Jedro

Tožničina plača je bila v spornem obdobju določena v odločbah o plači, zoper odločbe o določitvi količnika pa ni ugovarjala in tudi kasneje ni zahtevala varstva pravic pri toženi stranki v zvezi z določitvijo količnika za obračun plače, zato so odločbe postale dokončne in pravnomočne. V spornem obdobju je prejela vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, zato tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (upoštevaje višji količnik) na drugi pravni podlagi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti razliko iz naslova premalo izplačane plače za obdobje od 1. 2. 2003 do 31. 1. 2008 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, pri čemer je od bruto zneskov dolžna plačati pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov do plačila (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 397,95 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa se do odločilnih dejstev ni opredelilo, zato se sodba ne da preizkusiti. Sodišče v nasprotju z 204. členom ZDR in 48. členom ZOFVI, ki ju citira, zaključuje, da bi tožnica morala vložiti ugovor na svet zavoda. Tožnica ne uveljavlja zahtevka za obdobje do 1. 1. 2003, po zakonodaji, veljavni od 1. 1. 2003, pa ugovor ni več zakonsko predvideno pravno sredstvo. Pritožba na svet zavoda je predvidena zgolj v primeru, ko delavec že lahko uveljavlja neposredno varstvo pred sodiščem. Ta možnost je torej delavcem po ZOFVI dana kot dodatna možnost pred začetkom sodnega spora, ne pa kot predpostavka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je že v zvezi z varstvom pravic napačno uporabilo zakon, zakon pa je bil napačno uporabljen tudi v smislu priznavanja dokončnosti in pravnomočnosti odločbam delodajalca, čeprav v materialnih zakonih za to ni podlage. S 1. 1. 2003 je bil uveljavljen pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij in za izdajanje sklepov ni več pravne podlage. ZDR v 29. členu izrecno določa, kaj so sestavine pogodbe o zaposlitvi ter v 47. členu spremembo pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. Sodišče je pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij popolnoma spregledalo in daje pravno veljavo odločbam, za kar pa ni več pravne podlage. Zahtevek za izplačilo plače, ki nastaja zaradi napačne uporabe zakona, ki ureja plače delavcev v vzgoji in izobraževanju, je denarna terjatev, kateri 4. odstavek 204. člena ZDR omogoča neposredno sodno varstvo, to je odločanje po vsebini. S stališčem, da je tožnica prejela vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, sodišče tožnici odreka meritorno odločanje in brez kakršnekoli podlage v zakonu oži pravico do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva ne more biti zgolj navidezna, kot je podano v konkretnem primeru, ko sodišče tožbe ne zavrže, temveč zahtevek obravnava kot denarno terjatev, odreče pa odločanje po vsebini, saj zaključi, da ni pomembno, ali je določitev osnovne plače v odločbah pravilna ali ne, niti ali je pravilno uporabiti določbe 5.a člena ZPDJVZ ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da njena plača ni določena z zakonom in kolektivno pogodbo. ZRPJZ res določa količnike za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest, vendar pa tožnici za delovno mesto, ki ga zaseda, ne more biti določen drugačen količnik kot ga določa zakon. Skladno s 7. členom ZRPJZ je količnik za določitev plače zaposlenega odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga pridobi z napredovanjem. Ti količniki so določeni v zakonu in kolektivni pogodbi in predstavljajo minimum in hkrati maksimum pravic. Sodišče bi moralo upoštevati 30. člen ZDR, po katerem se v primerih, če je pogodbeno določilo v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oz. splošnih aktov. Ker je bil tožnici količnik osnovne plače določen napačno glede na določbe zakona in kolektivne pogodbe, bi moralo sodišče zakon uporabiti neposredno, ne pa da zaključuje, da pravilna uporaba zakona v konkretnem primeru sploh ni bistvena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike med plačami, izplačanimi na podlagi dokončnih in pravnomočnih sklepov o določitvi plač, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno–izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Tožeča stranka je namreč prejemala plačo v višini 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto 90 %, kar je po njenem stališču pravilno. Tako mesečno prikrajšanje v višini 5 % vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu predmetne učiteljice biologije in kemije, ima višješolsko izobrazbo, pridobljeno po končanem študiju na Pedagoški akademiji za predmetno učiteljico biologije in kemije, ter strokovni izpit, ki ga je opravila 6. 4. 1989, in s tem pridobila pedagoško andragoško izobrazbo. V celotnem vtoževanem obdobju je prejemala plačo ob upoštevanju 5.a člena ZPDJVZ, kar pomeni 85 % osnovne plače, določene za enako delovno mesto z visoko izobrazbo. Po 5.a členu ZPDJVZ učitelju, ki ima višjo izobrazbo in je razporejen na delovno mesto, za katerega je predpisana višja ali visoka izobrazba, pripada 85%, če ima dopolnjenih 25 let delovne dobe pa 90 % osnovne plače, določene za enako delovno mesto z visoko izobrazbo, če je to za delavca ugodneje. Po določbi 14. člena ZPDJVZ pa delavcu, ki nima strokovne izobrazbe, določene s tem zakonom, pripada 90 % osnovne plače, določene za to delovno mesto.

