Jedro

Pričakovanje, da bo tožnik shranil račun (ali kakšen drug listinski dokaz o plačilu), glede na njegovo siceršnjo skrbnost pri zbiranju dokaznega gradiva ni nerazumno (neživljenjsko).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 3.020 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.015 EUR od 19. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 5 EUR pa od 27. 1. 2020 dalje do plačila; - v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.346,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 253,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke iz naslova AO plus zavarovanja zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je posledica padca z motorjem 9. 8. 2018. V njem je utrpel zlom leve ključnice z odlomki in premiki med odlomki ter odrgnine komolca in kolena.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek glede plačanih 6.000 EUR ustavi (I. točka izreka), ter da je toženka dolžna tožniku plačati: - 2.852,71 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.642,28 EUR od 19. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 50 EUR od 27. 1. 2020 dalje do plačila in od zneska 160,43 EUR od 30. 11. 2019 dalje do plačila, ter - 55,23 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od že plačanih 6.000 EUR, nateklih v obdobju od 19. 3. 2019 do 30. 4. 2019, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP1 pritožuje tožnik. Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženkino breme. Pritožnik meni, da je glede na dejanski obseg škode upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, ter da je bil neutemeljeno zavrnjen njegov zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja (krema Dermatix, laserska terapija). Sledi povzetek bistvenih razlogov pritožbe: Sodišče je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino, ki predstavlja zgolj 4,69 povprečnih plač. V podobnih primerih (II Ips 607/2000, II Ips 232/1993, II Ips 295/2006, II Ips 444/2005) je bila oškodovancem prisojena višja odškodnina. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star komaj 24 let. Bolečina je subjektivna in ponavadi jo mladi ljudje čutijo močnejše kot starejši. Oba operativna posega sta za tožnika predstavljala hudo preizkušnjo, posebej ob védenju, da splošna anestezija vpliva na delovanje možganov. Izvedenec je ocenil, da je tožnik prve tri tedne trpel kratkotrajne bolečine ob premikanju in odstranitvi šivov, ni pa pojasnil, ali so te bolečine trajale minuto, uro ali več. Tožnik je opornico nosil skoraj sedem tednov (kar izhaja iz tožnikove izpovedi in izvida z dne 19. 9. 2018), ne štiri, kot navaja izvedenec. Ni jasno, ali je sodišče upoštevalo, da so bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodovanega kolena, komolca in zapestja, prispevale k splošnemu slabemu zdravstvenemu stanju. Izvedenec v okvir nevšečnosti med zdravljenjem ni zajel rtg slikanja kolena in komolca, niti razgibavanj komolca v obdobju od 17. 8. do 19. 9. 2019. Tožnik je navedbo o bolečinah pri odstranjevanju šivov podal v peti pripravljalni vlogi. Ugotovitev, da navedbe ni podal, izpoved pa ne more nadomestiti trditvene podlage, je napačna. Nepravilno je stališče, da potreba po tuji pomoči temelji na časovni potrebi za zagotavljanje dostojanstva oškodovanca. Izvedenec ni pojasnil, kako laserska terapija vpliva na potek zdravljenja. Ni dvoma o tem, da tožniku, ki je storil vse potrebno za čim hitrejše okrevanje, terapija ni škodovala. Tožnik, ki ga izvedenec napačno označuje za moškega srednjih