Jedro

Najemnik mora brez nepotrebnega odlašanja obvestiti najemodajalca o napaki v najem vzete stvari, razen če zanjo že ve. V primeru, da ga o tem ne obvesti, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake. Notifikacija napake, ki ni takojšnja, tako pomeni izgubo pravice do odškodnine Pritožba ne zadosti trditvenemu bremenu o tem, katero dejstvo se je napačno povzelo oziroma preneslo v sodbo in ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno za odločitev ter kje so nasprotja v odločilnih dejstvih.

Ni izkazana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti t.j. obstoj nedovoljenega ravnanja toženih strank, zato preostalih predpostavk ni bilo potrebno ugotavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), s katerim je od toženih strank (v nadaljevanju: toženki) zahteval nerazdelno plačilo zneska v višini 364.974,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do prenehanja obveznosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do prenehanja obveznosti, vse pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da v celoti nosi stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo v celoti se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do posega v njegove osebnostne pravice ter tega ni obrazložilo. Prav tako ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi vplivali na razjasnitev dejanskega stanja, pri čemer ni obrazložilo razlogov za neizvedbo dokazov (tako tistih, ki se tičejo temelja zahtevka, kot tistih, ki se nanašajo na višino škode). Med drugim se ni opredelilo do izvidov izvedenih prič in specialistov in slednjih ni zaslišalo, prav tako se o obstoju vlage in s tem vzroka škode ni prepričalo na ogledu samega kraja. Sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve ni mogoče preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe, deloma pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Tožnik graja obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe in navaja, da ni jasno kaj je želelo sodišče v tej točki pojasniti, saj prekoračitev roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP nima za posledico avtomatičnega neupoštevanja navedb in dokazov.

Nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da določenih dejstev ni ugotavljalo, medtem ko je nekatera dejstva ugotovilo napačno. Ne drži, da ni navedel kdaj je po njegovem mnenju škoda nastala ter da je vlaga obstajala že ob njegovi vselitvi ter je zanjo vedel. Nastanek škode je navajal v povezavi z dejstvom glede razlogov za nastanek škode, datuma nastanka posledic pa ni mogoče opredeliti, saj ni vedel kaj vse bo moral preživljati in se ni zavedal, da stanje ni prehodnega značaja. Prav tako ob vselitvi vlaga ni bila vidna, saj je bila enota prebeljena in vlaga s tem ''zakamuflirana''. Tožnik vse do nastanka škode ni vedel, da ima lahko vlaga tako poguben vpliv. Napačno ugotovljeno dejansko stanje je tudi glede neodzivnosti tožene stranke, saj iz sodbe ne izhaja razlog, da bi tožena stranka na opozorilo iz leta 1999/2000 reagirala. Takšna predvidevana odzivnost (v času 16 let pred nastankom škode) pa je dokazno nepodprta predpostavka. Posledično je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico do pravnega varstva in do poštenosti sojenja ter enakosti pred zakonom.

Nadalje tožnik meni, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, kar se kaže v 30. točki obrazložitvi, kjer je sodišče navedlo, da je potrebno zahtevek zavrniti že po temelju, v 31., 32. in 33. točki obrazložitve pa navedlo, da tožnik višine škode ni izkazal. Potemtakem je škoda po mnenju sodišča nastala.

Tožnik opozarja, da je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki pa nima znanja o ptičih. Iz tega razloga je tožnik predlagal postavitev izvedenca ornitologa, ki bi podal ustrezno podlago glede pojavljanja ptičev.

Nadalje izpostavlja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. S takšno odločitvijo tožena stranka doseže dovoljenje sodišča, da ljudi namešča v zanje škodljiva bivališča. Prav tako je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zaradi česar prvostopenjskemu sodišču očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je nepravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika,2 glede na specialne določbe Stanovanjskega zakona in Ustave RS o zdravem življenjskem okolju (72. člen) in primernem stanovanju. Med drugim ni uporabilo določb 133., 134. in 139. člena OZ, medtem ko je pri uporabi 596. člena OZ spregledalo, da je tožena stranka vedela za obstoj vlage, saj je pred predajo stanje bivalne enote sanirala, torej vedoma spremenila in zakrila.

3. Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo v celoti prerekali pritožbene navedbe, kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe zahtevek zavrnilo po temelju, prav tako pa tudi zaradi nesklepčnosti. Kot pojasnjeno v 34. točki obrazložitve sodbe tožnik ni specificiral kateri del škode odpade na prvo oziroma drugo toženko. Teh razlogov pritožba niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa v celoti sledi pravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je zaradi opisane pomanjkljivosti zahtevek nesklepčen. Že to bi zadoščalo za zavrnitev pritožbe. Vendar se zaradi popolnosti odgovora pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju in ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Bistveni zaključek sodbe sodišča prve stopnje je, da tožnik ni uspel dokazati, da je brez nepotrebnega odlašanja toženki obvestil o stvarni napaki bivalne enote, in sicer obstoju vlage, zaradi katere je bivalna enota neustrezna. Prav tako ni uspel zadostiti dokaznemu bremenu, da sta bili toženki s stvarno napako (obstojem vlage) seznanjeni in na opozorila tožnika neodzivni. Pritožba pavšalno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti drugo materialno pravno podlago (in sicer 133., 134. in 139. člen OZ), hkrati v ničemer ne pojasni zakaj bi bila navedena pravna podlaga primernejša od te, ki jo je sodišče uporabilo. Pri tem popolnoma spregleda, da izhodišče za odločitev v predmetni zadevi predstavlja najemna pogodba sklenjena dne 19. 7. 1999 (z naknadnima aneksoma), tovrstna razmerja pa je v času sklenitve predmetne pogodbe urejal Stanovanjski zakon (SZ-C)3. Slednjega sodišče prve stopnje pravilno uporabi kot specialni predpis, medtem ko za podrobnejša vprašanja uveljavljanja stvarnih in pravnih napak uporabi splošnejši predpis OZ. Prvi odstavek 596. člena OZ od najemnika zahteva, da brez nepotrebnega odlašanja obvesti najemodajalca o napaki v najem vzete stvari, razen če zanjo že ve. V primeru, da ga o tem ne obvesti, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake. Stališče sodne prakse je, da kljub temu, da citirana določba govori o napaki, ki se pokaže med zakupom, se le-ta nanaša tudi na napake, ki se pokažejo ob prvi izročitvi stvari.4 Notifikacija napake, ki ni takojšnja, tako pomeni izgubo pravice do odškodnine.5 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje pravilna in ji v celoti sledi. Glede na že navedene dejanske ugotovitve sodišča je odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna in edina logična.

7. Pritožba se s številnimi argumenti sodbe sodišča prve stopnje vsebinsko ne sooči, nekatere odločitve sodišča pa si preprosto napačno tolmači. Tako na primer neutemeljeno graja obrazložitev iz 16. točke obrazložitve sodbe in navaja, da ni jasno kaj je želelo sodišče v tej točki pojasniti. Pri tem popolnoma spregleda, da sodišče v tej točki podaja odgovor na s strani toženk podan ugovor prekluzije navedb (podanih v drugi pripravljalni vlogi tožnika, ki je bila vložena po prvem naroku). Sodišče pravilno pojasni, da je sprejelo po prvem naroku podane vloge tožnika (in toženk), saj je presodilo, da takšna dopustitev reševanja spora ne bi zavlekla. Pritožbeni očitek, ki opozarja, da sodišče ni upoštevalo 'omehčanega' pristopa do upoštevanja (pre)poznih navedb je tako nejasen in sam s seboj v nasprotju.

8. Pritožba nadalje ne konkretizira pritožbenih očitkov kršitve 6. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, pri čemer slednjih ne specificira. Pritožbeno sodišče pa nedovoljenih (nemoralnih) razpolaganj tudi znotraj preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo. Prav tako pritožba ne zadosti trditvenemu bremenu o tem katero dejstvo se je napačno povzelo oziroma preneslo v sodbo (ter iz katere spisovne listine) in ne pojasni zakaj bi bilo to pomembno za odločitev in kje so nasprotja v odločilnih dejstvih. Posledično sta navedena pritožbena očitka v celoti neizkazana.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložilo, saj je tako v 13., 14. kot 15. točki obrazložitve obširno pojasnilo utemeljene in ustavno sprejemljive razloge za zavrnitev posameznih dokazov, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.6 Zgolj pavšalno zatrjevanje nestrinjanja z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne konstituira kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

