Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 26. 3. 2024 (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo, da se ugotovi, (1) da je toženec s tem, ko je dne 14. 3. 2023 podrl sporni objekt - garažo do te mere, da le-ta nima več primarne funkcionalnosti, motil posest tožnika ter (2) da je toženec dolžan v roku 8 dni tožniku omogočiti, da na glavnih vratih garaže, kot to izhaja iz priloge B6, namesti ključavnico in vzpostavi elektronski dostop s kodo ter da mu v istem roku omogoči, da tožnik zazida vrata garaže na vrtni strani garaže. Če toženec tega ne bo omogočil, je dolžan plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR ter (3) da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, kot so ugotovljena v ugotovitvenem delu sklepa (II. točka izreka). Odločilo je še, da stroške postopka nosi tožnik (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik meni, da je tožba pravočasno vložena, ker dejanje iz septembra 2023 predstavlja nadaljnje motenje posesti. Glede prvega motilnega ravnanja, ki ga je tožnik ugotovil 14. 3. 2023, je tožba z dne 13. 4. 2023 pravočasno vložena. Začetek motenja posesti predstavlja dogodek z dne 13. 3. 2023, dogodek z dne 27. 9. 2023 pa le nadaljnje dejanje motenja posesti, zaradi česar je bila tožba pravočasno vložena. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe od takrat, ko je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva začetka motenja posesti.

Sodišču očita tudi, da je pavšalno zaključilo, da izvedba preostalih dokazov ne bi vplivala na drugačno odločitev. Ni podalo konkretizirane utemeljitve glede neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, pomanjkljivo se je opredelilo glede zaslišanja predlaganih prič in ni izvedlo zaslišanja toženca. Zato je dejansko stanje ostalo neugotovljeno in podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni tudi kršitev in poseg v pravico tožnika iz 22. in 23. člena URS.

Pritožnik očita sodišču, da je po eni strani spremembo tožbenega zahtevka štelo za smotrno in jo je dovolilo, nato pa v nadaljevanju zaradi nepovezanosti tožbenega zahtevka zavrglo, kar je kontradiktorno in nelogično. Tožnik je navedel vsa dejstva in dokaze, ki so bili ključni za spremembo tožbenega zahtevka. Z argumentom pomanjkljive trditvene podlage je sodišče poseglo v cilje in namene instituta sodnega varstva posesti ter je zmotno uporabilo materialnopravne predpise (32. do 34. člen SPZ).

Pravni interes je tožnik izkazal s posestjo nad objektom, za katerega ima tudi ZK urejeno pravico uporabe, prav tako je pravni interes podan že po samem zakonu s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča. Pravni interes z namenom zavarovanja dejstva posesti tožnik tudi dejansko izkazuje s protipravnim posegom druge osebe (toženca) v njegovo posest. Sodna praksa pravni interes postavlja pred ekonomski interes. Ekonomski interes predstavlja finančni vidik v obliki izgradnje, vzdrževanja in drugih vložkov, ki so povezani z objektom spora.

Sodišče je napačno zavrglo ugotovitveni zahtevek. Povezovalni most med ugotovitvenim in drugim spremenjenim restitucijskim zahtevkom je logičen in smiseln, saj gre za enak objekt in preprečitev nadaljnjih motilnih ravnanj, kar je temelj sodnega varstva. Modifikacija tožbenega zahtevka izhaja iz izvršljivosti inšpekcijske odločbe MOL, saj je bil tožnik prisiljen v poseg v objekt, vendar po motilnih ravnanjih toženca.

Odločitev sodišča je kontradiktorna, saj je odločitev nasprotujoča glede na utemeljitev in končno odločitev. Zagrešena je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že izvedba zaslišanja predlaganih prič bi potrdila navedbe tožnika glede dostopa do spornega objekta, začetka motenja posesti ter uničenja premičnin. Sodišče je na več mestih prepoznalo začetek motenja posesti z dne 13. 3. 2023 ter vsa nadaljnja motenja, vendar je zaradi naknadnega onemogočanja povrnitve v prejšnje dejansko stanje nelogično in nepravično zavrglo tožbeni zahtevek. Odločitev sodišča in razlaga sta si do te mere kontradiktorni in nepovezani, da onemogočata pravičen in dostojen pravdni postopek (14. točka drugega odstavka 339. člen ZPP).

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 180. členom ZPP mora tožba vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera se opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Vsebina sklepa, s katerim sodišče daje posestno varstvo, je določena z vsebino tožbenega zahtevka. Tožnik v motenjski pravdi navadno zahteva, da naj sodišče (1) ugotovi dejanje motenja tožnikove posesti (2) tožencu naloži vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, (3) tožencu prepove takšno ali podobno motilno ravnanje.

6. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval, da sodišče (1) ugotovi, da je toženec s tem, ko je 14. 3. 2023 podrl sporni objekt - garažo do te mere, da le-ta nima več primerne funkcionalnosti, motil posest tožnika; (2) da je toženec dolžan v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na lokaciji spornega objekta, tj. na parceli št. 2 k. o. ... ponovno vzpostavi enostavni objekt, tako da bo ponovno omogočena funkcionalna uporaba objekta - garaže. Če ponovna vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 10.000 EUR; (3) da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, kot so ugotovljena v ugotovitvenem delu sklepa v točki (1). V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje tožnika na naroku dne 28. 9. 2023 pozvalo na konkretizacijo navedb glede predmeta postopka, in sicer, kaj je predmet postopka - delavnica ali nadstrešek ali oboje. Potem, ko je sodišče tožniku predočilo, da postavljeni tožbeni zahtevek ni izvršljiv, ker iz tožbenih trditev izhaja, da garaža ni bila porušena, je tožnik tožbeni zahtevek zgolj v delu, ki se je nanašal na restitucijski zahtevek, spremenil tako, da je zahteval, da mu toženec omogoči, da na glavnih vratih garaže, kot to izhaja iz priloge B6, namesti ključavnico in vzpostavi elektronski dostop s kodo, ter da mu v istem roku omogoči, da si zazida vrata garaže na vrtni strani garaže, v nasprotnem primeru pa plačilo odškodnine v višini 5.000 EUR. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za ureditev razmerij med pravdnima strankama.

7. Glede spremenjenega restitucijskega zahtevka, ki ga je tožnik postavil 26. 3. 2024, je sodišče ugotovilo, da iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik že 27. 9. 2023 izvedel, da mu je toženec onemogočil vstop v garažo. V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno. Ker se je 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe (32. člen SPZ) iztekel dne 27. 10. 2023, je tožba prepozna.

8. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrženje prepovednega dela zahtevka, ki so nanizani v 25. točki obrazložitve, so pravilni. Kot izhaja iz tožbenega zahtevka, se prepovedni del zahtevka sploh ne nanaša na dejanje, ki je predmet restitucijskega zahtevka, temveč se nanaša na motilno ravnanje, ki je opisano v prvi točki tožbenega petita, torej na porušenje objekta - garaže, glede česar pa je tožnik sam navedel, da garaža ni bila porušena. Ker glede na postavljeni ugotovitveni zahtevek restitucija sploh ni možna, je posledično pravilna tudi odločitev glede zavrženja prepovednega dela zahtevka.

9. Ker tožba na ugotovitev motenja posesti brez dajatvenega zahtevka ni dopustna, je pravilna tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka.

10. Vložena tožba ni pravočasna, zaradi česar je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče zaradi presoje utemeljenosti zahtevka izvajati dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in prič, neutemeljeno. Pogoj za izvedbo dokazov je namreč pravočasna vložitev tožbe in tudi sklepčnost zahtevka. Z zavrnitvijo dokazov sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, kot to obširno navaja pritožnik.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je trditvena podlaga spremenjenega zahtevka pomanjkljiva, ni utemeljen. Že toženec je tožnika opozoril na pomanjkljivost trditvene podlage, pri čemer je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve sklepa tudi pravilno navedlo, v čem se kaže pomanjkljivost trditvene podlage glede spremenjenega zahtevka. Za izpodbijanje dovolitve spremembe tožbe pa tožnik nima pravnega interesa, saj je bilo njegovemu predlogu za spremembo tožbe ugodeno.

12. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pravočasnosti vložitve tožbe. Materialno pravo je pravilno uporabilo. Ker so razlogi sklepa jasni in razumljivi ter brez nasprotij, je neupravičen tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zahtevek, kakor je postavljen, ni sklepčen, saj je med ugotovitvenim delom in dajatvenim delom zahtevka podano očitno nasprotje. Ugotovitveni del zahtevka se namreč sploh ne nanaša na motilno ravnanje, ki je predmet dajatvenega dela zahtevka. Ugotovitev dejstva motenja posesti pa je le ena od predpostavk za oceno utemeljenosti zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja. V obravnavanem primeru med ugotovitvenim delom zahtevka ter restitucijskim delom zahtevka ni povezave. Tudi v primeru, če bi bil ugotovitveni zahtevek utemeljen, slednje ne bi utemeljevalo ugoditve restitucijskemu zahtevku.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, tožencu pa so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo 375 točk ter materialni izdatki v višini 2%, to je v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena OZ.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 34

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.