Jedro

Toženca sta se pred sklenitvijo pogodbe o zamenjavi stanovanj pozanimala pri NN, pristojnem delavcu za vojaška stanovanja pri občini ..., ali lahko zamenjata svoje prejšnje stanovanje za sporno stanovanje. Navedeni delavec je od vodje oddelka za stanovanjske zadeve pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije izvedel, da ni nobenih ovir za zamenjavo stanovanj, če toženca sama najdeta enakovrstno stanovanje; ker sta bili obe stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada sta toženca na podlagi zagotovila NN, da je ob teh pogojih zamenjava mogoča, utemeljeno štela, da lahko svoje prejšnje stanovanje zamenjata za sporno stanovanje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje." Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 7620,00 SIT stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpraznitev in izročitev 3 sobnega stanovanja v ... . Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženca sicer nimata pisnega soglasja tožeče stranke k zamenjavi stanovanj, vendar pa je bila zamenjava realizirana na podlagi ustnega soglasja.

Drugostopno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Poudarilo je, da tožeča stranka ni izdala pisnega soglasja k zamenjavi stanovanj, niti iz potrdila z dne 7.2.1992 ni razvidno, da bi takšno že realizirano zamenjavo naknadno odobrila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano drugostopno sodbo razveljavi, prvostopno sodbo pa potrdi. Navaja da sta se toženca v sporno stanovanje vselila na podlagi zamenjave stanovanj, pred tem pa sta se posvetovala z NN, pristojnim delavcem za vprašanja vojaških stanovanj pri občini .... Ta jima je odgovoril po predhodnem posvetovanju s službo za stanovanjske zadeve ministrstva za obrambo Republike Slovenije v Ljubljani, da če gre za istovrstni stanovanji in če sta obe iz vojaškega stanovanjskega sklada, ni nobenih ovir za takšno zamenjavo. Vodja oddelka za stanovanjske zadeve pri Ministrstvu za obrambo takrat sicer ni povedal, kakšno soglasje bi bilo potrebno, povedal je le, da v kolikor toženca sama najdeta enakovredno stanovanje, ni nobenih ovir za zamenjavo. Pisno soglasje, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, ni vsebovano v nobenem predpisu. Drugostopno sodišče tudi ni z ničemer utemeljilo, zakaj zamenjava stanovanj ni v skladu s Pravilnikom o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje ter zamenjave stanovanj Ministrstva za obrambo R Slovenije z dne 22.6.1992. Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer nima pomislekov glede ocene osamosvojitvenih predpisov drugostopnega sodišča. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada.

Prejšnja stanodajalca - organa JLA sta res izdala soglasji k pogodbi o zamenjavi stanovanj dne 16.in 18.12.1991, torej po 25.6.1991, ko JLA ni mogla več razpolagati s premoženjem iz vojaškega stanovanjskega sklada, kot nadalje pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča druge stopnje. Vendar pa je sodišče druge stopnje - v nasprotju s sodiščem prve stopnje - pravno nepravilno presodilo druge dejanske okoliščine ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po teh ugotovitvah sta se toženca pred sklenitvijo pogodbe o zamenjavi stanovanj pozanimala pri NN, pristojnem delavcu za vojaška stanovanja pri občini ..., ali lahko zamenjata svoje prejšnje stanovanje za sporno stanovanje. Navedeni delavec je od vodje oddelka za stanovanjske zadeve pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije izvedel, da ni nobenih ovir za zamenjavo stanovanj, če toženca sama najdeta enakovrstno stanovanje; ker sta bili obe stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada sta toženca na podlagi zagotovila NN, da je ob teh pogojih zamenjava mogoča, utemeljeno štela, da lahko svoje prejšnje stanovanje zamenjata za sporno stanovanje. Tudi iz potrdila z dne 7.2.1992 izhaja, da je tožeča stranka tožencema dovolila nadaljno uporabo spornega stanovanja do odločitve sodišča (ugotovitve sodišča druge stopnje). Tožba v tej zadevi je bila vložena šele kasneje dne 12.10.1992. Tožeča stranka je torej na navedeni način privolila v zamenjavo stanovanj oz. potrdila razpolaganje s spornim stanovanjem, opravljenim na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj med imetnikoma stanovanjske pravice. Zato se na nezakonitost aktov, na podlagi katerih je bilo tožencema dodeljeno sporno stanovanje, ne more sklicevati. V času razpolaganja s spornim stanovanjem tudi ni noben predpis, ki je veljal v Republiki Sloveniji, določal pisnega soglasja k zamenjavi stanovanj iz vojaškega stanovanjskega sklada, na kar še utemeljeno opozarjata toženca v reviziji. Tako sklicevanje sodišča druge stopnje na pomanjkanje pisnega soglasja tožeče stranke k opravljeni zamenjavi ne more biti pravno upoštevno. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odst. 395. člena ZPP).

Ker je revizijsko sodišče spremenilo drugostopno sodbo in vzpostavilo v celoti odločitev sodišča prve stopnje, je odločalo o stroških vsega postopka (člen 166 ZPP). Ker je bila s spremembo drugostopne sodbe v celoti vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje, je izrek o stroških prvostopnega postopka v revizijski odločbi odpadel. Tožencema gredo tudi priglašeni stroški revizijskega postopka v znesku 7620,00 SIT, ki so odmerjeni upoštevaje določila Taksne tarife in Tarife o odvetniških storitvah.