Jedro

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi lahko prekrškovni organ Republike Slovenije storilki določil največ 2.000,00 EUR globe za posamezni prekršek in izrekel enotno globo v višini 8.000,00 EUR ter ji naložil plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 10% od izrečene globe tj. 800,00 EUR. In ker je v skladu s petim odstavkom 192. člena ZSKZDČEU-1 znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, možno znižati le na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se odločba pristojnega organa države izdaje izvrši do zneska 8.800,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v A..., št. BH-0430772016/0017 z dne 23. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 30. 6. 2017, s katero je bila storilki zaradi kršitev petega odstavka 7.i člena Zakona o zaposlitvenih pogodbah Republike ... (AVRAG) izrečena denarna sankcija v skupni višini 60.000,00 EUR ter naloženo plačilo stroškov postopka v višini 6.000,00 EUR, prizna in izvrši do višine 8.800,00 EUR (8000,00 EUR globe in 800,00 EUR stroškov postopka), ji naložilo rok 15. dni za plačilo te globe in jo opozorilo, da po poteku tega roka lahko pri Finančni upravi RS predlaga obročno plačilo, da se v preostanku predlog za priznanje in izvršitev zavrne ter da v kolikor denarne sankcije in stroškov postopka v določenem roku ne bo plačala, bosta denarna sankcija in stroški postopka izterjani prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) oz. predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje dovoli le do višine 1.980,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo peti odstavek 192. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU-1), tretji odstavek 52. člena ZP-1 ter četrti odstavek 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), da ni navedlo razlogov za določitev najvišje globe za posamezni prekršek, da se je zgolj pavšalno sklicevalo na 217. č člen ZDR-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prekrškovni organ Republike ... z zgoraj navedeno kazensko odločbo z dne 23. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 30. 6. 2017, storilki izrekel skupno globo v višini 60.000,00 EUR ter naložil plačilo stroškov postopka v višini 6.000,00 EUR, ker je storilka, kot odgovorna oseba - direktorica pravne osebe M. d.o.o. odgovorna, da je pravna oseba kot delodajalec štiri, v izreku kazenske odločbe naštete delavce, napotila na delo v Republiko ... v okviru opravljanja storitev od 11. 1. 2016 do vsaj 31. 3. 2016, ne da bi jim bila plačana osnovna plača z upoštevanjem kriterijev za uvrstitev plač, ki je veljavna v skladu z zakonom, uredbo ali s kolektivno pogodbo, čeprav so delodajalci dolžni delavcem plačati vsaj osnovno plačo glede na vsakokratne kriterije uvrstitev plač.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru priznanja odločbe pristojnega organa države izdaje ugotovilo, da ne obstaja nobena izmed predpostavk nedopustnosti izvrševanja iz 186. člena ZSKZDČEU-1, v zvezi z načelom vzajemnosti pa navedlo, da je dejanje, za katero je bila izrečena denarna sankcija storilcu, prekršek tudi po pravu v Republiki Sloveniji in sicer po 31. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da se z globo od 3.000,00 do 20.000,00 EUR kaznuje delodajalec - pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če napotenim delavcev, ki začasno opravljajo delo v Republiki Sloveniji, ne zagotovi pravic iz drugega odstavka 210. člena tega zakona. Z globo od 450,00 do 2.000,00 EUR pa se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe, ter odgovorna oseba v državnem organu ali lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 217. člena ZDR-1).

6. Na podlagi poizvedb pri podjetju M. d. o. o., kjer so zaposleni delavci, katerim v času dela v A. ni bila izplačana plača v skladu s predpisi Republike ..., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile plače delavcem obračunane in izplačane v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da so podani pogoji za uporabo petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1. Ta določa, da se v primeru, če je bilo dejanje storjeno zunaj ozemlja države izdaje in bi se zanj lahko uporabilo pravo Republike Slovenije, ne glede na določbe četrtega odstavka istega člena, znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, zniža na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije.

7. Zaradi določitve višine, do katere se dovoli izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje, je torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko bi znašala najvišja izrečena globa po pravu Republike Slovenije. Res je, da je globa za tovrstni prekršek predpisana v razponu (450,00 do 2.000,00 EUR) in da tretji odstavek 52. člena ZP-1 določa, da se v hitrem postopku storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, vendar to velja le v primeru, če z zakonom ni določeno drugače. Taka izjema pa je predpisana v 217. č členu ZDR-1, ki določa, da lahko prekrškovni organ v postopku o prekršku izreče globo v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, vendar znotraj predpisanega razpona. Zaradi navedenega v konkretni zadevi ne pride v poštev določba tretjega odstavka 52. člena ZP-1, kar je izrecno poudarilo tudi sodišče prve stopnje v 14. odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa in je pritožbeno vztrajanje zagovornika pri stališču, da bi prekrškovni organ Republike Slovenije storilki za tovrstni prekršek lahko izrekel zgolj oz. največ 450,00 EUR za posamezni prekršek, skupno torej 1.800,00 EUR neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi lahko prekrškovni organ Republik Slovenije storilki določil največ 2.000,00 EUR globe za posamezni prekršek in izrekel enotno globo v višini 8.000,00 EUR ter ji naložil plačilo stroškov postopka – sodne takse po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 10% od izrečene globe tj. 800,00 EUR. In ker je v skladu s petim odstavkom 192. člena ZSKZDČEU-1 znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, možno znižati le na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno upoštevalo določbe tretjega odstavka 52. člena ZP-1, 217. in 217. č člena ZDR-1 in tudi uporabilo peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1, ko je odločilo, da se odločba pristojnega organa države izdaje izvrši do zneska 8.800,00 EUR. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnih predpisov so tako neutemeljeni.

8. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarne kazni v višini 2.000,00 EUR za posamezni prekršek neutemeljeno pavšalno sklicevalo na 217. č člen ZDR-1, ker iz sklepa ne izhajajo merila, ki ji je sodišče uporabilo pri izreku najvišje določene globe v razponu in da ni obrazložilo razlogov za tako odločitev. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni določalo in izrekalo globo, temveč je le odločalo o tem, do katere višine se dopusti izvrševanje pravnomočne odločbe pristojnega organa države izdaje. Tako ni bilo dolžno navajati nikakršnih meril za odmero sankcij, kot zmotno pričakuje zagovornik, temveč je moralo zgolj ugotoviti, koliko bi znašala najvišja globa, ki bi bila storilki izrečena za tovrstni prekršek v skladu s predpisi Republike Slovenije, kar je odvisno od pravilne razlage zgoraj izpostavljenih določb ZP-1 in ZDR-1, ki jo je sodišče prve stopnje jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).