let, je upravičen tudi do odškodnine za skaženost. Ni treba, da brazgotine vzbudijo zgražanje, zadostuje, da oškodovanca motijo. Brazgotine, ki so zaradi dolžine in barve vidne tudi iz večje razdalje, tožnika motijo, trudi se jih skriti. Tožnik pozimi ne hodi več v savno in na kopališče. Sodišče je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino, ki predstavlja zgolj 1,56 povprečnih plač. V podobnih primerih (II Ips 136/2004, II Ips 607/2000, II Ips 232/1993, II Ips 295/2006, II Ips 444/2005) je bila oškodovancem prisojena višja odškodnina. Tožnik je sicer dobil drugo delo, ki ne vključuje nošenja težjih bremen, vendar je imel svoje prejšnje delo rad. Zaradi lažjega oblačenja nosi srajce in jopice, ki jih prej ni maral. Varnostni pas mu povzroča mravljinčenje. Zaradi bolečin v levem ramenu ne more več kot pol ure ležati na levem ramenu. Po dolgotrajnem ležanju začuti moteč preskok v predelu ključnice. Alodinija je trajna posledica, ki bi jo moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine po postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejstvo, da izvedenec ni mogel ugotoviti, kaj je vzrok za nevropatske bolečine oziroma za pretirano boleč občutek za dotik (okvara mielinskega plašča ali prekinitev živca), ne sme biti tožniku v breme. Sodišče bi moralo to dejstvo raziskati in po uradni dolžnosti imenovati novega izvedenca. Čeprav je tožnik desničar, ga poškodovana levica ovira pri številnih dejavnostih. Ne more igrati odbojke, košarke, rokometa, badmintona, skvoša, tenisa, ne more plavati kravla, boksati, niti uporabljati vseh naprav v fitnesu. Ker ne more nositi nahrbtnika, ne hodi v hribe. Omejen je pri pospravljanju in drugih delih. Tožnik je izpovedal, da ga občasno bolita tudi poškodovana koleno in komolec, česar izvedenec ni upošteval. V okviru nezgodnega zavarovanja je zavarovalnica tožniku priznala 11 % funkcionalno motenost (invalidnost je blizu pojmu trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Potrdilo z dne 16. 10. 2018, v katerem je navedeno, da je tožnik po opravljeni redni fizioterapiji izvajal tudi lasersko terapijo, dokazuje, da je tožnik terapijo plačal. Krema Dermatix je gotovo zmanjšala vidnost brazgotine. Izvedenec je pri tuji pomoči nepravilno upošteval le potrebe posameznika, ki so nujne za njegovo varnost in obstoj. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje tožnikovih družinskih članov, ki bi potrdili obseg potrebne pomoči, zavrnilo brez obrazložitve. Ugotovitev izvedenca, da si je tožnik lahko odpel opornico in uporabljal roko, je v nasprotju z zapisom v odpustnem pismu z dne 17. 8. 2018. Ker je sodišče tujo pomoč obračunalo brez upoštevanja časa čakanja na pregled, bi moralo priznati čas oziroma stroške dveh voženj v eno smer. Vožnja do UKC in nazaj ni trajala le pol ure. Tožnik roke ni mogel normalno uporabljati niti po 2. 1. 2019. Pri zahtevku iz naslova tuje pomoči (36 dni po 5 ur dnevno, 14 dni po 4 ure dnevno, 14 dni po 2 ure dnevno, po drugi operaciji pa še 14 dni po 2 ure dnevno) ni pretiraval. Uporabljena urna postavka (5 EUR) je prenizka. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni upoštevalo, da je stroške za izvedenca v celoti založil tožnik. Sodišče je tudi spregledalo, da v spis ni bilo vloženo pooblastilo toženke za odvetnika. Navedb v odgovoru na tožbo zato ne bi smelo upoštevati. Pooblastilo, dano po prvem naroku, ne velja za dejanja, opravljena pred prvim narokom.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede nepremoženjske škode_

