Jedro

Odločba, s katero je bilo odločeno, da se revident tudi za leto 2007 šteje za rezidenta Slovenije, je nesporno že pred izdajo odmerne odločbe postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da je bil davčni organ ob odmeri dohodnine na tako odločbo v skladu s tretjim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vezan, saj ta odločitev pomeni samostojno pravno celoto, ki pri odmeri dohodnine predstavlja (že rešeno) predhodno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, št. DT-13-00600-1 z dne 20. 2. 2012, s katero je davčni organ revidentu za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 76.191,82 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 48.314,39 EUR in obresti, obračunane za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi 30. 6. 2008 do predložitve napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 11. 2011 v višini 15.171,99 EUR, kar znese skupaj 63.486,38 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-01-108/2012 z dne 2. 7. 2012, pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so ključni razlogi za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve davčnih organov, da je o revidentovem rezidentskem statusu izdana posebna odločba, s katero je odločeno, da se le-ta šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005. Ta odločba je postala pravnomočna dne 20. 12. 2011. Na takšno odločitev je davčni organ v postopku odmere dohodnine vezan, zato so vsi revidentovi ugovori, ki se nanašajo na rezidentski status, v tem postopku nepomembni. Višina davčne obveznosti je ugotovljena pravilno, prav tako revident ni prišel v zamudo po krivdi davčnega organa.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 48.314,39 EUR in obresti v višini 15.171,99 EUR in presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku ter povzetega v izpodbijanih aktih, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da se je revident leta 1992 odjavil iz Slovenije in od takrat dalje dejansko živel v Singapurju, kjer ima zaposlitev, registrirano prebivališče in tudi plačuje dohodnino. Dne 27. 7. 2010 pa je davčni organ Koper izdal odločbo, št. DT-4217-1687/2010-2, s katero je bilo odločeno, da se revident za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005. Odločitev je temeljila na dejstvih, da ima revident v Sloveniji še vedno prijavljeno stalno prebivališče, je vključen v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ima lastniško bivališče. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 20. 12. 2011, v tem postopku pa je bila vložena tudi revizija, ki je bila zavržena. Dne 6. 11. 2011 je revident na poziv davčnega organa vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2007 na podlagi samoprijave. Nato je davčni organ revidentu na podlagi 5. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 76.191,82 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 48.314,39 EUR in obresti, obračunane za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi dne 30. 6. 2008, do predložitve napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 11. 2011 v višini 15.171,99 EUR, kar znese skupaj 63.486,38 EUR. Znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov je bil odštet na podlagi določb ZDoh-2, saj med Slovenijo in Singapurjem ni sklenjene pogodbe o odpravi dvojnega obdavčevanja.

9. V revizijskem postopku ostaja sporno, ali je bilo v postopku pravilno uporabljeno materialno pravo, ko so davčna organa in sodišče prve stopnje šteli, da je revident rezident Slovenije in kot tak zavezanec za plačilo dohodnine tudi od dohodkov, pridobljenih v tujini. Takšna odločitev je temeljila na 1. točki 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Takšna besedna interpretacija je po mnenju revidenta napačna, saj je nesporno, da že od leta 1992 živi in dela v Singapurju. Ob odhodu iz Slovenije se je v skladu z Zakonom o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) odjavil kot rezident zaradi odhoda v tujino.

10. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so vsi revidentovi ugovori, ki se nanašajo na status rezidentstva, v tem postopku nerelevantni in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. Odločba, s katero je bilo v izreku odločeno, da se revident tudi za leto 2007 šteje za rezidenta Slovenije, je namreč nesporno 20. 12. 2011, že pred izdajo odmerne odločbe, postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil davčni organ ob odmeri dohodnine na tako odločbo v skladu s tretjim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vezan, saj ta odločitev pomeni samostojno pravno celoto, ki pri odmeri dohodnine predstavlja (že rešeno) predhodno vprašanje. Ti ugovori so bili dopustni v rednih in izrednih pravnih sredstvih v zvezi z odločbo o ugotovitvi rezidentskega statusa in ne več v samem postopku odmere dohodnine. Če je kasneje izdana drugačna odločba o revidentovem rezidentskem statusu, pa je lahko relevantna v novem oziroma obnovljenem postopku. V skladu z navedenim so neutemeljeni tudi očitki glede kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja in 147. člena Ustave RS.

11. V revizijskem postopku je sporna tudi višina davčne obveznosti, saj bi se moralo po mnenju revidenta za opredelitev, ali je stanarina boniteta, uporabiti singapursko pravo, po katerem se od nje dohodnine ne plačuje. Vrhovno sodišče tak ugovor zavrača kot neutemeljen, saj se v primeru, ko je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, za to obdavčitev uporabijo slovenski materialnopravni predpisi. Relevanten predpis je ZDoh-2, ki v skladu s 37. in 39. členom nastanitev opredeljuje kot boniteto, ki je obdavčljiva skladno z 18. in 36. členom ZDoh-2. 12. Revident navaja tudi, da je za zamudo odgovoren davčni organ, ker ga ni že leta 2005 ob uveljavitvi ZDoh-1, ki je uvedel načelo obdavčitve svetovnega dohodka, pozval k plačilu dohodnine. Vrhovno sodišče tak ugovor zavrača kot neutemeljen, saj je že drugostopenjski davčni organ, na obrazložitev katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, pravilno navedel, da je za revidenta obstajala zakonska obveznost napovedi dohodnine, ne glede na to, da je bival v tujini. Davčni organ pa je glede odmere in izterjave dohodnine vezan le na zastaralne roke. Revidentovo mnenje, da je postal zavezanec za plačilo dohodnine šele z letom 2010, ko je bila izdana odločba o rezidentskem statusu, je napačno, saj je bilo s to pravnomočno odločbo (samo) ugotovljeno, da je bil rezident Slovenije že od 1. 1. 2005 in je kot tak zavezanec za plačilo davka že od takrat. Tako je bil v skladu z ZDoh-2 za leto 2007 dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine do dne 30. 6. 2008, od takrat pa, kot to določa drugi odstavek 63. člena Zakona o davčnem postopku, tečejo obresti (s pribitkom). Zamudne obresti pa bodo zaračunane v primeru neplačila po 30 dneh od vročitve odločbe.

13. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.