Jedro

Oba zakonita zastopnika sta izpovedala, da so že večkrat domnevali, da tožnik uživa alkohol med delovnim časom in da ima težave z alkoholom, o tem sta se s tožnikom večkrat pogovarjala in obljubil je, da se bo alkohola vzdržal, vendar je obljubo vsakič prelomil. Izpovedala sta tudi o povzročeni prometni nesreči, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola sicer izven delovnega časa, a s službenim avtomobilom. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbama direktorjev glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne bi smelo verjeti, ker je na drugi strani za neresnični ocenilo njuni izpovedbi glede delovnega časa tožnika. Ker sta direktorja natančno izpovedala o opažanjih alkoholiziranosti tožnika in je to podkrepljeno tudi z zgoraj omenjeno prometno nesrečo, pri čemer tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal navedb o tem, da jo je povzročil pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje njunima izpovedbama v zvezi z izgubljenim zaupanjem v tožnika in nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja utemeljeno verjelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2021, priznanje obstoja delovnega razmerja in vseh pravic kot če bi delal, vključno s plačilom plače, ter podrejeni tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe in odločitev v II. točki, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da v delovnem času ni storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 13. 5. 2021 delovni čas zaključil ob 14.45 uri. Izpoved A. A., da je bil s tožnikom tistega dne med 11.00 in 12.00 uro na pijači, nato pa se nista več videla, ne dokazuje, da je tožnik med 11.00 in 12.00 uro užival alkohol. Priča je izpovedala, da ne ve, kaj je pil tožnik. Nemogoče je, da bi se priča po več kot sedmih mesecih od dogodka spomnila točne ure, ob kateri sta se dobila s tožnikom. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da je tožnik tistega dne med delovnim časom pil alkohol. Da se je moral vrniti v službo zato, da je opravil alkotest, izhaja iz izpovedi B. B., C. C. in D. D. Čas opravljanja alkotesta ni več spadal v delovni čas tožnika. Sodišče prve stopnje ne more s svojimi ugotovitvami, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, nadomestiti trditvene podlage strank. Tožena stranka ne v odpovedi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredelila, kakšne naj bi bile konkretne okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz izpovedi direktorja izhaja, da zaužiti alkohol na tožnikovo delo ni vplival. Tudi direktorica ni znala pojasniti niti ene konkretne okoliščine oziroma primera, ko naj bi tožnik s svojim ravnanjem, ki bi bilo posledica uživanja alkohola, bodisi povzročil škodo delodajalcu bodisi škodoval njegovemu ugledu. O tem tožena stranka ni podala niti trditev. Izpoved direktorjev, da naj bi imel tožnik težave z alkoholom, ne zadostuje za zakonitost izredne odpovedi kot skrajnega sredstva sankcioniranja delavca. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo obema direktorjema, da je imel tožnik težave z alkoholom. Izpostavlja še, da je s svojim dosedanjim delom pri toženi stranki izkazal predanost in delavnost ter da je delo opravljal profesionalno, korektno in brez napak. Izrek sodbe nasprotuje razlogom iz obrazložitve oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik 13. 5. 2021 med delovnim časom užival alkohol. A. A. se sicer res ni spomnil, kakšno pijačo je pil tožnik, vendar je o tem tožnik izpovedal sam, in sicer, da je pil viski. Priča je izpovedala, da sta bila skupaj na pijači med 11.00 in 12.00 uro, torej med delovnim časom tožnika. Tožena stranka je razloge, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, navedla že v odgovoru na tožbo, o tem pa sta izpovedala tudi oba direktorja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), t. j. zaradi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo delavec stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zaposlen na delovnem mestu samostojnega organizatorja cestnega prevoza od 23. 1. 2019 dalje, za polni delovni čas, od ponedeljka do petka, osem ur dnevno. Tožena stranka mu je v izredni odpovedi očitala delo in prisotnost na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ugotovljeno s testiranjem 13. 5. 2021 ob 15.20 uri. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil odpovedni razlog utemeljen in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

7. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila podana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter med samimi razlogi o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe. Takšnih nasprotij pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka o uživanju alkohola med delovnim časom. Jasni razlogi o tem odločilnem dejstvu izhajajo iz četrtega odstavka 4. točke obrazložitve sodbe.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 13. 5. 2021 med delovnim časom užival alkohol. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je tega dne užival alkohol z A. A., vendar, da je do tega prišlo že po izteku njegovega delovnega časa, ki se je tega dne zaključil ob 14.45 uri. Sodišče prve stopnje je tožniku sicer verjelo, da tožnikov delovni čas ni trajal vsakodnevno do 16.00 ure, kot je trdila tožena stranka, in da je spornega dne z delom zaključil že ob 14.45 uri. Vendar pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno za neresnično ocenilo tožnikovo navedbo, da je alkohol užival po navedeni uri. Priča A. A., s katerim je tožnik po lastnih navedbah tega dne užival alkohol, je namreč izpovedala, da sta bila na pijači že med 11.00 in 12.00 uro. Priča sicer res ni izrecno izpovedala, da je tožnik užival alkohol1, vendar pa je tako zatrjeval in izpovedal tožnik sam, kot izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, in sicer je izpovedal, da je pil viski. Alkoholiziranost tožnika tega dne je bila potrjena z alkotestom pooblaščenega izvajalca ob 15.20 uri. Tožnik ni izpovedal (niti zatrjeval), da bi se tega dne dobil na pijači še s kom drugim, zato ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da je tožnik 13. 5. 2021 med delovnim časom užival alkohol. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se priča A. A. po več kot sedmih mesecih od dogodka ni mogla spomniti, ob kateri uri sta bila s tožnikom na pijači. Takšen časovni razmak še ni zadosten razlog za dvom v verodostojnost navedene priče, drugih razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje priči ne bi smelo verjeti, pa pritožba ne izpostavlja. Tudi sicer je priča o času druženja s tožnikom izpovedala prepričljivo in brez izraženih dvomov v svojo izpoved. Pritožbene navedbe, da alkotest ni bil opravljen v okviru delovnega časa tožnika (in v zvezi s tem izpostavljene izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke B. B. in D. D. ter priče C. C.), z vidika zakonitosti izpodbijane odpovedi niso odločilne. Bistveno je namreč, ali je bil tožnik pod vplivom alkohola med svojim delovnim časom, ne pa tudi, kdaj je opravil alkotest. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da zaradi ugotovljene alkoholiziranosti tožnika na delovnem mestu, ki predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti (obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1 in obveznosti spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu2 iz 35. člena ZDR‑1) ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka navedb v tej smeri ni podala niti v odpovedi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje in da je to ugotavljalo dejstva, ki niso imela opore v trditveni podlagi tožene stranke.3 Tožena stranka je v odpovedi navedla, da tožniku ne more več zaupati in da zlasti glede na naravo kršitve delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V odgovoru na tožbo je še navedla, da je tožnik z očitanim ravnanjem ravnal v škodo tožene stranke in njenih poslovnih interesov, zato mu ne more več zaupati opravljanja dela, delovnega razmerja pa ne more več nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Svoje navedbe je konkretizirala z izpostavljenim primerom prometne nesreče tožnika s službenim avtomobilom, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola.

10. Oba zakonita zastopnika sta izpovedala, da so že večkrat domnevali, da tožnik uživa alkohol med delovnim časom in da ima težave z alkoholom, o tem sta se s tožnikom večkrat pogovarjala in obljubil je, da se bo alkohola vzdržal, vendar je obljubo vsakič prelomil. Izpovedala sta tudi o povzročeni prometni nesreči, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola sicer izven delovnega časa, a s službenim avtomobilom. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbama direktorjev glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne bi smelo verjeti, ker je na drugi strani za neresnični ocenilo njuni izpovedbi glede delovnega časa tožnika. Ker sta direktorja natančno izpovedala o opažanjih alkoholiziranosti tožnika in je to podkrepljeno tudi z zgoraj omenjeno prometno nesrečo, pri čemer tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal navedb o tem, da jo je povzročil pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje njunima izpovedbama v zvezi z izgubljenim zaupanjem v tožnika in nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja utemeljeno verjelo. Pritožba nadalje očita, da direktorja nista konkretno izpovedala o primerih povzročene škode zaradi dela pod vplivom alkohola, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZDR-1 v 37. členu od delavca zahteva, da se vzdrži tudi ravnanj, ki bi delodajalcu lahko povzročila škodo.

11. Glede na obrazloženo tudi pritožbeno sodišče soglaša, da so interesi in okoliščine na strani tožene stranke pretehtale nad tistimi na strani tožnika (vključno s pritožbeno izpostavljeno predanostjo in korektno ter kvalitetno opravljenim delom tožnika) in da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Čeprav bi bilo mogoče o tem sklepati na podlagi njene izpovedi, da sta s tožnikom „spila dve, tri runde“ in da je priča pila pivo. 2 V skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. 3 Kar predstavlja ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. in 212. členom ZPP.