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in v zadostni meri ugotovilo pravno relevantna dejstva, kršitev določb postopka ni storilo, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 179. čl. OZ2 ki ga v sicer bistveno preobsežni sodbi korektno navaja sodišče prve stopnje v tč. 25. na str. 17 in 18. Za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je pomembno načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.3

7. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 7.000 EUR prisodilo 6.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je od zahtevanih 8.000 EUR prisodilo 2.000 EUR. Zahtevek za povrnitev škode za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo. Skupno prisojena odškodnina4 za nepremoženjsko škodo znaša približno 6,2 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja (4,67 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 1,56 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).5 Pritožbeno sodišče je preverilo tako primernost prisojene odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjsko škode kot tudi primernost skupno prisojene odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ter ugotovilo, da je nekoliko prenizka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo in upoštevalo vse posebnosti tožnikovega primera, vendar odmerjene odškodnine ni povsem ustrezno primerjalo s podobnimi primeri iz sodne prakse. Prisojena odškodnina je kot celota nekoliko izven razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere.

8. Analiza judikatov pokaže, da je bila primerljivim oškodovancem za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v razponu od 4,1 do 9,9 povprečnih plač, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnina v razponu od 7,5 do 12,7 povprečnih plač.6 Upoštevajoč še primera VS000184, VS000185, v katerih sta oškodovanca utrpela približno enak obseg poškodb kot tožnik (prelom ključnice in udarnino oziroma odrgnino), je spodnja meja razpona prisojenih odškodnin 8 povprečnih plač.

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, imajo dokazno podlago v jasnem in strokovno prepričljivem mnenju izvedenca travmatologa in so (bistveno preobsežno) povzete v tč. 28 do 40 na str. 21 do 27, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Glede na ugotovljeni obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinsko obdobje in nevšečnosti med zdravljenjem (vključujoč začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), upoštevajoč primerljive primere v sodni praksi (predvsem judikata VS000184 in VS0001857), se tožnik utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za dodatnih 1.000 EUR, s čimer je tožbeni zahtevek v tem delu izčrpan.

10. Glede skaženosti je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Strinjati se je mogoče s pritožbeno navedbo, da temelj za priznanje odškodnine za skaženost ni le v odgovoru na vprašanje, ali spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju zgražanje, ne pa tudi z očitkom, da sodišče prve stopnje subjektivnih vidikov ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ter na podlagi lastne zaznave na naroku ugotovilo, da ima brazgotino na levi rami (velikosti 10 x 0,5 cm), ki je minimalno bolj pigmentirana in jo prikrije tudi majica brez rokavov, ter brazgotine na kolenu, ki so sicer opazne, vendar prikrite z dlakami. Brazgotine torej po svojem videzu oziroma opaznosti ne vzbujajo pozornosti okolice. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni verjelo, da omenjene brazgotine zanj predstavljajo psihično breme, oziroma je ocenilo, da tožnik v svoji izpovedi (da mu je poleti neprijetno na plaži in da zaradi neznancev ne nosi majic brez rokavov) pretirava. Ta dokazna ocena je razumna in življenjska, skratka prepričljiva.

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnik trajne posledice zaradi oslabljene funkcije levega ramena (v zadnjih 10 - 15◦ dviga okončine preko odročenja je gib boleč, kar povzroča težave pri obremenitvah okončine nad nivojem ramena). Tožnik je omejen pri delu (težje dviguje večja bremena) in prostočasnih dejavnostih (ne more igrati odbojke). V svoji izpovedi ni potrdil, da bi bil omejen tudi pri drugih zatrjevanih športnih dejavnostih, prav tako ni potrdil, da ga je menjava garderobe (zaradi lažjega oblačenja po škodnem dogodku nosi jopice in srajce) duševno prizadela. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo dejstvo, da je tožnik desničar (bistveno bolj bi bil oviran, če bi bil levičar).

12. Delno je utemeljena tudi pritožbena graja, da je bila tožniku po objektivnih kriterijih priznana prenizka odškodnina.8 Čeprav pri tožniku ne gre za znatno škodo, ki bi občutno krnila njegove življenjske aktivnosti (za razliko od drugih, v opombi 9 navedenih primerov, je pri tožniku gibljivost v ramenu popolna), ni mogoče zanemariti dejstev, da tožniku gibi nad nivojem ramena povzročajo bolečino, da mora zaradi nekoliko zmanjšane moči v levi roki v svoje aktivnosti vlagati več napora kot pred škodnim dogodkom in da je moral določene aktivnosti (igranje odbojke) opustiti. Zaradi pravilne uporabe 179. čl. OZ, oziroma umestitve prisojene odškodnine bliže okvira odškodnin, ki so bile oškodovancem za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojene v primerljivih primerih (a za obsežnejšo škodo), je treba po presoji pritožbenega sodišča odškodnino po tej odškodninski postavki zvišati za 2.000 EUR.9

