Jedro

Prvostopenjski upravni organ je sprejel odločitev v času, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), ki ga je bil upravni organ dolžan upoštevati kot materialno podlago za svojo odločitev, ne glede na to, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pred njegovo uveljavitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2004, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 11.2.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premičninskega dela premoženja nekdanjega podjetja "B.B. Trgovina, Celje".

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopenjski upravni organ sprejel odločitev dne 11.2.2003, torej v času, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen - B, Uradni list RS, št. 65/98), ki ga je bil upravni organ dolžan upoštevati kot materialno podlago za svojo odločitev ne glede na to, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pred njegovo uveljavitvijo. V primerih, kot je obravnavani, je treba upoštevati državljanski status denacionalizacijskega upravičenca glede na tedanjo republiko, članico FLRJ, ta pa je po presoji sodišča prve stopnje pravilno in med strankama upravnega spora tudi nesporno ugotovljen z verodostojno listino o državljanstvu, izdano pri pristojnih organih Republike Hrvaške. Glede na to, da je prvostopenjski upravni organ o zahtevi za denacionalizacijo odločil 11.2.2003 ter glede na dokazilo o hrvaškem državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca, sta po presoji sodišča prve stopnje upravna organa pravilno upoštevala tudi izpolnjevanje pogoja vzajemnosti. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati sklicevanje tožnikov na že priznan status denacionalizacijskega upravičenca v odločbah iz leta 1995. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi tožbeni ugovor obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po 2. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadomestilu za premoženje odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 2/02) pridobijo pravico po tem zakonu tuje fizične in pravne osebe, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Le-ta med državama še ni bil sklenjen, česar tožnika niti ne zatrjujeta, zato je bilo treba tožbeni ugovor obstoja vzajemnosti zavrniti. Na drugačno odločitev sodišča pa ne more vplivati niti na glavni obravnavi predloženo priporočilo Ministrstva za zunanje zadeve z dne 17.9.2002, saj vsebuje le priporočilo slovenskim državljanom - razlaščencem, da pravočasno vložijo svoje zahteve za denacionalizacijo. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca se v konkretnem primeru presoja po določbah Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 54/46), ki je v 37. členu določil, da so z dnem 28.8.1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katerem območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pristojnost, če pa se državljanstvo ljudske republike ne more tako določiti, pa se določi po 34. členu tega zakona z veljavnostjo od 28.8.1945. Glede na navedeno določbo in listinski dokaz o hrvaškem državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca, sodišče tožbeni ugovor, da je bil upravičenec dejansko slovenski državljan, zavrača kot neutemeljen. Glede na določbo 3. odstavka 1. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (državljan FLRJ ima lahko samo eno republiško državljanstvo) pa sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker upravna organa nista ugotavljala, ali je bil morda upravičenec vpisan v knjigo državljanov Slovenije.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi tožnika med drugim navajata, da je zavrnitev tožbenega zahtevka v obravnavanem postopku grob poseg v že pridobljene pravice strank in pomeni neposredno nasprotje ne le določbam ZDen, temveč tudi določbam 14., 15., 16., 22., 26., 33. in 67. člena Ustave Republike Slovenije. Podana je tudi kršitev 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Kršena je tudi Pogodba o evropski skupnosti (PES) in sicer njen 12. člen, saj je ravnanje tožene stranke oziroma predpis, ki je bil v konkretnem primeru uporabljen, diskriminatoren in kot tak ne bi smel biti uporabljen. Zahteva za denacionalizacijo je bila vložena na podlagi določb ZDen, ki je bil sprejet v letu 1991. Na podlagi določb zakona, ki je veljal ob vložitvi zahteve, je bil zahtevek za denacionalizacijo utemeljen, saj sta upravičenca izpolnjevala prav vse pogoje iz 9. člena ZDen. V korist upravičenca pok. B.B., rojenega 2.6.1891, in pok. D.D., rojene 7.8.1888, je bila na zahtevo njunega pravnega naslednika, ki je bil tudi predlagatelj tega postopka, izdana sedaj pravnomočna delna odločba, s katero je bilo v korist upravičenca že vrnjeno določeno nacionalizirano nepremično premoženje. V teh odločbah je jasno ugotovljeno, da upravičenca izpolnjujeta vse pogoje, tudi pogoj po določbah 3. in 9. člena ZDen. Enako tudi v denacionalizacijskem postopku, ki je tekel pri Upravni enoti Laško. Dediča, upravičena do vsega vrnjenega premoženja, sta po pravnomočnem sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju tožnika, oba vnuka po obeh upravičencih in otroka po predlagatelju. Po določbi 58. člena ZDen mora organ prve stopnje o zahtevku z odločbo odločiti najkasneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve oziroma v skrajšanem postopku v 60-dneh. Vloga je bila pravilno sestavljena, prvostopenjski upravni organ pa je za izdajo upravnega akta potreboval več kot devet let. V zvezi z uporabo zakona in logično razlago le-tega, tožnika opozarjata na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips -412/2001 z dne 25.4.2002. Znana jim je odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98, s katero je sodišče presodilo tudi zakonitost 27. člena ZDen-B. Po oceni tožnikov je zakonsko določilo v nasprotju z Ustavo RS, saj postavlja upravičenca v neenak položaj pred zakonom. O vprašanju zakonitosti in ustavnosti predpisov in njihove skladnosti z načelom varstva zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi, št. Up-304/01-27 z dne 20.5.2004, ter presodilo, da je posamezniku zagotovljeno, da država njegovega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, za kar gre v obravnavanem primeru. Sabor Republike Hrvaške je v letu 2002 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadomestilu za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine. Republika Hrvaška je torej država, ki slovenskim državljanom ne odreka pravice do denacionalizacije. Sprememba zakona in pogojev za denacionalizacijo v Republiki Hrvaški je nastopila pred pravnomočnostjo predmetnega denacionalizacijskega postopka in bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za njegovo odločitev.

