Jedro

V zvezi z možnostjo drugačnega urejanja razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017, saj se bistvo te odločbe nanaša le na splošno ugotovitev (ki izhaja tudi iz 73. člena ZDR-1), da se je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Vendar je prav v tej zadevi Vrhovno sodišče RS med drugim tudi obrazložilo, da v primeru, da razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi niso konkretizirani, ne zadošča pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi iz drugih utemeljenih razlogov, obenem pa tudi, da se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu, brez spoštovanja zahtev, ki jih zakon nalaga v primeru tovrstnih odpovedi. Neustrezno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017 tudi zato, ker je bila v tej zadevi sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (poslovodenja družbe) in je pogodba izrecno določala, da tožniku preneha delovno razmerje v trenutku, ko mu preneha tudi funkcija direktorja. S tožnikom pa je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 17. 11. 2023 (I. točka izreka); da se ugotovi, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja brez odpovednega roka z dne 17. 8. 2022 nezakonit in se razveljavi (II. točka izreka); da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 13. 9. 2022 brez pravnega učinka (III. točka izreka); da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 9. 2022, ampak je trajalo do 26. 2. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi razveže (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 9. 2022 do 26. 2. 2024 ter mu za to obdobje izplačati nadomestilo plače v znesku 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse pod izvršbo (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od 21. 9. 2022 do 26. 2. 2024 (VI. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku izplačati denarno povračilo v znesku 9.000,00 EUR, pod izvršbo (VII. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in izplačilo nadomestila plače za čas od 6. 9. 2022 do 20. 9. 2022 ter izplačilo denarnega povračila v višini 45.000,00 EUR (VIII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo izplačilo zapadle razlike plače od 14. 4. 2022 do 31. 8. 2022, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v IX. točki izreka sodbe, ter iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2023 izplačati znesek 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2023 dalje do plačila (X. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.302,69 EUR in da je zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka (XI. in XII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje (razen zoper VIII. točko izreka) se pritožuje tožena stranka. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, čeprav je tožena stranka v postopku večkrat opozorila na nesklepčnost tožbe. S 1. 9. 2022 je bil namreč na delovno mesto direktorja tožene stranke imenovan A. A., zato je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu reintegracije, kasneje pa dopustilo tudi spremembo tožbe s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in reparacijo za čas od razrešitve do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V skladu s sodno prakso in slovensko zakonodajo razrešenega direktorja ni mogoče reintegrirati nazaj na funkcijo direktorja, saj tega ne predvideva ne Zakon o gospodarskih družbah ne Zakon o delovnih razmerjih. Modifikacija tožbenega zahtevka, kot ga je naredil tožnik, po mnenju tožene stranke vsekakor predstavlja spremembo tožbe, saj ni le zmanjševal tožbenega zahtevka, temveč ga je predrugačil. Zato je sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka in 25. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje ni jasno in natančno obrazložilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe. Sodna praksa jasno določa, da ima tožnik na voljo zgolj zahtevek za plačilo odpravnine oziroma odškodnine. Zato sodišče prve stopnje tudi ne more sodno razvezati pogodbe o zaposlitvi v skladu s 118. členom ZDR-1. Tožnik je bil pri toženi stranki od 1. 1. 2020 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu direktor po pogodbi o zaposlitvi, od 1. 9. 2022 pa je zakoniti zastopnik A. A. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik nazadnje prisoten na delovnem mestu 30. 3. 2021, kasneje pa na delo ni več prihajal. V celoti je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je delo opravljal od doma, saj za to ni ponudil nobenega dokaza. Tožniku je bil 5. 9. 2022 vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja brez odpovednega roka in tožnik sam priznava, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. člena pogodbe o zaposlitvi iz leta 2020. V drugem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi iz leta 2020 je določeno, da če delavec krši obveznosti varovanja podatkov, ki so kot poslovna tajnost opredeljeni v aktih B., d. o. o., kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom B., d. o. o., ki niso splošno znani in bi bilo v nasprotju z interesi družbe, če bi bili sporočeni tretjim osebam, lahko tožniku po sklepu prokurista preneha delovno razmerje brez odpovednega roka in brez kakršnihkoli obveznosti B., d. o. o., iz kateregakoli naslova. Tožena stranka je vseskozi poudarjala, da navedeni drugi odstavek 6. člena pogodbe o zaposlitvi opredeljuje tako poslovno skrivnost kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom B., d. o. o., ki niso splošno znani. Stranki sta v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1 lahko drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je, da je tožnik očitno kršil določbo 6. člena pogodbe o zaposlitvi iz leta 2020 in mu je v posledici tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki brez odpovednega razloga, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Tožniku je bil vročen tudi sklep o razrešitvi z mesta direktorja družbe z dne 17. 8. 