Jedro

Sodišče zavrne izvedbo sicer relevantnega dokaza, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, po prepričanju sodišča že ugotovljeno z ostalimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V.R. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo K 44/2006 z dne 2.4.2008 obsojena V.R. in M.K. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in jima na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu V.R. določilo kazen šest mesecev zapora, obsojenemu M.K. pa štiri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega V.R. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora ta obsojenec plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.R. zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V.R. zavrne.

4. Obsojeni V.R. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Zagovornik obsojenega V.R. v zahtevi, ki je skorajda dobesedna ponovitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, navaja, da je sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP iz spisov izločilo izjavo obsojenega V.R., ki jo je ta podal policistom. Sodišče se je na prvi stopnji podrobno seznanilo z obsojenčevo izjavo, saj je iz obeh uradnih zaznamkov izločilo samo nekatere njune dele, kar je razvidno tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. V nadaljevanju zahteva razlaga način vpliva takih izjav na sodnika, nato pa postavlja trditev, da sta izločeni izjavi obsojenega V.R. vplivali na sodečo sodnico, da ta ni mogla nepristransko razsoditi v tej zadevi, zaradi česar so bili podani razlogi, da bi moralo priti do njene izločitve. Po stališču zahteve je zato sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZKP in bi jo bilo potrebno razveljaviti. Izraža tudi nestrinjanje z utemeljitvijo drugostopenjskega sodišča, saj je povsem nesprejemljivo, da samo poskuša „pokriti“ napačno postopanje prvostopenjskega sodišča in išče izgovore, zakaj taka kršitev ne bi bila podana.

6. Točna je navedba v zahtevi, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi pred zaključkom dokaznega postopka na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP s sklepom iz spisa izločilo izjave obsojenega V.R., ki jih je podal policistom Policijske postaje Rogaška Slatina (tretji odstavek uradnega zaznamka z dne 31.12.2004 na redni št. 18 spisa) in Prometne policijske postaje Maribor (besedili četrtega stavka v drugem odstavku in tretjega odstavka dopisa z dne 21.5.2005 na redni št. 22 spisa), ker se na obsojenčevo izjavo podano policistom sodna odločba ne sme opirati. Sklep je nato obrazložilo in podalo pravni pouk, stranke pa so se odpovedale pisnemu odpravku sklepa.

7. Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen ZKP), ne more o isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (4.a točka 39. člena ZKP). Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, ter najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Na ta način je zakonodajalec, da bi preprečil nepotrebne zastoje v postopku, iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati bodisi neaktivnosti strank ali zlorabi njihovih procesnih pravil, določil do kdaj mora stranka podati tovrstne ugovore, sicer je v tem pogledu prekludirana. Iz spisa je razvidno, da sta se oba uradna zaznamka v njem nahajala še pred vložitvijo obtožnega predloga, tako da bi lahko obsojenec in njegov zagovornik, glede na to, da v skrajšanem postopku ni ugovornega postopka, zahtevala izločitev sodnice na začetku glavne obravnave, tega pa nista storila niti takrat niti na glavni obravnavi, pač pa je tako zahtevo zagovornik podal šele v pritožbi, torej prepozno. Zato se z argumentacijo zahteve, s katero zavrača razloge drugostopenjske sodbe, da seznanitev sodnice z izjavo, ki jo je obsojenec policistom podal v predkazenskem postopku, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ni treba ukvarjati.

