaktivno veljavo, ki ni dopustna. Kasnejša sprememba zakona, ki dejansko onemogoči nastop absolutnega zastaranja za glavnico, ne more veljati za že nastale knjižne pravice v korist upnika. Kasnejša sprememba zakona bi lahko veljala za ta primer, če bi upnik šele po 30. 12. 2009 pridobil hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru pa sprememba zakona ob siceršnji razlagi sodišča nedopustno posega v že pridobljene pravice dolžnika, kar ni zakonito. Ne strinja se tudi s stališčem, da je določba postopkovne narave, ugovor zastaranja je namreč materialnopravni in ne procesni. Sodišče se ni opredelilo, na katero razlago se je oprlo, prav tako pa tudi ni upoštevalo posebnosti spornega razmerja. Interpretacija materialnopravnih določb, ki so vsebovane v ZDavP-2, so prav tako fiskalni predpisi, ki jih je treba razlagati restriktivno, v dvomu v korist davčnega zavezanca. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno razveljavitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. 126.a člen ZDavP-2, uveljavljen z novelo ZDavP-2B dne 30. 12. 2009, ureja odstop od splošnih pravil zastaranja pravice do izterjave davka, ki sicer določajo relativni petletni zastaralni rok (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) in absolutni desetletni zastaralni rok (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Predpisuje, da davčna obveznost, ne glede na določbo petega odstavka 126. člena, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, davčna obveznost pa preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku. Navedena določba torej ne velja za primer, ko je hipoteka pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo na nepremičnino, vloženega sicer pred potekom zastaranja pravice do izterjave davka, temveč izrecno le za primer, ko upnik najprej davčni dolg zavaruje s hipoteko, zatem pa vloži predlog za izvršbo na nepremičnino pred potekom zastaranja pravice do izterjave (1).

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (niti iz upnikovih trditev v predlogu za izvršbo in odgovoru na dolžnikov ugovor) ni razvidno, da bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 126.a člena ZDavP-2. Ni namreč ugotovljeno, da bi upnik za zavarovanje terjatve, ki jo izterjuje v tem izvršilnem postopku, pred vložitvijo predloga za izvršbo pridobil hipoteko na nepremičnini. Zato se višjemu sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, do katerega se je kot temeljnega opredelilo sodišče prve stopnje in kar je tudi temelj izpodbijanja sklepa v pritožbi, to je z vprašanjem morebitne retroaktivne uporabe zakona v konkretnem primeru.

7. Ker izpodbijani sklep temelji na določbi 126.a člena ZDavP-2, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je pritožba utemeljena, višje sodišče pa sklepa v izpodbijanem delu ni moglo spremeniti, ker je bilo prav zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje v mejah obsega razveljavitve tega sklepa presodi, ali je nastopilo zastaranje izterjave davčnih terjatev iz izvršilnega naslova.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za nov sklep o ugovoru (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Prim. VSK sklep I Ip 494/2010 in obrazložitev Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B), Poročevalec DZ RS št. 123/2009 z dne 30. 9. 2009