Jedro

Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more pomeniti očitne prekršitve materialnega prava in ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP. Pri gradnji ob avtocesti je treba tudi ugotoviti, ali se gradnja ne nahaja v varovalnem pasu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 21.9.1992.

Obrazložitev

Na podlagi 2. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85) je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine dne 7.11.1991 izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del za postavitev zaščitne ograje na zemljiščih parc. št. 1458/2, 1459/2 in 1460/2. Po več posredovanjih krajevne skupnosti in krajanov - tudi zato, ker naj bi z ograjo bila zaprta pot, ki so jo krajani uporabljali več kot 20 let - je tožena stranka po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi s 4. členom ustavnega zakona) izdala odločbo, s katero je prvostopno odločbo razveljavila. Ugotovila je, da po določbi 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto (Uradni list SRS, št. 29/89) v rezervatih cest in varovalnih pasovih obstoječih cest ni dovoljeno graditi. To je dovoljeno le s soglasjem upravljalca ceste. Takšno soglasje ni bilo dano. Po 2. odstavku 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se odločba o dovolitvi priglašenih del izda, če dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Organ prve stopnje je z odločbo očitno kršil materialni zakon.

V tožbi, ki je bila vložena 23.11.1993, je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da mu odločba ni bila nikoli vročena. Ker je bila gradnja dovoljena tudi tožniku, je legitimiran k tožbi. Edini razlog za odpravo prvostopne odločbe je določba 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6. Podjetje za vzdrževanje avtocest je tožniku dne 2.11.1992 izdalo soglasje za postavitev žične ograje. Prizadeta stranka ni dala soglasja za odpravo prvostopne odločbe. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je bila prvostopna odločba odpravljena po uradni dolžnosti ali po nadzorstveni pravici.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Krajevna skupnost je navajala, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je s podpisom in datumom 30.9.1992 potrdil, da je izpodbijano odločbo prejel. Prvostopna odločba je bila izdana v nasprotju z odlokom in brez soglasja upravljalca cest. Tožnik z zemljiškoknjižnim izpiskom ni izkazal, da razpolaga z zemljiščem. Postopek je tekel brez sodelovanja krajevne skupnosti. S postavitvijo ograje je bila onemogočena peš pot. Odlok o spremembah in dopolnitvah odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 58/92 določa, da noben poseg v prostor več ni dovoljen.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, (Uradni list RS, št. 1/91-I) je v Republiki Sloveniji dovoljeno smiselno uporabljati tiste zvezne predpise, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni z ustavnim zakonom drugače določeno. Na osnovi te določbe se v Republiki Sloveniji uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 1. odstavku 87. člena določa, da mora spis biti osebno vročen tudi, če začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati. Dokaz o vročitvi je vročilnica. Ker je bila z izpodbijano odločbo prvostopna odločba razveljavljena, tožnik pa je imel pravico to odločbo izpodbijati v upravnem sporu v 30-ih dneh, bi morala biti opravljena osebna vročitev z vročilnico. V upravnih spisih, predvsem pri listovni številki 75 spisa, kjer je izpodbijana odločba, ni vročilnic, zato je šteti, da vročitev ni bila v redu opravljena. To dejstvo tožniku ne more biti v škodo, zaradi česar ni mogoče šteti, da je zamudil rok za vložitev tožbe.

V stvari sami sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del tudi na podlagi odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85), ki ga je sprejela skupščina. Z odlokom je glede na vsebino 1. člena določena vrsta, namen, največja velikost in način gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in zadostuje priglasitev. Po 3. alinei 1. odstavka 2. člena sodijo med objekte iz 1. člena odloka tudi vrtne in dvoriščne ograje pod pogojem, da niso polno zidane in grajene iz odpadnih materialov. V prvostopni odločbi je rečeno, da se zakoncema na navedenih parcelah dovoli postavitev zaščitne ograje z vzpostavitvijo betonskih stebričkov 8 x 10 cm višine 120 cm na razdalji 2,5 m z napeljavo vmesne pocinkane žice v razmaku 50 cm za privezavo sadnega drevja. Tožena stranka je po tem, ko je navedla 2. odstavek 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, zadnja novela št. 18/93 za ta spor še ne velja), odločitev oprla na določbo 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V prvostopni odločbi bi naj bil očitno prekršen materialni zakon zato, ker ni bila upoštevana določba 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Ta v 1. odstavku določa, da v rezervatih cest in varovalnih pasov obstoječih cest ni dovoljeno graditi. Na obstoječih objektih je dovoljeno opraviti le tekoča vzdrževalna dela. Po 2. odstavku je s soglasjem upravljalca ceste v varovalnem pasu ceste znotraj zazidalnih površin izjemoma dovoljena gradnja novih objektov, prizidava in nadzidava obstoječih objektov ter naprav in hortikulturno urejanje, pod pogojem, da so posegi skladni s prometno tehničnimi predpisi. Tožena stranka v utemeljitvi odločbe ni navedla, ali je glede na vsebino 2. člena odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin ter določbo 2. odstavka 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 (odlok), v tem primeru tudi potrebno soglasje upravljalca ceste. Ni namreč jasno, ali je postavitev ograje v obsegu, vrsti in višini, kakršna je bila dovoljena z odločbo z dne 7.11.1991, takšna, da gre za objekte, ki jih navaja 2. odstavek 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Gre torej za nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ne more pomeniti očitne prekršitve materialnega zakona in ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Drugi odstavek 14. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 določa, za katere objekte je potrebno soglasje upravljalca ceste. Trideseti člen istega odloka določa 90 m širine varovalnih pasov za gorenjsko avto-cesto. Iz spisu priloženih listin, tudi iz priloženih skic (predvsem na listih 2 do 5, 7, 11, 39 do 49 spisa) ni mogoče ugotoviti, ali se ograja nahaja v varovalnem pasu. Te okoliščine tožena stranka sploh ni ugotavljala.

Soglasje z dne 2.11.1992, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, je nov dokaz, ki ga v upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Na podlagi obrazloženega je sodišče moralo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), izpodbijano odločbo odpraviti.