V obravnavani zadevi je bila izdana odločba upravnega organa prve stopnje dne 11.2.2003, torej v času, ko je že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Dne 7.11.1998 je po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. V tej odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije tudi presodilo, da so določbe 1. člena (novega 3. odstavka 9. člena ZDen) in 27. člen ZDen-B, ki so pravna podlaga za odločanje v tej zadevi, v skladu z Ustavo.

V obravnavani zadevi je bil kot denacionalizacijski upravičenec za vračilo spornega nacionaliziranega premoženja naveden B.B., (rojen 2.6.1891, umrl 10.8.1957), ki je bil po podatkih predloženih spisov v času podržavljenja jugoslovanski državljan in državljan Republike Hrvaške. Glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, ki je bila v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljena, bi moral tožnik izkazati poleg jugoslovanskega državljanstva upravičenca na dan 9.5.1945 tudi dodatni pogoj za priznanje pravice do vračanja premoženja hrvaškemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Novela hrvaškega zakona o nadomestilu za premoženje odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine ne vzpostavlja vzajemnosti z Republiko Slovenijo, kot zmotno menita tožnika, ampak dopušča vračanje premoženja ob predhodni sklenitvi mednarodnega sporazuma (2. odstavek 2. člena). To pa pomeni, da so tujci upravičenci do denacionalizacije v Republiki Hrvaški le pod pogojem sklenitve mednarodnega sporazuma, ta pa z Republiko Slovenijo v času odločanja še ni bil sklenjen, kot sta pravilno presodila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije že presojalo skladnost navedenih določb ZDen-B z Ustavo RS, njihova uporaba ne pomeni kršitev določb Ustave Republike Slovenije, kot to zmotno menita tožnika. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obravnavani zadevi uporabljene določbe ZDen-B, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi. Tudi sklicevanje tožnikov na pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, ki se nanašajo na denacionalizacijske zahtevke, vložene za vračilo drugega podržavljenega premoženja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj so bile te odločbe izdane pred uveljavitvijo citiranih določb ZDen-B. To je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Svojo odločitev glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oprlo na 3. odstavek 23. člena ZUS. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-68/04-4 z dne 6.4.2006 delno razveljavilo del besedila 3. odstavka 23. člena ZUS, te zakonske določbe ni več mogoče uporabiti. Ker pa tožnika v obravnavani zadevi s tožbo nista uspela, tudi ob upoštevanju določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sama nosita svoje stroške postopka, zato uporaba določbe 3. odstavka 23. člena ZUS ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnikov vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.