Jedro

Dejstvo, da ima tožnik priznano skupno 100 % telesno okvaro na vidu, samo po sebi še ne pomeni, da gre pri njem za slepo osebo in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 147. členu ZPIZ-92. Popolno izgubo vida določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 - 66/89). Za slepo osebo v smislu določbe 147. člena ZPIZ-92 se štejejo osebe, ki imajo popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar se šteje stanje, ko je ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 %. Ker je pri tožniku podan vid 0,16, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 146. in 147. členu ZPIZ-92.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Po odločbi toženca z dne 24.4.1997 (v spisu toženca, št. 953.351, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje) ima tožnik res skupno 100 % stopnjo telesnih okvar, ki sta obe podani na vidu, obe od 26.3.1997 in sicer 90 % telesno okvaro po poglavju II, razdelek B, točka 9 - izguba enega očesa ali popolna izguba vida na enem z zmanjšano ostrino vida na drugem očesu (če je ostrina vida na drugem očesu O,5 ali manj) ter telesno okvaro v višini 50 % po istem poglavj ter razdelku, točka 12, a,- koncentrično zoženje vidnega polja na obeh očesih organskega značaja od 30 do 21 stopinj, kar vse določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, štev. 38/83 - 66/89), ki se je glede na stanje iz 2. odst. v zvezi s 1. odst. 321. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98), veljavnega v času toženčevega postopka, uporabljal v času veljavnosti navedenega zakona. Vendar pa dejstvo, da ima tožnik priznano skupno 100 % telesno okvaro na vidu samo po sebi še ne pomeni, da gre pri njem za slepo osebo in da bi bil upravičen do DPP po 147. čl. navedenega zakona. Že iz prej citiranih določb sporazuma izhaja, da pri tožniku ni podana popolna izguba vida na obeh očesih in da bi bil torej slepa oseba v smislu 147. čl. zakona, saj se za osebe, ki imajo popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar se šteje stanje, ko je ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 %, telesna okvara oceni izključno po tč. 7 - v višini 100 % - prej navedenega poglavja ter razdelka sporazuma. Da bi šlo pri tožniku za popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa za izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar mora biti, kot že rečeno ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 % in s tem za slepo osebo v smislu 147. čl. zakona, pa ne izhaja tudi iz medicinske dokumentacije, ki je bila obravnavana že v postopkih pri tožencu in na katero se sklicuje pritožba. Tožnik ima na desnem očesu izgubljen vid, na levem očesu pa oftalmolog v izvidu z dne 26.2.1996 navaja ostrino 0,1 - 1,0 = 0,2 ter da je vidna ostrina na tem očesu s korekcijo do 0,2. Tudi v izvidu z dne 26.3.1997 specialist oftalmolog navaja na levem očesu vid 0,16. Torej pri tožniku na levem očesu ne gre za izgubo vida, saj tudi točka 10 že navedenega poglavja ter razdelka sporazuma navaja, da je s praktično izgubo vida enega očesa mišljena ostrina vida, manjša od 0,05. Nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnika, zaslišanega na obravnavi dne 23.4.1999 izhaja, da pri njem ni podana izguba vida na obeh očesih ter da na levo oko vidi, četudi slabo. Glede na vse obrazloženo je imelo prvostopenjsko sodišče za odločitev dovolj podlage v obeh mnenjih invalidskih komisij, podanih v postopku pri tožencu in v medicinski dokumentaciji, podani v postopku pri tožencu. Zato ni bilo potreb po postavitvi izvedenca, za kar se zavzema tožnik tudi v pritožbi. Nima pa podlage pritožbena trditev, da naj bi sodišče tak predlog njegovega pooblaščenca enostavno spregledalo, tako da o njem sploh ni odločalo. V zapisniku o glavni obravnavi dne 23.4.1999, na kateri je bil navzoč tudi tožnikov pooblaščenec, je zapisan sklep o zavrnitvi zahtevka (pravilno: predloga) o postavitvi izvedenca. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.