13. Izvedenec glede nevropatske bolečine ni potrdil, da gre za trajno posledico, ki bi bila posledica prekinitve živca. Pri tožniku je kot bolj verjetno izpostavil možnost, da gre za okvaro mielinskega plašča živčnega vlakna, ki je reverzibilno (in zato začasno) stanje. Mnenje izvedenca o začasnosti stanja temelji na njegovem strokovnem znanju in izkušnjah, pa tudi na pregledu tožnika, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da gre za ugibanje, ki nima dokazne vrednosti. Ugotovitve izvedenca, da je stanje lahko začasno ali trajno, in da pri tožniku ocene o trajnosti stanja glede na kratek čas od zadnje operacije (manj kot dve leti) ne more podati, tudi niso v nasprotju z zapisi, ki jih pritožnik povzema s spleta (10. stran pritožbe), o vzrokih in značilnostih alodinije (stanja, ki je bodisi posledica okvare mielinskega plašča zaradi pritiska bodisi posledica prekinitve živce). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi jasnega in strokovno prepričljivega mnenja izvedenca travmatologa zanesljivo ugotovilo, da zatrjevana škoda v tem obsegu ni izkazana kot trajna (ni gotovo, da bo po rednem teku stvari nastala), ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov (nov izvedenec) v zvezi z že dokazanim dejstvom. Glede na utemeljeno pričakovanje izboljšanja zdravstvenega stanja je sodišče prve stopnje škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja (po spremembi na pritožbeni stopnji je bila tožniku iz tega naslova priznana celotna vtoževana odškodnina).

14. Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo je celotna prisojena odškodnina (11.000 EUR oziroma 8,5 povprečnih neto plač v času sojenja) znotraj okvira prisojenih odškodnin v podobnih primerih (po Fisherjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb se tožnikova uvršča med lažje srednje hude - III. skupina; srednje težki zlomi brez komplikacij).

_Glede premoženjske škode_

15. Sodišče prve stopnje je pravilno pravno podlago zahtevkov za povrnitev premoženjske škode, ki jo predstavlja določba 174. čl. OZ (v zvezi z 132. čl. OZ), po kateri mora tisti, kdor prizadene drugemu telesno bolečino ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, le delno napačno apliciralno na dejansko stanje.

16. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov za lasersko terapijo (180 EUR) in kremo Dermatix (60 EUR) temelji na argumentaciji, da ti stroški niso bili potrebni za zdravljenje in da jih tožnik ni izkazal. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, saj jih ni izkazal (do drugega sklopa argumentacije se posledično ne opredeljuje). Ne gre za pretirano dokazno strogost. Pričakovanje, da bo tožnik shranil račun (ali kakšen drug listinski dokaz o plačilu), glede na njegovo siceršnjo skrbnost pri zbiranju dokaznega gradiva ni nerazumno (neživljenjsko). Posledično ni nerazumna (neživljenjska) zahteva, da bi tožnik škodo iz tega naslova lahko dokazal le z dokazom o plačilu. Potrdilo z dne 16. 10. 2018 (priloga A46 - hrbtna stran) je dokaz o tem, da je bil tožnik prejemnik terapije, ne pa tudi, da je bil zavezanec za plačilo opravljenih storitev.