Tožničina plača je bila v spornem obdobju določena v odločbah o plačah, zoper odločbe o določitvi količnikov pa ni ugovarjala in ni zahtevala varstva pravic pri toženi stranki, zato so odločbe postale dokončne in pravnomočne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ne more zahtevati izplačila plač na podlagi drugih pravnih podlag, kot so ji bile priznane z dokončnimi odločbami, saj bi morala, v kolikor se s plačo, določeno v skladu z določbo 5.a člena ZPDJVZ, ni strinjala, pravočasno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu in nato sodno varstvo, v skladu z določbami 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) oz. od 13. 8. 2003 dalje po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. čl. ZOFVI. Po določbi tega člena imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oz. šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena pa lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica v spornem obdobju prejela vse, kar ji je na podlagi dokončnih odločb pripadalo. Tožbeni zahtevek, ki ga v tem sporu uveljavlja tožnica, ni čisti denarni zahtevek, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati direktno s tožbo pred sodiščem. Tožnici se plača ni izplačevala neposredno na podlagi zakona, ampak na podlagi odločb, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi, ki so dokončne in je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Mimo dokončnih odločb tožnica za čas njihove veljavnosti ne more uspešno zahtevati izplačil na drugi pravni podlagi, saj, kot je že navedeno, odločb ni izpodbijala oz. ni ugovarjala določitvi plače in razvrstitvi v plačilni razred v skladu s pravnim poukom, pa tudi kasneje ni zahtevala odprave kršitve pravic oz. spremembe količnikov za določitev plače. Sodišče v tem sporu ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini, ker so odločbe o določitvi plače dokončne in pravnomočne. Sklicevanje pritožbe na pogodbeni princip, uveljavljen s sprejemom ZDR, ni utemeljeno, saj je bilo področje plač v vzgojno izobraževalnih zavodih tudi v času po sprejemu ZDR urejeno v specialnih predpisih, zlasti v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 18/99), Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 s kasnejšimi spremembami), ZPDJVZ in na njihovi podlagi sprejetih pravilnikov in uredb oz. v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja RS (Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami in dopolnitvami). Prav na podlagi teh predpisov so se plače delavcev, tudi tožnice, zakonito določale z odločbami in sklepi delodajalca, v katerih se je določal plačilni razred, količniki za določitev osnovne plače, napredovanja v plačilnih razredih ipd., ti akti pa so bili vse do uveljavitve nove zakonodaje za javni sektor (v letu 2008) podlaga za obračun plač, v kolikor osnovne plače in druge osnove za obračun niso bile urejene v pogodbi o zaposlitvi. Poseg v tako določene obračunske osnove plače pa je bil mogoč na podlagi določb 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR in 3. odstavka 48. člena ZOFVI. Glede uveljavljanja varstva pravic v zvezi s pravilnostjo obračuna plač so torej veljali predpisi, ki jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, saj zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica v tem sporu, ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati direktno s tožbo v smislu 4. odstavka 204. člena ZDR. O tem je bilo zavzeto stališče v številnih odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je obravnavalo podobne spore kot je obravnavani (npr. odločba VS RS opr. št. VIII Ips 141/2009, VIII Ips 159/2009, VIII Ips 171/2009). Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje že v zvezi z varstvom pravic napačno uporabilo zakon, kakor tudi stališče, da naj bi bil zakon napačno uporabljen tudi v smislu priznavanja dokončnosti in pravnomočnosti odločbam delodajalca, ker od 1. 1. 2003 dalje, ko je bil uveljavljen pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij, za izdajanje sklepov ni več pravne podlage.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).