Jedro

Tožnik opravlja pedagoško delo, za katerega po 4. odstavku 100. člena ZJU dolžnost sporočanja o opravljanju dejavnosti, za katero delavec meni, da bi bila ali bi utegnila biti v nasprotju z interesi delodajalca ne velja. ZIN je glede na določbe ZJU specialni predpis, ki podrobneje ureja področje inšpekcijskega nadzora in če v njem ni določbe, ki bi inšpektorju nalagala obveznost, da mora o svojem znanstvenem in pedagoškem delu obvestiti predstojnika, mu tega ni mogoče naložiti z razlago določb ZDR o obveznostih delavcev. Tožena stranka tako nima pravice, da bi tožniku prepovedovala opravljanje pedagoškega dela, le v primeru, če bi ugotovila, da s tem delom krši konkurenčno prepoved po ZDR ali da zaradi izvajanja te dejavnosti svojega dela pri toženi stranki ne opravlja več nepristransko ali da zlorablja informacije, ki niso javno dostopne in do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi ali pa da opravljanje te dejavnosti škoduje ugledu tožene stranke, bi zoper tožnika lahko ustrezno ukrepala.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se drugi odstavek točke I in točka II izreka glasita: „Razveljavita se sklep o prepovedi opravljanja dejavnosti tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 9. 2009, v delu, ki se nanaša na 3. in 4. točko sklepa z dne 10. 7. 2009. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 855,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 536,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o prepovedi opravljanja dejavnosti tožene stranke št. … z dne 10. 7. 2009 v 1. in 2. točki izreka ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 9. 2009 v delu, ki se nanaša na navedeni točki izreka sklepa z dne 10. 7. 2009 (1. odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dejavnosti tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 9. 2009, v delu, ki se nanaša 3. in 4. točko izreka sklepa z dne 10. 7. 2009 (2. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremni tako, da sklep o prepovedi opravljanja dejavnosti tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 razveljavi tudi v točkah 3 in 4 in v celoti razveljavi sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 9. 2009, tudi v delu, ki se nanaša na točko 3 in 4 sklepa z dne 10. 7. 2009 ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na 100. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in 15. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), pri čemer je določbo 15. člena ZIN uporabilo zmotno, ko je ugotovilo, da ta ne določa, da inšpektorju ni potrebno naznaniti predstojniku, da bo opravljal takšno znanstveno pedagoško delo. Ker ta člen jasno določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, pri čemer je izvzeto znanstveno in pedagoško delo, je po stališču pritožbe jasno izraženo dovolilo, da inšpektorji lahko opravljajo znanstveno in pedagoško delo brez kakršnegakoli predhodnega obveščanja predstojnika. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ravno nasprotno ugotavlja dolžnost inšpektorja do obveščanja opravljanja pedagoškega in znanstvenega dela, pri čemer je prezrlo, da 3. točka izpodbijanega sklepa od tožnika kot inšpektorja zahteva le, da za opravljanje znanstvenega in pedagoškega dela pridobi posebno dovoljenje glavnega tržnega inšpektorja. Pridobitev dovoljenja za opravljanje dela, pa je bistveno večja zaveza od zaveze obveščanja, saj je v tem primeru opravljanje pedagoškega ali znanstvenega dela vezano na soglasje glavnega tržnega inšpektorja, kar pa je ob upoštevanju 100. člena ZJU in 15. člena ZIN nedopustno.

Odločitev sodišča, da 3. in 4. točka izpodbijanega sklepa ostaneta v veljavi iz razloga, ker je sodišče ocenilo, da je dolžnost inšpektorja kot javnega uslužbenca, da nadrejenega obvešča o svojem znanstvenem in pedagoškem delu, pri čemer pa se točka 3 izpodbijanega sklepa nanaša na pridobitev posebnega dovoljenja, je nezakonita tudi iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj izrek nasprotuje razlogom sodbe. Ker točka 3. izpodbijanega sklepa od tožnika zahteva, da od glavnega inšpektorja pridobi posebno dovoljenje za opravljanje znanstvenega in pedagoškega dela, v točki 4. pa se od tožnika zahteva, da mora pred vsako izvedbo dela ali dejavnosti z drugega področja glavnega inšpektorja zgolj obvestiti o svoji dejavnosti, to pomeni, da tožena stranka postavlja tožniku v točki 4 milejša pravila za druga področja opravljanja dela, torej ne za znanstveno in pedagoško delo, ki je urejeno v točki 3, kar je v nasprotju s 100. členom ZJU in 15. členom ZIN.

Po stališču pritožbe so tako povsem neumestne ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaveza obveščanja javnega uslužbenca izhaja iz 32. ter 34. člena ZDR, saj je tožnik po 32. členu ZDR dolžan spoštovati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja le do meje, ko so te zahteve in navodila zakonita. Ko pa delodajalec prekorači mejo dovoljenega in dopustnega, pa ima delavec možnost zaščititi svoje pravice, kar je tožnik tudi storil. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje opravljanja dejavnosti tožeče stranke, ker ni ugotovilo, da ta izven pogodbe o zaposlitvi opravlja le znanstveno in pedagoško delo, s katerim ne povzroča nikakršnega konflikta interesov glede na siceršnje opravljanje svojega dela po pogodbi o zaposlitvi.