10. Med drugim pritožba posplošeno nasprotuje tudi dokazni oceni in izpostavlja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je vlaga obstajala in je tožnik zanjo vedel ter glede odzivnosti toženk za obdobje izpred 16 let. Glede obstoja vlage v bivalni enoti se je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja, da je v času sklenitve najemne pogodbe vlaga že obstajala. Vendar je ob upoštevanju preostalih dokazov (tudi izpovedbe tožnika) ocenilo, da le-ta ni bila vidna. Sodišče (nikjer) v sodbi ni zavzelo stališča, da je tožnik ob prevzemu bivalne enote vedel za vlago, zato so takšni očitki pritožbe neosnovani. Prav tako pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je spregledalo del tožnikove izpovedbe o tem, da je tožena stranka pred predajo bivalne enote vlago 'zakamuflirala' z beljenjem ter da slednje jasno nakazuje, da je za njen obstoj vedela. V 20. točki obrazložitve sodbe namreč sodišče citirano tožnikovo trditev označi za neizkazano, drugih dokazov, da bi toženka vedela za obstoj vlage pa tožnik ne predloži. Enako ne zadosti dokaznemu bremenu pri zatrjevanju neodzivnosti toženk. S trditvijo drugo toženke, da je po prvi zahtevi za zamenjavo oken zahteva ogled stanovanja, se ne sooči. Po načelu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodbo mogoče preizkusiti, dokazna ocena je skrbna, jasna in vsebinsko prepričljiva. Njenim razlogom pritožbeno sodišče v celoti sledi in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje.

11. Prav tako pritožbeno sodišče sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi toženki pravočasno obvestil o zadrževanju ptičev v okolici bivalne enote in je posledično izgubil pravico do povračila škode tudi iz zatrjevanja te stvarne napake. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede zadrževanja ptičev v okolici bivalne enote oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke (katera nima znanja o ptičih) so nebistvene, hkrati pa tudi neosnovane. Iz 31. točke obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da se je sodišče na ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke zgolj oprlo, upoštevajoč splošno znana dejstva in preostalih izvedenih dokazov7 pa zaključilo, da škoda zaradi zadrževanja ptičev ni izkazana. Tožnik v pritožbi trdi, da je predlagal postavitev izvedenca ornitologa, vendar to iz spisa ne izhaja. Iz razloga ugotavljanja pojavljanja ptic pa izvedba tega dokaza tudi ni potrebna.

12. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do posega v osebnostne pravice tožnika ter tega ni obrazložilo, hkrati sodbi očita, da je sama s seboj v nasprotju. Slednje utemeljuje s tem, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da višina škode ni izkazana, kar kaže na to, da je morala škoda po mnenju sodišča zagotovo nastati. Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni in deloma nerazumljivi. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločilo, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, v nadaljevanju pa v točkah 31. do 33. zgolj pojasnilo, da so tožnikove trditve glede uveljavljanja zatrjevanih materialnih stroškov presplošne in nekonkretizirane, v delu, kjer zatrjuje povračilo izgubljenega dobička pa se jih niti ne da preizkusiti. Prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem posega v osebnostne pravice, saj je slednje tožnik opredeljeno zatrjeval v okviru predpostavk nepremoženjske škode (hkrati z zatrjevanimi bolečinami, zmanjšano življenjsko aktivnostjo in strahom zaradi bolezni, strahom pred zadušitvijo in nadaljnjimi posegi). Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da ni izkazana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, t.j. obstoj nedovoljenega ravnanja toženih strank, zato preostalih predpostavk niti ni ugotavljalo8. S tem je odgovorjeno tudi na trditev, da sta toženki dolžni tožniku plačati odškodnino samo zaradi posega v osebnostne pravice, neodvisno od nastanka škode na zdravju.

13. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženi stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju OZ. 3 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91, 23/96, v nadaljevanju SZ-C. 4 Glej sklep VSRS III Ips 131/2015. 5 M. Juhart, komentar 596. člena OZ, v: Juhart, Plavšak, „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del)“, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2004), str. 667. 6 Sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pojasni, zakaj ni zaslišalo izvedenih prič in specialistov, v 13. točki pa zavzame stališče, da ugotovitve izvedenke za odločitev v tem sporu, zadostujejo. Ogled samega kraja in meritve vlage pa so bile opravljene že v postopku zavarovanja dokazov. 7 Izvedensko mnenje invalidske komisije I. Stopnje z dne 13. 7. 2017 in obvestila zdravniku z dne 18. 5. 2017. 8 Predpostavke odškodninske odgovornosti morajo namreč biti podane kumulativno.