Jedro

Določila 190. člena ZPIZ ni mogoče razlagati tako, da pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je bila delavcu že dokončno in pravnomočno priznana, preneha zgolj zato, ker so delavcu priznane nove omejitve delovne zmožnosti, vendar ta pri delodajalcu še vedno opravlja prejšnje ustrezno delo, ker mu delodajalec nove ustrezne zaposlitve ni zagotovil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti razporejen na drugo ustrezno delo proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev. Z odločbo tožene stranke (prvostopenjska z dne 15. 11. 1999 in drugostopenjska z dne 12. 6. 2000) je bilo ugotovljeno, da za to delo ni več zmožen, zato mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu (z novimi omejitvami) od 1. 12. 1999 dalje. Z izpodbijanima odločbama z dne 4. 9. 2000 in 16. 11. 2000 mu je tožena stranka med drugim z dnem 30. 11. 1999 ustavila izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev). Obrazložila je, da mu od 1. 12. 1999 dalje nadomestilo iz 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) ne pripada, ker od tega datuma dalje ne opravlja več njegovi preostali delovni zmožnosti ustreznega dela. V tem sporu tožnik uveljavlja, da mu tožena stranka ne more enostransko ukiniti priznanega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in da je do prejemanja tega nadomestila upravičen vse do upokojitve dne 1. 11. 2003. 2. Vrhovno sodišče RS je v obravnavani zadevi že odločalo. V razveljavitvenem sklepu VIII Ips 287/2006 z dne 20. 11. 2007 je obrazložilo, da je bila tožniku priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo (proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev), na katerem je delo tudi opravljal. Kasneje mu je tožena stranka zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja določila drugo ustrezno delo, na katerega ni bil razporejen, ker mu delodajalec te zaposlitve ni mogel zagotoviti. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti (dne 12. 6. 2000), vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju na delo še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je tožniku ob upoštevanju določila 190. člena ZPIZ potrebno priznati pravico do nadomestila, dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Sodišču prve stopnje je v napotilu naložilo, da naj ugotovi, kdaj je bil tožniku vročen sklep delodajalca o čakanju na delo z dne 30. 8. 2000, saj je vse do takrat še opravljal delo (prejšnje ustrezno delo) in mu do tedaj pripada nadomestilo.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik prejel sklep o čakanju na delo dne 4. 9. 2000. S sklicevanjem na materialnopravna stališča iz sklepa VIII Ips 287/2006 je izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 4. 9. 2000 in 16. 11. 2000 odpravilo v delu, v katerem je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila plače od dne 30. 11. 1999 do 31. 10. 2003, in mu priznalo mesečno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 12. 1999 v višini 240,63 EUR, povečano v skladu z usklajevanjem pokojnin, do vključno 4. 9. 2000. Zakonske zamudne obresti je prisodilo od dne, ko je bil pri sodišču postavljen tožbeni zahtevek za njihovo plačilo (21. 12. 2000), pa vse do plačila. V presežku (priznanje nadomestila vse do dneva upokojitve) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjski izrek o zakonskih zamudnih obrestih spremenilo tako, da jih je priznalo za čas od 21. 12. 2000 dokler ne dosežejo glavnice. Pri tem se je sklicevalo na določilo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), po katerem obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik od 1. 12. 1999 dalje ni bil več zmožen za drugo ustrezno delo (proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev), zato mu je bilo s tem dnem nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno, oziroma bi mu moralo biti ustavljeno najkasneje z dokončnostjo odločbe z dne 12. 6. 2000. Od 1. 12. 1999 dalje, oziroma najkasneje od 12. 6. 2000 dalje je namreč tožnik delal na neustreznem delu. Določilo 190. člena ZPIZ je jasno in upravičuje do izplačila nadomestila le za čas, ko invalid opravlja drugo ustrezno delo (ne pa prejšnje drugo ustrezno delo). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZPIZ ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po določbi prvega odstavka 190. člena ZPIZ se to nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo.

11. Revizijske navedbe je mogoče strniti v zatrjevanje, da tožnik v obdobju od 1. 12. 1999 do 4. 9. 2000 ni opravljal ustreznega dela v smislu določila prvega odstavka 133. člena ZPIZ, zato za ta čas ni upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Odločilne razloge za stališče, da je tožnik tudi za navedeno obdobje upravičen do nadomestila, je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu VIII Ips 287/2006 in jih na tem mestu ponovno povzema. Po drugem odstavku 268. člena ZPIZ se odločba, s katero je priznana pravica do prerazporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Odločbo, po kateri je tožniku od 1. 12. 1999 dalje pripadala pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na ustrezno delo, je bil torej delodajalec dolžan izvršiti šele po dokončnosti (dne 12. 6. 2000). To pomeni, da je bil do 12. 6. 2000 delavcu dolžan zagotavljati opravljanje dela proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev, saj se je le-to štelo za ustrezno delo po odločbi, ki je delodajalca zavezovala do dokončnosti nove odločbe (12. 6. 2000). Tožnik je do dne 12. 6. 2000 delo proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev dejansko tudi opravljal, zato mu za čas od 1. 12. 1999 do 12. 6. 2000 pripada pravica do nadomestila iz prvega odstavka 133. člena ZPIZ. Ker delodajalec tožniku ni mogel zagotoviti ustrezne zaposlitve upoštevajoč nove omejitve iz dokončne odločbe, je tožnik tudi po dokončnosti odločitve o tem, da ni več zmožen za delo proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanizerskih izdelkov ter dodelovalec izparilcev, to delo še vedno opravljal vse do vročitve sklepa o čakanju na delo (4. 9. 2000). V obdobju od dokončnosti odločbe pa do 4. 9. 2000 je tako opravljal prejšnje ustrezno delo, zato mu je tudi za ta čas potrebno priznati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Določila 190. člena ZPIZ namreč ni mogoče razlagati tako, da pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je bila delavcu že dokončno in pravnomočno priznana, preneha zgolj zato, ker so delavcu priznane nove omejitve delovne zmožnosti, vendar ta pri delodajalcu še vedno opravlja prejšnje ustrezno delo, ker mu delodajalec nove ustrezne zaposlitve ni zagotovil. Podlaga za omejitev uživanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja je sicer podana v določbah 192. člena ZPIZ, vendar te tožnikovega primera ne obsegajo.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.