17. Glede obsega pomoči svojcev je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je tožnik prvih 19 dni po poškodbi (5 dni do operacije in 14 dni po operaciji) potreboval skupno 54 ur pomoči (približno 3 ure na dan), ki je obsegala pomoč pri osebni higieni, pripravi in nabavi hrane, oblačenju/obuvanju in prevozih, naslednjih 14 dni pa skupno 2o ur pomoči (85 min na dan). Pomoč je potreboval tudi po drugi operaciji, in sicer 7 dni, v skupnem trajanju 10 ur. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovljenemu obsegu tuje pomoči; njegove pritožbene trditve nimajo dokazne opore ne v mnenju izvedenca, katerega naloga je bila, da objektivizira subjektivno ocenjene in zatrjevane potrebe, ne v tožnikovi izpovedi.10 Sodišče prve stopnje zato v tej smeri ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov (zaslišanje tožnikovih družinskih članov). Dokazni predlog je obrazloženo zavrnilo (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvedenčeva ocena o obsegu potrebne pomoči temelji na ugotovljenem bolečinskem obdobju.11 Pri tej oceni je pomembna okoliščina (potrjena v tožnikovi izpovedi), da je bilo tožniku tudi v času nošenja ramenske opornice dovoljeno delno obremenjevanje roke (zaradi razgibavanja komolca je lahko odpel opornico), kar pomeni, da je bila roka delno uporabna. Tožnikova izpoved, da se je po fizioterapiji12 stanje tako izboljšalo, da je lahko večino stvari opravil sam, je skladna z izvedenčevo oceno o trajanju pomoči. 18. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik iz naslova prevozov potreboval še dodatnih 20,5 ur pomoči (natančna specifikacija izhaja iz 59. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pavšalno navržen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu stroškov potrebne pomoči, glede na to, da je upoštevalo le čas prevoza, ne pa tudi čas čakanja na pregled, priznati čas dveh voženj v eno smer. Tožnik v zvezi s posameznimi pregledi ni navajal, koliko časa je čakal na pregled oziroma koliko časa je posamezni pregled trajal, zato sodišče prve stopnje za takšen obračun ni imelo podlage (razloga). Pritožnik pa utemeljeno opozarja na skopo odmerjen čas voženj do UKC in nazaj (zgolj pol ure, oziroma skupno 4 ure za prevoze 9. 8. 2018, 14. 8. 2018, 17. 8. 2018, 19. 9. 2018, 7. 11. 2018, 19. 11. 2018, 27. 12. 2019 in 28. 12. 2019). Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno povišanje za dodatne 4 ure, oziroma upoštevajoč urno postavko 5 EUR, za 20 EUR. Višino urne postavke je pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ovrednotilo na podlagi prostega preudarka (216. čl. ZPP)13, saj cene pomoči, ki so jo tožniku nudili svojci, ni mogoče natančno ugotoviti. Pritožbeno zavzemanje za višjo urno postavko ni utemeljeno. Višina urne postavke za nekvalificirano malo delo se glede na sodno prakso giblje med 4 in 6 EUR. Glede na vsebino izvajane pomoči, ki so jo tožniku nudili svojci, ki za to niso posebej usposobljeni (tožnik skrbi posebej strokovno usposobljenih oseb tudi ni potreboval), je višina urne postavke 5 EUR primerna.14 Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbe II Ips 251/2014, VDSS Pdp 1372/2014 in VSL II Cp 2261/2016. Prva zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je oškodovanec potreboval stalen nadzor, poleg tega se revizijsko sodišče v njej ni ukvarjalo s primernostjo višine urne postavke. V drugi zadevi višina urne postavke (6 EUR) ni bila izpodbijana, v tretji zadevi pa je bila obračunana urna postavka 6 EUR, kar pa ne pomeni, da gre za pretežno stališče sodne prakse. Toženka tožniku iz naslova tuje pomoči poleg že prisojenih 522,50 EUR dolguje še 20 EUR.

_Glede zastopanja toženke po odvetniku_

19. Pritožnik se neutemeljeno problematizira dejstvo, da je toženka pooblastilo za odvetnika predložila šele po vloženem odgovoru na tožbo. Na kršitev v zvezi z nepravilnim zastopanjem se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila ustrezno zastopana, ne pa njen nasprotnik, poleg tega pa je toženka odobrila vsa procesna dejanja odvetnika.