2022 in iz sklepa nedvoumno izhaja, da je delovno razmerje direktorju prenehalo zaradi razrešitve direktorja, na podlagi sklepa prokurista. Med strankama postopka tudi ni sporno, da je dolgoletni poslovni partner tožene stranke v Nemčiji dobival od družinskih članov tožene stranke, ki so zaposleni pri toženi stranki, informacije glede slabega finančnega stanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo verodostojno pričanje C. C. na naroku dne 17. 11. 2023, ko je izpovedala, da se je že v januarju in februarju 2022, ko je klical g. D. D. (direktor nemške firme), vedelo, da ima informacije, za katere pa takrat še niso vedeli, na kakšen način so bile pridobljene. Izpovedala je, da je tožnik že v letu 2014 in 2015 preko družbe E., d. o. o., delal za konkurenčno podjetje mimo tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Tudi ostale priče so verodostojno izpovedale glede situacije pri toženi stranki, zato ne vzdrži odločitev sodišča, da je šlo zgolj za domnevo, kdo bi lahko bil tisti, ki je direktorju firme F. g. D. D. razkril informacije, ki so škodile oziroma bi lahko škodile toženi stranki. Glede na nestrinjanje o delu poslovanja oziroma vodenja tožene stranke je bil spor zgolj med tožnikom in prokuristom, kasneje direktorjem tožene stranke A. A., zato ni nobenega dvoma, da je informacije ključnemu partnerju lahko dal izključno tožnik, ki je že v preteklosti ponujal kotle konkurenčnega podjetja. Tudi g. D. D. je omenjal tožnika kot njegovega prijatelja, kar je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. Tudi G. G. je na glavni obravnavi dne 14. 9. 2023 izpovedal, da mu je g. D. D. povedal, da mu družinski člani sporočajo, da je firma slabo in da bo "crknila". H. H. pa je izpovedal, da so bila nesoglasja med takratnim prokuristom A. A. in tožnikom in da je sam zahteval, da se zagotovi enotni koncept vodenja tožene stranke. Potrdil je, da je g. D. D. povedal, da so šle informacije iz hiše in da je moral A. A. obljubiti g. D. D., da bo on prevzel funkcije in naloge direktorja. Tožnik se je po prejemu sodbe sodišča prve stopnje brez napovedi pojavil pri B. I., d. o. o., in zaposlenim razglašal, da bodo vse firme šle v stečaj po tem, ko bo morala tožena stranka tožniku izplačati zapadle plače in odpravnino. Tožnika očitno vodijo zgolj nagibi, da se maščuje direktorju tožene stranke - očetu A. A., in pri tem ne izbira sredstev. Tožena stranka ni v sodnem postopku širila svojih očitkov tožniku. Ključni očitek izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dejstvo je, da je tožnik kršil poslovno skrivnost, pri tem pa kot izhaja iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi prenašal informacije tretjim osebam, in sicer poslovno skrivnost kot druge podatke v zvezi z delom B., d. o. o. Priče so jasno in nedvoumno izpovedale o tem, da ne gre za nobene domneve, temveč gre za dejstva, ki so pripeljala do sklepa o prenehanju delovnega razmerja brez odpovednega roka z dne 17. 8. 2022. Tožnik je bil s sklepom z dne 17. 8. 2022 razrešen z mesta direktorja družbe, kar avtomatično pomeni prenehanje delovnega razmerja, zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo nadomestilo plače za čas od 21. 9. 2022 do 26. 2. 2024. Tožniku je prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja brez odpovednega roka z dne 17. 8. 2022, saj je v sami pogodbi o zaposlitvi iz leta 2020 določeno avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odpoklicem s statusno pravne funkcije. Sodišče prve stopnje samo priznava v sodbi, da se pri individualnih pogodbah, kot je v primeru tožnika, pogodba za poslovodno funkcijo obravnava s pogodbeno svobodo, zato sta stranki postopka tudi drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Da je tožnik bil razrešen z mesta direktorja, so potrdile tudi zaslišane priče H. H., G. G. in C. C., kot tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna v roku 8 dni tožniku izplačati zapadle razlike plače od 14. 4. 2022 do 31. 8. 2022 in znesek 1.100,00 EUR iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2023. Dejstvo je, da tožena stranka tožniku nikoli ni dovolila, da dela od doma, tudi sicer direktor ne more delati od doma, saj je dolžan voditi družbo, kar pa tožnik nesporno ni storil in tudi ni delal. Neverodostojna je izpoved J. J., na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, prav tako je tožnik umaknil predlog za zaslišanje priče K. K., zato ni jasno, na kaj je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Tožnik pa je sam izpovedal, da naj bi delal na projektu L., kar pa ni izkazal. Sodišče je spregledalo navedbe tožene stranke, da obveznost plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 29. 6. 2022 obvestila, da mu plača ne pripada v višini, kot je dogovorjena v prvem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi iz leta 2020, saj dela ne opravlja. Kljub večkratnim opozorilom s strani tožene stranke tožnik ni prišel na delo in dela ni opravljal. Sodišče je verjelo predvsem tožniku in priči J. J., pri tem pa je spregledalo vse listinske dokaze in navedbe, ki jih je predložila tožena stranka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na neverodostojno izpoved M. M., čeprav priča nikoli ni sodelovala pri poslovanju tožene stranke. Prav tako N. N. dalj časa ni prihajala na delo, zato ji razmere niso bile poznane. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo in podelilo vero izpovedim družinskih članov, pri tem pa je v celoti spregledalo, da je samo tožena stranka predložila verodostojne listinske dokaze, kot tudi verodostojne izpovedi prič glede celotnega teka dogodkov. V celoti nezakonita je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada regres za letni dopust za leto 2023, saj je tožena stranka ugovarjala spremembi tožbe, ki jo je tožnik spremenil na naroku za glavno obravnavo. Sodišče je napačno odločilo o spremembi tožbe sklicujoč se na 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbah z dne 20. 3. 2024 in z dne 4. 4. 2024 ter predlagal, da pritožbeno sodišče obe pritožbi v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