Tožeča stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je v sporu uspela več kot le s polovico zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, saj izrek sodbe v izpodbijanem delu ne nasprotuje razlogom sodbe v tem delu. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da imajo inšpektorji zaradi izrazite oblastne narave svojega dela položaj uradnih oseb s posebnimi pooblastili, da so pri opravljanju svojih nalog samostojni in da naloge inšpekcijskega nadzora opravljajo z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb in da se kršitev 15. člena ZIN šteje za hudo kršitev delovnih obveznosti. Na podlagi teh ugotovitev je zavzelo stališče, da se položaj inšpektorja bistveno razlikuje od položaja običajnega uradnika, zaradi česar je potrebno namesto določb ZJU uporabiti določila 34. in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zato je tožena stranka tudi v primeru, ko gre za znanstveno in pedagoško delo s področja inšpekcije, od tožnika upravičena zahtevati, da si predhodno pridobi posebno dovoljenje. Ker ZIN v 15. členu ne določa, da inšpektorju ni potrebno naznaniti predstojniku, da bo opravljal znanstveno in pedagoško delo, je potrebno to določbo razlagati v povezavi z 32. členom ZDR, ki določa dolžnost delavca, da upošteva zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da je toženi stranki omogočeno, da predhodno presodi, ali gre v nekem primeru res za znanstveno in pedagoško dejavnost. Ker je zaradi dolžnosti tožene stranke, da zagotavlja zakonito, nepristransko in objektivno opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora, potrebno glede drugih dejavnosti, ki niso s področja njenega dela, upoštevati tudi 34. člen ZDR, po katerem je delavec dolžan obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in ji s tem omogočiti, da se seznani z vsem udejstvovanjem pri njej zaposlenega javnega uslužbenca. Iz tega razloga je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo.

ZJU v 1. odstavku 100. člena uradniku prepoveduje opravljanje dejavnosti v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po ZDR, če bi to lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela, če bi pri tem lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in ki niso javno dostopne ali če je to v škodo ugledu organa. Če uradnik pred začetkom opravljanja dejavnosti meni, da bi bilo opravljanje le-te v nasprotju z navedenimi prepovedmi, mora sklano z 2. odstavkom o tem obvestiti predstojnika, ta pa po 3. odstavku opravljanje dejavnosti, ki so v nasprotju s prepovedjo iz 1. odstavka, s sklepom prepove. V 4. odstavku je določeno, da dolžnost sporočanja in omejitve iz tega člena ne veljajo za dejavnosti znanstvenega in pedagoškega dela, dela v kulturnih, umetniških, športnih, humanitarnih in drugih podobnih društvih in organizacijah, dela na publicističnem področju in za članstvo oziroma delovanje v političnih strankah. ZIN, kot specialni predpis, pa v 15. členu določa, da inšpektor ne sme opravljati dejavnosti oziroma ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno in pedagoško delo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik družbenik in prokurist družbe A. d.o.o. in da opravlja pedagoško dejavnost na Šolskem centru ... na višjih šolah za strojništvo v ... in Ljubljani, da je izvajalec seminarjev na temo pravilnega razumevanja in uporabe tehnične zakonodaje in da je preko spletne strani 15. 9. 2009 ponujal 3 do 8 urno predavanje o harmonizaciji tehnične zakonodaje v Evropski uniji o novi slovenski zakonodaji ter o postopkih zagotavljanja skladnosti proizvodov.

Tožnik tako opravlja pedagoško delo, za katerega po 4. odstavku 100. člena ZJU dolžnost sporočanja ne velja, prav tako pa zanj ne veljajo omejitve iz tega člena. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno zato, ker 15. člen ZIN ne določa obveznosti inšpektorja, da predstojnika obvesti o tem, da bo opravljal znanstveno ali pedagoško delo, uporabiti določbe 32. in 34. člena ZDR. Prepovedi in omejitve uradnikov pri opravljanju dejavnosti ureja ZJU, ZIN je glede na ZJU specialen predpis, ki podrobneje ureja področje inšpekcijskega nadzora in če v njem ni določbe, ki bi inšpektorju nalagala obveznost, da mora o svojem znanstvenem ali pedagoškem delu obvestiti predstojnika, mu tega ni mogoče naložiti z razlago določb ZDR o obveznostih delavcev. Tožena stranka tako nima pravice, da bi tožniku prepovedovala opravljanje pedagoškega dela, le v primeru, če bi ugotovila, da s tem delom krši konkurenčno prepoved po ZDR ali da zaradi izvajanja te dejavnosti svojega dela pri toženi stranki ne opravlja več nepristransko ali da zlorablja informacije, ki niso javno dostopne in do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi ali pa da opravljanje te dejavnosti škoduje ugledu tožene stranke, bi zoper tožnika lahko ustrezno ukrepala.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (351. člen v zvezi s 358. členom ZPP).

Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je skladno s 154. členom v zvezi s 155. členom ZPP, tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) po predloženem stroškovniku pooblaščenke tožnika. Tožnik je upravičen do nagrade za postopek po tarifni št. 3100 v višini 347,10 EUR, do nagrade za narok po tarifni št. 3102 v višini 320,40 EUR, do kilometrine v znesku 45,10 in 20 % DDV za odvetniške storitve. Tako mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 855,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna skladno s 154. členom ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za narok po tar. št. 3210 v višini 427,20 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupno znaša 536,64 EUR.