_Glede stroškov_ Zvišanje odškodnine utemeljuje tudi drugačno stroškovno odločitev od izpodbijane, in sicer glede na uspeh pravdnih strank (2. odst. 154. čl. ZPP). Upoštevajoč vrednost spornega predmeta pred in po delnem umiku tožbe tožnikovi pravdni stroški zajemajo: 500 točk za odškodninski zahtevek (tar. št. 38/1 OT15), 500 točk za tožbo (tar. št. 18/1 OT), 400 točk za pripravljalno vlogo 10. 10. 2019 (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo 30. 10. 2019 (tar. št. 19/2 OT), 50 točk za vlogo 21. 11. 2019 (tar. št. 19/4 OT), 400 točk za zastopanje na naroku 19. 11. 2019 in 40 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/1 OT, 4. odst. 6. čl. OT), 200 točk za vlogo 26. 11. 2019 (tar. št. 19/3 OT), 20 točk za vlogo/dopis 19. 12. 2019 (tar. št. 39/4 OT), 200 točk za pripravljalno vlogo 27. 1. 2020 (tar. št. 19/3 OT), 200 točk za pripravljalno vlogo 9. 6. 2020 (tar. št. 19/3 OT), 200 točk za zastopanje na naroku 7. 2. 2020, 50 točk za urnino in 40 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/2 OT, 1. in 4. odst. 6. čl. OT), 200 točk za pripravljalno vlogo 17. 11. 2020 (tar. št. 19/3 OT), 200 točk za zastopanje na naroku 18. 5. 2021, 40 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/2 OT, 4. odst. 6. čl. OT), skupaj 3540 točk, oziroma upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, 2.124 EUR, povečano za materialne stroške v višini 27,24 EUR, potne stroške pooblaščenke v višini 7,20 EUR, 22 % DDV (474,86 EUR), stroške za izvedenca v višini 765 EUR (510 EUR po sklepu z dne 19. 6. 2020, 153 EUR po sklepu z dne 9. 9. 2020 in 102 EUR po sklepu z dne 3. 12. 2020), potne stroške tožnika v višini 7,20 EUR in sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 567 EUR, skupaj 3.972,50 UR. Do drugih priglašenih stroškov po predloženem stroškovniku (l. št. 173 v spisu) tožnik ni upravičen, saj gre bodisi za stroške, ki so vsebovane v drugih opravljenih storitvah, bodisi za stroške, ki niso listinsko izkazani. Prav tako ni upravičen do višje priglašenih stroškov za posamezne storitve. Toženkini pravdni stroški pa zajemajo: 500 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 200 točk za zastopanje na naroku 7. 2. 2020, 50 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/2 OT, 1. in 4. odst. 6. čl. OT), 200 točk za zastopanje na naroku 18. 5. 2021 in 80 točk za odsotnost iz pisarne (tar. št. 20/2 OT (tar. št. 20/2 OT, 4. odst. 6.čl. OT), skupaj 1110 točk, oziroma 666 EUR, povečano za potne stroške pooblaščenca v višini 103,60 EUR in 22 % DDV, skupaj 938,91 EUR. Glede na doseženi pravdni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.657,60 EUR (3.972,50 EUR x 66,9 %), toženka pa do povrnitve stroškov v višini 310,78 EUR (938,91 EUR x 33,1 %). Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je toženka dolžna tožniku iz naslova pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, povrniti 2.346,82 EUR.

