Jedro

O obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ne more biti nobenega dvoma, saj utemeljen sum izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji in je bil celo potrjen z izdajo obsodilne sodbe z dne 1. 10. 2020, s katero je bila obdolžencu izrečena kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Čeprav ta sodba še ni pravnomočna, že njena izdaja pomeni, da je sodišče prve stopnje po dokazni oceni zagovora in izvedenih dokazov presodilo, da je obtožencu storitev kaznivih dejanj dokazana z gotovostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so še podani razlogi za pripor zoper obtoženega D. O., ki je bil z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 in za katera mu je bila izrečena enotna kazen dve leti in deset mesecev zapora.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora, podredno pa nadomestitev s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. O obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ne more biti nobenega dvoma, saj utemeljen sum izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji in je bil celo potrjen z izdajo obsodilne sodbe z dne 1. 10. 2020, s katero je bila obdolžencu izrečena kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Čeprav ta sodba še ni pravnomočna, že njena izdaja pomeni, da je sodišče prve stopnje po dokazni oceni zagovora in izvedenih dokazov presodilo, da je obtožencu storitev kaznivih dejanj dokazana z gotovostjo. Pritožbeno sodišče je že s sklepom z dne 9. 10. 2020, s katerim je zavrnilo zagovornikov pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora ob izdaji sodbe, pritrdilo presoji sodišča prve stopnja, da iz dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ne izhajajo nova dejstva oziroma nove okoliščine, ki bi vnesli kakršenkoli dvom v obstoj utemeljenega suma. Prav tako pa se od zadnjega podaljšanja pripora s sklepom sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2020 ni spremenilo nič, kar bi lahko vplivalo na presojo utemeljenega suma, saj je sodišče zgolj izdelovalo pisni odpravek sodbe. Zagovornik tako ne more pričakovati pritožbenega uspeha z navedbami, da iz dokaznega gradiva utemeljen sum ne izhaja, da obtoženec vztraja pri dosedanjih navedbah, da očitanih kaznivih dejanj ni storil in da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker iz predloženih dokazov ne izhaja, da je očitana dejanja res storil obtoženec.

6. Prav tako pa v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma ni izkazana smiselno pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče zelo na splošno in brez natančne obrazložitve navajalo določene dokaze, da pri tem ni obrazložilo kaj naj bi določen dokaz tudi dokazoval oz. zakaj je dejansko pomemben in da se zato obtoženec do določenih dokazov sploh ne more izjasniti. Ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma sploh ni navajalo določenih dokazov, ampak se je glede obstoja le-tega v celoti pravilno in utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico ter še nepravnomočno obsodilno sodbo, so take pritožbene navedbe zato neutemeljene.

7. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izkazalo objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti oz. da jih ni izkazalo v zadostni meri, da bi bil pripor utemeljen. Tudi tokrat je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (5. točka obrazložitve) pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne (teža in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščine v katerih so bila storjena), kot tudi subjektivne okoliščine (obtoženčeva velika odločnost, vztrajnost in nekritičnost do očitanih kaznivih dejanj, njegovo prejšnje življenje, ki se kaže v izreku prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in prepovedi približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini ter njegove osebnostne lastnosti, ki jih je ugotovila izvedenka psihiatrične stroke), ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene, in ki brez dvoma kažejo, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi in za katera je bil nepravnomočno spoznan za krivega. Zagovornik tako ne more omajati prepričljivosti zaključkov prvostopenjskega sodišča glede ponovitvene nevarnosti z vztrajanjem pri zmotnem stališču, da med objektivne okoliščine za presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ne morejo spadati tudi teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana mu kazniva dejanja, kar je bilo pojasnjeno že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 28. 8. 2020. Pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da te okoliščine ne morajo biti odločilne pri presoji ponovitvene nevarnosti, ker očitanih mu kaznivih dejanj sploh ni izvršil, je neutemeljeno, saj s tem zagovornik dejansko ponovno izpodbija prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenega suma, o katerem, glede na zgoraj obrazloženo, ne more biti nobenega dvoma.

8. Nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je obtoženec izkazal visoko stopnjo odločenosti in vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, zagovornik utemeljuje z izpostavljanjem okoliščine, da so mu bili v nepravdni zadevi N 119/2019 dovoljeni stiki z mld. hčerkama, ki se izvršujejo redno in brez problemov, da je do kršitve ukrepov prepovedi približevanja prišlo zgolj na podlagi nagovarjanj oškodovanke, naj se oglasi pri njej in da je tako za te kršitve dejansko kriva sama oškodovanka, da bi bilo tudi izvedensko mnenje zagotovo drugačno, če že več kot 21 mesecev ne bi prebil v priporu, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, v katerem izvedenka izpostavlja, da je tudi pri oškodovanki mogoče zaslediti elemente manipulativnosti, zaradi česar bi se moralo vprašati o verodostojnosti njenih izpovedb in o možnosti, da je bila dejansko oškodovanka tista, ki je s svojim agresivnim in nasilnim odnosom obtoženca poniževala, ga spravljala v sramoto in fizično napadala.

