Jedro

Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, nezapletenosti pravnih vprašanj in okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik, kljub strokovni nevednosti, sposoben razumeti česa je obdolžen, se zagovarjati in se s predlaganjem dokazov tudi braniti pred očitki v obtožnem predlogu, ni konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel pomoč strokovne obrambe, zlasti ob upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) z dne 18. 11. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik dne 18. 11. 2011 vložil prošnjo za dodelitev Bpp, v kateri prosi za dodelitev Bpp v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na I. in II. stopnji v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št. I K 39631/2011. Prošnji je priložil izjavo in CSD Tolmin z dne 3. 10. 2011 o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Tožena stranka je v postopku vpogledala v kazenski spis zadeve na katero se tožnikova prošnja nanaša in v spise Bpp 63/2010, Bpp 288/2010 in Bpp 446/2010. Na podlagi podatkov v navedenem kazenskem spisu ugotavlja, da je tožniku v obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, očitana storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki naj bi ga tožnik storil s kršitvijo 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). V prometni nesreči, ki naj bi jo povzročil tožnik iz malomarnosti dne 17. 3. 2011, je bila ena oseba huje telesno poškodovana. Tožilstvo je v predlogu za kaznovalni nalog sodišču predlagalo izrek pogojne obsodbe s kaznijo zapora 4 mesece in preizkusno dobo enega leta in 6 mesecev. Zoper sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 11. 10. 2011 je tožnik pravočasno vložil ugovor. Okrajno sodišče bo zato izpeljalo kazenski postopek po določbah skrajšanega postopka, glavna obravnava v obravnavani kazenski zadevi pa še ni razpisana.

Tožena stranka ugotavlja, da teža očitanega kaznivega dejanja konkretnega kazenskega postopka ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe, lahko pa obdolženec po določbah ZBPP zaprosi za Bpp, pri čemer mora izpolnjevati v 24. členu ZBPP določene pogoje. Iz določbe 24. člena ZBPP izhaja, da je zadeva očitno nerazumna tudi kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ker zakonodaja tega pojma ne definira, je treba v skladu s sodno prakso gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavane pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

Po oceni tožene stranke, ob procesnih garancijah kazenskega postopka (1., 2., 3., 13. in 17. člena ZKP) in ob podatkih kazenskega spisa, konkretne okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo osebnost, težo kaznivega dejanja, izvedbo dokazov, pravno in dejansko nezapletenost zadeve ter postopka, ne kažejo na to, da bi bilo z vidika poštenega postopka ter v interesu pravičnosti, potrebno tožniku dodeliti strokovno pomoč zagovornika oziroma brezplačno pravno pomoč.

Tožniku pojasnjuje, da bo sodišče v skrajšanem postopku izvedlo dokaze, ki jih predlaga tožilstvo, kot tudi dokaze, ki jih je v ugovoru zoper kaznovalni nalog predlagal tožnik in da bi zato, ker huda telesna poškodba pomeni znak kaznivega dejanja, dokaz, ki ga predlaga tožnik v ugovoru (izvedeniško mnenje medicinske stroke), izvedlo na glavni obravnavi tudi sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka meni, da na utemeljenost do brezplačne pravne pomoči ne kaže niti teža kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let in za katerega tožilstvo predlaga izrek pogojne kazni. V nadaljevanju našteva okoliščine, iz katerih izhaja, da tudi osebnostne značilnosti tožnika ne kažejo na to, da tožnik kljub strokovni nevednosti kot odrasla poslovno sposobna oseba, z opravljenim vozniškim izpitom, ne bi bil sposoben razumeti česa je obdolžen, se zagovarjati in predlagati dokaze pred očitki podanimi v obtožnem predlogu. S tem v zvezi ugotavlja tudi, da za tožnika, ki je že bil pravnomočno obsojen, niti sam kazenski postopek ne predstavlja procesnega položaja, v katerem bi se znašel prvič. Zato z vidika načela pravičnosti dodelitev zagovornika v navedeni kazenski zadevi, po oceni tožene stranke, ni potrebna. Po ugotovitvah tožene stranke, bi bila glede na že navedene okoliščine v konkretnem primeru, dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Glede na navedeno pravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka zaključuje, da je tožnikova zahteva očitno nerazumna, saj je v nasprotju z načelom pravičnosti in sorazmernosti. Ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja določenega v 24. členu ZBPP, tožena stranka finančnega pogoja ni ugotavljala.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da je tožena stranka tudi v postopku ponovljenem na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. III U 4/2012 napačno uporabila materialno pravo in zagrešila procesno kršitev. Sodišču zato predlaga, da opravi glavno obravnavno, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se prošnji tožnika ugodi ter tožniku odobri zaprošeno obliko brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči na I. in II. stopnji, to je do pravnomočnosti kazenske sodbe. Zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pri razlagi določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP (v točki 5, 6, 7, 8, 9 in 10), skrajno nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju, argumentacijsko zgrešena in neprepričljiva. Zato toženi stranki očita kršitev procesni določb pri izdaji izpodbijane odločbe. Ker je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, so razlogi navedeni v točkah 7, 8, 9 in 10 obrazložitve, po navedbah tožnika nesmiselni, v celoti pravno zmotni in nepravilni. Toženi stranki očita, da se pri razlagi „načela pravičnosti“ sklicuje le na nekatere odločbe Upravnega sodišča, ki ne veljajo kot obvezujoča sodna praksa in na določbo EKČP, da pa ne navaja sodne prakse ESČP in očitno pozablja na njegovo odločbo v zadevi Airey proti Irski.