_Sklepno_

20. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v III. točki izreka, tako, da je znesek priznane odškodnine zvišalo za 3.020 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.015 EUR od 19. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 5 EUR16 pa od 27. 1. 2020 dalje do plačila, ter v IV. točki izreka, tako da je toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 2.346,82 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Še o pritožbenih stroških: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je skladno s svojim pritožbenim uspehom (33,9 %) upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 253,68 EUR (500 točk za pritožbo po tar. št. 21/1 OT, oziroma 300 EUR, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 375 EUR, skupaj 748,32 EUR x 33,9 %), ki mu jih mora toženka plačati v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave RS). 4 Upoštevajoč delno plačilo (6.000 EUR), oziroma njegovo valorizirano vrednost 6.108 EUR), je bilo tožniku prisojenih 1.892 EUR. 5 Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača za maj 2021 znašala 1.286,61 EUR. 6 Glej II Ips 232/1993 (VS000117): oškodovanki, ki je utrpela prelom leve ključnice in prelom vratu leve lopatice, je bilo od prisojenih 18 povprečnih plač, od tega 6,9 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 8,3 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; II Ips 295/2006 (VS001917): oškodovanki, ki je utrpela prelom ključnice s premikom in prelom zgornjega dela nadlahti, je bilo prisojenih 19 povprečnih plač, od tega 5,5 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 9,8 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; II Ips 444/2005 (VS001551): oškodovanki, ki je utrpela zlom nastavka desne ključnice, pretres možganov, raztrganino na glavi, izpah stika med lopatico in ključnico, je bilo prisojenih 21 povprečnih plač, od tega 5,7 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 12,7 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; II Ips 136/2004 (VS001370): oškodovancu, ki je utrpel izpah v sklepu med levo ključnico in lopatico ter zvin vratne hrbtenice, je bilo prisojenih 14 povprečnih plač, od tega 4,1 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 7,5 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; II Ips 607/2000 (VS000926): oškodovancu, ki je utrpel popoln izpah leve ključnice, je bilo prisojenih 18 povprečnih plač, od tega 6 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 10 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; II Ips 74/94 (VS000185): oškodovanki, ki je utrpela prelom desne ključnice in udarnino prsnega koša, je bilo prisojenih 8 povprečnih plač, od tega 6,48 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bil zavrnjen; II Ips 74/94 (VS000184): oškodovancu, ki je utrpel prelom leve ključnice s premikom in odrgnine na levi rami, je bilo prisojenih 12 povprečnih plač, od tega 9,9 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bil zavrnjen. 7 V zadevi II Ips 136/2004 (VS001370), v kateri je bilo oškodovancu za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 4,1 povprečnih plač, je bilo obdobje, v katerem je oškodovanec prestajal hude telesne bolečine, razmeroma kratko (5 dni), oziroma bistveno krajše kot pri tožniku. 8 Subjektivne značilnosti konkretnega oškodovanca (njegovo subjektivno doživljanje posledic) so pomembne, vendar je treba upoštevati, da ima načelo individualizacije odškodnine vedno korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Da bi bil tožnik poudarjeno senzibilen, oziroma da bi bila zaradi njegovih osebnostnih lastnosti škoda večja od povprečne (večja od škode, ki jo utrpi povprečen človek, ki ni poudarjeno senzibilen), dokazni postopek ni potrdil. 9 V II Ips 232/1993 je bila pri oškodovanki izkazana zmanjšana gibljivost leve roke pri zasuku, zmanjšana moč odročenja leve roke in zmanjšana gibljivost leve rame; v II Ips 295/2006 je bila pri oškodovanki prisotna omejena gibljivost leve rame, ki jo ovira pri poklicnem delu kuharice in delu na kmetiji; v II Ips 444/2005 je bila pri oškodovanki, ki je desničarka, izkazana omejena gibljivost desne roke v ramenu, ki jo ovira pri gospodinjskih delih, delu na vrtu; v II Ips 136/2004 je oškodovanec trpel zaradi omejene gibljivosti leve rame, ki predstavlja oviro pri dvigovanju roke nad višino ramen; v II Ips 607/2000, je oškodovanec trpel zaradi omejene gibljivosti rame lažje stopnje, ki ga ovira pri poklici šoferja tovornjaka, pri delu na kmetiji in rekreaciji. 10 Iz nje izhaja:- da so mu do odstranitve šivov starši pomagali pri umivanju, pripravi hrane, opravljanju potrebe, - da je bilo po odstranitvi šivov nekoliko bolje (ni bilo toliko težav pri umivanju, še vedno pa mu je morala pomagati mama, ker roke v ramenskem delu ni mogel premikati), - da so šle stvari približno 1 mesec po operaciji nekoliko na bolje, - da se je po fizioterapiji stanje tako izboljšalo, da je lahko večino stvari opravil sam, in - da je po drugi operaciji ponovno potreboval pomoč, le da je bilo drugače, ker je levo roko lahko premikal. 11 Pet dni do operacije in 14 dni po njej (do odstranitve šivov) je tožnik trpel srednje hude bolečine v mirovanju in kratkotrajne hude bolečine ob premikanju, nato dva tedna lažje bolečine v mirovanju in srednje hude bolečine ob premikanju. 12 Po ugotovitvi izvedenca je tožnik z vodeno fizikalno rehabilitacijo začel 3. 9. 2018. 13 Glej II Ips 129/2012, II Ips 322/2009. 14 Glej na primer odločbe VSL II Cp 796/2017, I Cp 1163/2018, I Cp 1627/2018. 15 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2-24/2015. 16 Znesek se nanaša na tujo pomoč iz naslova prevozov 27. in 28. 12. 2019, vtoževano v okviru dne 27. 1. 2020 spremenjene tožbe.