9. V zvezi s takimi navedbami je pritožbeno sodišče v svojih predhodnih sklepih že pojasnilo, da take navedbe ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov o subjektivnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti, ker so navedbe o možnosti, da bi pri vsaki osebi, ki se po krivem tako dolgo nahaja v priporu, bili podani znaki, kot jih je ugotovila izvedenka pri obtožencu, predstavljajo zgolj posplošena namigovanja, da ugotovitve izvedenke o oškodovankini manipulativnosti ne vplivajo na ugotovitve o obtoženčevih lastnostih, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, niti trditve o tem, da je bila oškodovanka tista, ki je obtoženega silila v kršitev prepovedi približevanja in da se sodišču v okviru presoje izkazanosti razlogov za pripor tudi ni bilo potrebno spraševati, ali je mogoče bila oškodovanka tista, ki je s svojim agresivnim in nasilnim odnosom obtoženca poniževala, ga spravljala v sramoto in fizično napadala. Glede zatrjevanj o odobritvi stikov z mladoletnima hčerama, ki naj bi potekali odlično, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da to ni prepričljiv razlog za drugačne zaključke o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca, ker stiki med obtožencem in hčerama potekajo pod nadzorstvom Centra za socialno delo ..., obtožencu pa se očitajo kazniva dejanja na škodo mladoletnih oškodovank v povezavi z dejanji zoper bivšo partnerko.

10. Konkretne in realne ponovitvene nevarnosti pa ne odpravlja niti okoliščina, da se je oškodovana poročila in preselila k novemu partnerju, ki naj bi sedaj skrbel za njeno varnost, saj ni mogoče spregledati dejstva, da naj bi obtoženi kazniva dejanja posilstva in kršitve nedotakljivosti stanovanja izvršil po tem, ko je zunajzakonska skupnost z oškodovanko že razpadla in ko je ta že prebivala na drugem naslovu. Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niti zakonska zveza z drugim moškim ni zadostno zagotovilo, da obtoženi na prostosti ne bi ponavljal kazniva dejanja.

11. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi ter varnosti, zdravja in življenja oškodovank ter zdrav razvoj mladoletnih oškodovank, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri tem pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo tudi do možnosti uporabe milejšega prisilnega ukrepa, za katerega se v pritožbi zavzema zagovornik, pri katerem pa je potrebno sodelovanje obtoženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, v kar pa tudi pritožbeno sodišče dvomi, glede na doslej ugotovljeno številčnost obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter njegovo vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju, tudi po tem, ko je zunajzakonska skupnost z oškodovanko že razpadla in je ta že prebivala na drugem naslovu.

12. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je mogoče le s priporom zagotoviti varnost, zdravje in življenje oškodovank ter zdrav razvoj mladoletnih oškodovank in da je zato pripor še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Ker je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obtoženec predvsem do svoje bivše izvenzakonske partnerke izkazal izredno veliko mero tako fizičnega kot tudi psihičnega nasilja, posredno, skozi nasilje zoper bivšo izvenzakonsko partnerko, pa izvajal tudi psihično nasilje nad mladoletnima hčerkama, se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da varovanje oškodovankinih pravic do zdravja in življenje ne odtehta pravice obtoženega do osebne svobode, ker da oškodovancev ni več in jih ni mogoče pričakovati in ker obtoženec ne predstavlja nevarnosti za varnost integritete oškodovanke in njunih dveh otrok. Te nevarnosti ne odpravljajo niti pritožbene navedbe glede odobritve in izvajanja stikov z mld. hčerama, ki naj bi potekali odlično, sproščeno in veselo. To ni prepričljiv razlog za drugačne zaključke o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, ti stiki potekajo pod nadzorom CSD ..., obtožencu pa se očita kaznivo dejanje na škodo mladoletnih oškodovank v povezavi z dejanji zoper bivšo partnerko.

13. Pripor sicer res posega v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, vendar je vsekakor zlo, ki ga predstavlja omejitev svobode gibanja neprimerno manjše od zla, ki ga povzročajo na ravni utemeljenega suma izkazana kazniva dejanja obtoženca zoper oškodovanke. Tudi pritožbene trditve, da pripor, ki traja že več kot 21 mesecev, negativno vpliva na obtoženčevo počutje, da izgublja stik z vsakdanjimi opravili in da ne more ustvarjati zadostnih dohodkov za plačevanje preživnine, za presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca niso bistvenega pomena. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu z dne 28. 8. 2020, gre za določene pričakovane posledice izvrševanja pripora, ki pa niso take narave, da bi odtehtale nad nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj zoper oškodovanke. Čeprav pripor zoper obtoženca traja že 21 mesecev, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno sorazmeren tudi s časovnega vidika, saj je po pravilni presoji sodišča prve stopnje še vedno v razumnem sorazmerju s težo kaznivih dejanj. Prepričljivosti zaključkov o sorazmernosti pa ni mogoče ovreči z vztrajanjem pri trditvah, da očitanih dejanj obtoženec sploh ni storil. 14. Neutemeljeni pa so tudi očitki zagovornika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi bilo mogoče pripor nadomestiti s hišnim priporom. Takim trditvam glede na očitano krutost dejanj ter vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju dejanj, ne glede na zagovornikove domneve o tem, da bi hišni pripor zoper obtoženca imel veliko blažje posledice, ker bi lažje izvrševal stike z mladoletnima hčerama in pridobival redne dohodke za plačevanje preživnine, ni mogoče slediti.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.