7. Ni utemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnosti). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa o očitku zmotne presoje izvedenih dokazov, kar uveljavlja tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo v spis predloženih dokazov ter pričanj prič, temveč da je zgolj pavšalno sprejelo svojo odločitev.

8. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da so ji bile kršene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Tožena stranka očitanih kršitev ni konkretizirala in tudi ni zatrjevala, da v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela enakih pravic kot tožnik. V pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita in protiustavna zaradi napačne materialnopravne presoje in kršitev določb pravdnega postopka, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do ključnih navedb tožene stranke in prič. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo natančen in obsežen dokazni postopek. Tudi glede na vsebino izpodbijane sodbe ni podlage za zaključek, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma da ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz te pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze s strani tožene stranke in pravilno povzelo izpovedi prič in pravilno zaključilo, da nobena od zaslišanih prič ni znala točno povedati za kakšne informacije naj bi točno šlo in tudi ni znala pojasniti, ali je tožena stranka te informacije štela za poslovno skrivnost. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče na podlagi izpovedi prič moralo ugotoviti, da je tožnik kršil določbo 6. člena pogodbe o zaposlitvi 2020 in da mu je v posledici navedenega prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zakonito.

10. Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala na pogodbeno svobodo in da sta stranki lahko drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in da navedeno priznava tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožniku zaradi odpoklica avtomatsko prenehalo tudi njegovo delovno razmerje. V pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor, na podlagi katere je bil tožnik od 1. 1. 2020 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, stranki nista določili, da že z odpoklicem tožnika kot direktorja temu tudi avtomatsko preneha delovno razmerje. V zvezi z možnostjo drugačnega urejanja razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017, saj se bistvo te odločbe nanaša le na splošno ugotovitev (ki izhaja tudi iz 73. člena ZDR-1), da se je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Vendar je prav v tej zadevi Vrhovno sodišče RS med drugim tudi obrazložilo, da v primeru, da razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi niso konkretizirani, ne zadošča pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi iz drugih utemeljenih razlogov, obenem pa tudi, da se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu, brez spoštovanja zahtev, ki jih zakon nalaga v primeru tovrstnih odpovedi. Neustrezno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017 tudi zato, ker je bila v tej zadevi sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (poslovodenja družbe) in je pogodba izrecno določala, da tožniku preneha delovno razmerje v trenutku, ko mu preneha tudi funkcija direktorja. S tožnikom pa je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom o prenehanju delovnega razmerja brez odpovednega roka z dne 17. 8. 2022 pravilno obrazložilo, da je tožena stranka imela pravno podlago za izdajo sklepa v drugem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je določal, da če delavec krši obveznost varovanja podatkov, ki so kot poslovna tajnost opredeljeni v aktih B., d. o. o., kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom B., d. o. o., ki niso splošno znani in so bili v nasprotju z interesi B., d. o. o., če bi bili sporočeni tretjim osebam, da lahko po sklepu prokurista preneha delovno razmerje brez odpovednega roka in brez kakršnihkoli obveznosti B., d. o. o., iz kateregakoli pravnega naslova. Tožniku je bilo očitano, da je kot direktor zaposlen pri delodajalcu B., d. o. o., kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker je brez vednosti prokurista se obrnil na dolgoletnega poslovnega partnerja g. D. D. in mu ponujal izdelke iz proizvodnega programa B., d. o. o., pri drugi firmi. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič A. A., H. H. in G. G. ter C. C. pravilno zaključilo, da iz izpovedi prič ne izhaja, da naj bi bil tožnik tisti, ki bi se obrnil na dolgoletnega poslovnega partnerja tožene stranke g. D. D. in mu posredoval konkurenčno ponudbo ter ga seznanil s slabim finančnim stanjem tožene stranke. A. A. je zgolj domneval, da bi lahko tožnik posredoval konkurenčno ponudbo, je pa dopuščal tudi možnost, da bi lahko to storil bivši zaposleni O. O. in na določenih mestih celo izpovedal, da je g. D. D. poročal O. O. Tudi priča H. H. je dopustil možnost, da bi lahko bil to O. O. Priči sta izpovedali, da g. D. D. ni razkril, kdo ga je obvestil in mu posredoval konkurenčno ponudbo. Nobena zaslišana priča ni izpovedala, za kakšne informacije naj bi točno šlo, kakor tudi ne, da jih je tožena stranka štela za poslovno skrivnost oziroma da le-te niso bile splošno znane. Nobena priča tudi ni izpovedala, da naj bi bil ravno tožnik tisti, ki naj bi podatke o toženi stranki posredoval g. D. D. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala očitka iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 17. 8. 2022, pri čemer je dokazno breme bilo na toženi stranki (84. člen ZDR-1).

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in 25. člen Ustave RS s tem, ko o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom in v sodbi ni jasno in natančno obrazložilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe. Tožnik je na naroku dne 17. 11. 2023 postavil zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2023. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dopustilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji smotrnosti je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončno rešitev spora med strankama. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo spremembo tožbe. Tožnik je namesto reintegracije uveljavljal razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno obrazložilo, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja lahko skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu reintegracije in da sodišče ne more tožnika, razrešenega z mesta direktorja, reintegrirati nazaj na funkcijo direktorja. Sodišče prve stopnje tožnika ni reintegriralo na delovno mesto direktorja, vendar je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in zato je tožnik ohranil delovno razmerje pri toženi stranki, saj je bil v skladu s pogodbo o zaposlitvi v delovnem razmerju za nedoločen čas. Glede na predlog obeh strank, da se pogodba o zaposlitvi razveže, pa je sodišče temu sledilo in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 2. 2024, torej z odločitvijo sodišča prve stopnje, in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi.

14. Sklicevanje tožene stranke, da tožnik ni upravičen do prejema nadomestila plače, ker ni prihajal na delo in dela ni opravljal, je neutemeljeno. Če je tožnik, tako kot zatrjuje tožena stranka, neopravičeno izostal z dela in kljub pozivom tožene stranke na delo ni prihajal vse od 1. 4. 2021 dalje, je imela tožena stranka možnost tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka, kot je to storila kasneje z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2022, ki pa je bila brez pravnega učinka glede na to, da jo je tožena stranka izdala v času, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sicer pa je iz plačilnih list tožnika (A24) razvidno, da je tožena stranka v tem času tožniku plačo izplačevala, vendar v nižjem znesku, kot je določen v 2. točki 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku torej v tem obdobju izplačevala plačo in ne nadomestila plače, kot to določa 137. člen ZDR-1, zato je sodišče verjelo tožniku, da je v spornem času delo opravljal od doma, in sicer je delal na projektu L. od doma, kar so potrdile tudi priče. Ker je tožena stranka nezakonito enostransko posegla v plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo zahtevane razlike v plači od marca 2022 do avgusta 2022 in je plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi (3.000,00 EUR) pravilno upoštevalo kot osnovo za reparacijo in osnovo za denarno povračilo.

15. Po določbi 131. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Navedeno velja tudi v posledici ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in vzpostavitvi delovnega razmerja, kot je v obravnavanem primeru. Zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo regres v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2023 dalje do plačila.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni presojalo.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije stroke odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).