8. Zahteva tudi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko potrdil ali ovrgel ali je lahko prišlo do prometne nesreče na kraju, ki ga navajata obsojenca, s takšnimi posledicami, kot so nastale. Poudarja tudi, da bi moral izvedenec opraviti ogled kraja prometne nesreče skupaj z obsojencema, v takem primeru bi se zagotovo izkazalo, da je v zagovorih zatrjevan potek prometne nesreče povsem možen, vključno s posledicami na vozilih. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornica, ki je bila substitut obsojenčevega zagovornika, je na glavni obravnavi dne 15.12.2007 podala dokazni predlog, da sodišče postavi izvedenca prometno-avtomobilske stroke, ki bo po ogledu kraja, kjer je bila nesreča, ter po vpogledu v spisovno dokumentacijo podal mnenje, ali je način, kot sta ga opisala obdolženca ter zlasti po „vpogledu“ slik za F.D. ocenil, ali lahko pride do poškodb na tovrsten način. Na glavni obravnavi dne 2.4.2008 je obsojenčev zagovornik vztrajal pri takem dokaznem predlogu, kar je utemeljil z navedbami, da so priče laično izpovedovale o možnosti, da bi se prometna nesreča zgodila na takšen način in s takšnimi poškodbami. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, enako argumentacijo pa uporabilo tudi v sodbi. Višje sodišče pa je taki presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo in navedlo, da je to utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca prometne stroke, saj bi se s tem samo po nepotrebnem zavlačeval kazenski postopek glede na to, da je bilo dejansko stanje z izpovedbami prič S.N., S.G. in V.K. ter listinsko dokumentacijo razjasnjeno v celoti, ravno tako pa, da je bil z izvedbo teh dokazov prepričljivo ovržen obsojenčev zagovor.

10. Sodišče sme zavrniti izvedbo sicer relevantnega dokaza, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, po prepričanju sodišča že ugotovljeno z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče v takem primeru oceni spoznavno vrednost dotlej izvedenih dokazov, odločitev o izvedbi predlaganega dokaza pa je odvisna od dokazne ocene teh, že izvedenih dokazov, ki dokazujejo ali izključujejo obstoj istega dejstva kot predlagani dokaz, četudi sodi dokazna ocena šele na konec sojenja, ko so izvedeni vsi dokazi. Sodišče prve stopnje je na četrti in v prvem do tretjem odstavku na peti strani sodbe navedlo podrobne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da se prometna nesreča med voziloma, navedenima v opisu kaznivega dejanja, na podlagi katere je obsojeni V.R. vložil odškodninski zahtevek, sploh ni zgodila. Obramba lahko v primeru zavrnitve dokaznega predloga v postopku s pravnimi sredstvi to uveljavlja kot kršitev pravice do obrambe ter mora v takšnem primeru v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. V obravnavanem primeru gre sicer za pravno relevanten dokaz, vendar zgolj s ponavljanjem trditve, da je edino na tak način mogoče presoditi verodostojnost zagovora obsojencev in ugotoviti ali izključiti njune trditve glede prometne nesreče, pa vložnik v izrednem pravnem sredstvu trditvenemu bremenu ni zadostil. Zato je treba tudi v tem obsegu navedbe zahteve, kolikor uveljavlja kršitev pravic obrambe, zavrniti kot neutemeljene.

11. Z ostalimi navedbami, s katerimi vložnik opisuje motivacijske dejavnike, ki odločilno vplivajo na ravnanje uslužbencev zavarovalnice, ko gre za prometne nesreče, na katerih policija ni opravila ogleda in ko opisuje različne sposobnosti človekovega zaznavanja življenjskega dogodka in njegove poznejše rekonstrukcije po spominu pri obtožencih in pričah ter da si je na ta način mogoče razlagati manjša razhajanja v zagovorih obeh obsojencev, vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12. Zagovornik obsojenega V.R. tudi navaja, da je obsojenec po svojem „pooblaščencu“ vložil dokaj široko zastavljeno pritožbo in v njej izpostavil več spornih oziroma vprašljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da pa se je pritožbeno sodišče do teh navedb pavšalno opredelilo, ne da bi nanje odgovorilo, da zato sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti in ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. S temi trditvami, s katerimi vložnik po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne more uspeti, saj so te popolnoma nesubstancirane. Vrhovno sodišče je namreč pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem pa ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in navedel razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče pa ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

13. Zagovornik obsojenega V.R. pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar tudi to trditev vsebinsko utemeljuje z razlogi, s katerimi zavrača pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je tudi v tem pogledu treba ugotoviti, da je iz zahteve razvidno, da je tudi, kolikor uveljavlja to kršitev, zahteva podana zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Določba 427. člena ZKP Vrhovnemu sodišču omogoča, da lahko v primerih, ko pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. Ne morejo pa se na to določbo uspešno sklicevati stranke, saj bi to v nasprotnem pomenilo, da je skozi stranska vrata mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je po drugem odstavku 420. člena ZKP izrecno izključeno.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega V.R., niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni V.R. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.