Jedro

Pridobitelj pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s sodno odločbo v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Vknjižba lastninske pravice ima v tem primeru le publicitetni (dekleratoren) pomen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan v roku 60 dni izseliti iz stanovanja na Ulici P. in ga praznega vseh svojih stvari, skupaj z garažnim boksem št. ... v pritličju garažne hiše GO-3, izročiti tožnici. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi. Navaja, da je garaža v njegovi in ne v tožničini lasti. Lastninsko pravico je pridobil na podlagi prodajne pogodbe in jo tudi vpisal v zemljiško knjigo. Če domneva lastništva ne drži, bi jo morala tožnica izpodbiti z izbrisno tožbo. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica lastninsko pravico pridobila že z dnem pravnomočnosti sklepa N 66/2003 in da je vknjižba na podlagi tega sklepa le deklaratorne narave. Po določbi 124. člena ZNP pridobi solastnik izključno pravico na dodeljeni nepremičnini šele z vknjižbo, ne pa že z dnem pravnomočnosti sodne odločbe. Stališče sodišča tudi nima podlage v 42. členu SPZ. Nadalje pravi, da stanovanje tožnice souporablja, ker je težek bolnik in nujno potrebuje občasno hitro zdravniško pomoč. Navaja še, da bi moralo sodišče v delitvenem postopku odločiti o izročitvi stvari, vendar v tej smeri ni odločalo. Tožnica bi tako imela izvršilni naslov za izpraznitev, zato posebna tožba ni dopustna in ni potrebna.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 92. členu SPZ lahko lastnik s tožbo od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. V skladu s 111. členom Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003 in nasl. - SZ-1) lahko lastnik vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, če oseba, ki uporablja stanovanje, le-tega uporablja brez ustrezne pogodbe, torej nezakonito.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica postala izključna lastnica stanovanja in garažnega boksa v nepravdnem postopku, in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa N 66/2003 z dne 22. 4. 2011. Sodišče je v nepravdnem postopku delitve solastnega premoženja pravdnih strank odločilo, da tožnica prevzame nepremičnini, ki so predmet tega postopka, v izključno last. Sklep nepravdnega sodišča je postal pravnomočen 11. 1. 2012, s tem dnem pa je tožnica postala izključna lastnica njej dodeljenih nepremičnin. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi tožnica pridobila lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl. - SPZ) se pridobi lastninska pravica na nepremičnini s sodno odločbo v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo ni pogojena z vknjižbo lastninske pravice, ki ima v tem primeru le publicitetni (deklaratoren) pomen. Tako določa tudi šesti odstavek 70. člena SPZ, ki ureja sodno delitev stvari v solastnini, medtem ko 124. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30-1481/1986 in nasl. - ZNP), na katerega se sklicuje pritožba, tega vprašanja ne ureja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica, kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju, lastnica garažnega boksa, ki je predmet tega postopka. Vknjižena lastninska pravica toženca sicer vzpostavlja domnevo lastništva, to domnevo pa je tožnica s pravnomočnim sklepom N 66/2003 uspela izpodbiti.

7. Ob ugotovitvah, da je tožnica lastnica stanovanja in garažnega boksa, da toženec v stanovanju biva in garažo uporablja (neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje) ter da za to nima pravne podlage, je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Toženec bi se lahko pred tožničino tožbo branil z ugovorom, da ima na stvari pravico, na podlagi katere na njej upravičeno izvršuje posest (93. člen SPZ in 111. člen SZ-1). Obstoja takšne pravice pa toženec ni zatrjeval. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, toženčevo zdravstveno stanje tožencu ne daje pravice do bivanja v stanovanju tožnice, če tožnica s tem ne soglaša, in zato ne predstavlja pravno relevantnega razloga za odklonitev vrnitve oziroma izročitve stvari.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je predmetna tožba nedopustna in nepotrebna. Nepravdno sodišče je sicer imelo podlago, da o obveznosti izročitve predmeta delitve odloči že v nepravdnem postopku (124. člen ZNP). Če v delitvenem postopku o tem ni bilo odločeno, to ni ovira, da tožnica izročitveni oziroma vrnitveni zahtevek uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. Tožba je torej dopustna in tudi potrebna, saj se toženec kljub pozivom tožnice iz stanovanja ne izseli in tožnici stanovanja z garažo ne izroči. 9. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl. -ZPP)), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.

(1) Glej komentar k 42. členu Stvarnopravnega zakonika, M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 254.