V nadaljevanju tožnik navaja, da sta si točki 7 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe, medsebojno nasprotni. V zvezi s tem zatrjuje, da je bil tožnik kljub načelu materialne resnice, obsojen na pogojno kazen zapora, saj niti tožilstvo in niti sodišče nista razpolagala z dokazom o vrsti telesne poškodbe, čeprav je ta zakonski znak kaznivega dejanje. Tožnik zato dvomi o skrbi tožilstva in sodišča za izvajanje načela materialne resnice v korist obdolženca. Toženi stranki očita, da v izpodbijani odločbi ne pojasni kaj šteje za „pravičnost“. Sam meni, da je po EKČP načelo pravičnosti najvišje procesno načelo, po katerem pravičen kazenski postopek zagotavlja enakost pred sodiščem, spoštuje načelo zakonitosti, daje pravico do sodnega varstva in zagotavlja obdolžencu pravna jamstva v kazenskem postopku. Pravica do poštenega sojenja pa je jedro načela pravičnosti in zagotavljanja v določbah Ustave Republike Slovenije. Pravila kazenskega postopka, navedena tudi v izpodbijani odločbi zato lahko le utrjujejo načelo pravičnosti. Toženi stranki očita, da iz njene obrazložitve ni razvidno takšno razumevanje EKČP. Zato je v tem delu sama s seboj v nasprotju, njeni argumenti so nerazumljivi in brez podpore v dokazih. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa je v točki 10, v kateri tožena stranka omenja „sorazmernost“, brez agrumentov in je zato podana procesna kršitev.

Razlogovanje tožene stranke v izpodbijani odločbi je po mnenju tožnika diskriminatorno. V zvezi s tem navaja, da je po prvem odstavku 1. člena ZBPP, namen brezplačne pravne pomoči še nekaj več kot enakost pred zakonom in da so z navedenim določilom odpravljene vse neenakosti, ki se lahko pojavijo v procesu sojenja in izvrševanja kazni. Meni, da pravica do pravne pomoči odvetnika v kazenskih zadevah predstavlja del pravnega sistema in da so prepoved diskriminacije, enako varstvo pravic pred sodišči, kot tudi pravica do pravičnega sojenja okvir za njeno implementacijo.

Sodišču v skladu z navedenim tožnik predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je le-ta oprta na določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v skladu s stališčem in napotili danimi v sodbi III U 4/2012-8 z dne 31. 1. 2012, v ponovljenem postopku pravilno izhajala iz ustaljene sodne prakse, ki pristojnemu organu, saj ZBPP pojma pravičnosti ne definira, nalaga, da mora pri odločanju o postavitvi zagovornika v kazenskem postopku upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe na podlagi podatkov v spisu med drugim ugotovila tudi specifične okoliščine, ki izhajajo iz obdolženčeve osebnosti in so pomembne za presojo poštenosti kazenskega postopka. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, nezapletenosti pravnih vprašanj in okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik kljub strokovni nevednosti sposoben razumeti česa je obdolžen, se zagovarjati in se s predlaganjem dokazov tudi braniti pred očitki v obtožnem predlogu, tožena stranka zaključuje, da ni konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe, zlasti ob upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo. Po presoji sodišča je tožena stranka ugotovila vse okoliščine, iz katerih mora izhajati sklep, da je tožniku tudi brez zagovornika ob zagotovljenem poštenem sojenju v kazenski zadevi, ki je predmet prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, omogočena uresničitev njegove pravice do zagovora in obrambe.

Tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe in v tožbi, vztraja predvsem pri ugovorih, ki se nanašajo na stališče, ki ga je že zavzela sodna praksa v zvezi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi določb ZBPP v kazenskih zadevah in na katerih temelji tudi izpodbijana odločba. Ker ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi dokazoval, da mu bo brez zagovornika v obravnavani kazenski zadevi, onemogočena uresničitev pravic, ki jih ima vsak obdolženec v kazenskem postopku, so po presoji sodišča neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovila in obrazložila.

Ob upoštevanju vseh že navedenih dejstev, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporabi določb ZBPP in ZKP. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na njihovo kršitev in kršitev določb Ustave RS.

Glede na navedeno je sodišče ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato dokazov, ki za odločanje niso pravno pomembni, ni izvajalo. Tožbo je kot neutemeljeno zato zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.