Jedro

Razmerje med odvetnikom in stranko je osebno razmerje, ki mora temeljiti na zaupanju, zato narava pravnega posla izključuje odškodninsko odgovornost stranke, ki z odvetnikom zaradi nezaupanja ne želi več sodelovati (prekliče pooblastilo za zastopanje), tudi če objektivnih razlogov za odpoved mandatne pogodbe pogodbe ni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se v II. točki izreka navedeni znesek 16.850,00 EUR nadomesti z zneskom 4.389,39 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je ugodeno zahtevku za plačilo 3.150,00 EUR odvetniške nagrade z zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2009 dalje (I. točka izreka), v presežku – glede glavnice 16.850,00 EUR z zamudnimi obrestmi – pa je tožbeni zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.050,44 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga njeno razveljavitev, podredno pa spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je z zavrnilnim delom sodbe prekoračen tožbeni zahtevek. Meni, da bi sodišče moralo odločati zgolj o zahtevku za plačilo 7.539,93 EUR (plačilu 10 % nagrade od izplačanih 75.393,91 EUR). Navaja, da v primeru vlaganja tožbe zaradi izpodbijanja pogodbe o zaposlitvi že materialno pravo odvetniku nalaga, da vloži tudi reparacijski (dajatveni) zahtevek. Ker se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem pooblastila za razširitev tožbe na neizplačane plače in na odpravnino, je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da dogovorjene nagrade sodišče ne bi smelo primerjati z Odvetniško tarifo, ker sta stranki njeno uporabo izključili. Zgolj dogovorjena nagrada je osnova za izračun odškodnine. Trdi, da prisojeni znesek odstopa od dogovorjene nagrade, pa tudi, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, ker je izračun nerazumljiv. Glede zahtevka za odškodnino se sklicuje na svojo vlogo z dne 17. 11. 2009, ki vsebuje trditve in dokazne predloge. Gre za izgubljeni dobiček, ki ga tožnik zaradi kršitve pogodbene obveznosti toženca ni mogel doseči. Da mu ni bilo treba postaviti še enega dajatvenega denarnega zahtevka, je tožnik že postavljeni zahtevek utemeljeval tudi z odškodninsko podlago. Razloge za zavrnitev odškodnine označuje za nejasne. Graja tudi odločitev o obrestih. Meni, da je tožnik do obresti upravičen od dne, ko je toženec denarne zneske prejel. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Opozarja, da je toženec v teku postopka delno izpolnil zahtevek - plačal 801,96 EUR in da se je z višino tožencu izplačanih zneskov seznanil šele v teku postopka. Če bi imel podatke o izplačilih L., bi že tedaj zahtevek tudi po višini lahko prilagodil izplačilom. Teh podatkov niti od toženca niti od L. ni mogel dobiti. Stroške je zato dolžan tožniku plačati toženec.

4. Tožena stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na 12. čl. Zakona o odvetništvu, ki določa, da stranka lahko svoje pooblastilo kadarkoli prekliče, zaradi česar je nepravilna ugotovitev, da je preklic pooblastila neutemeljen. Vztraja, da toženec razširitve tožbe ni naročil, saj je vedel, da družba L. odpravnine izplačuje prostovoljno. Opozarja, da je v potrditev tega predlagal zaslišanje priče V., ki je sodišče ni zaslišalo. Ker mora prevzemnik naročila ravnati po prejetih navodilih, tožnik do nagrade od izplačanih zneskov ni upravičen. Povsem nerelevantno je, zakaj je toženec preklical pooblastilo, ker je to dejstvo v izključni domeni toženca. Poudarja, da je bila tožniku naročena zgolj vložitev tožbe zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, ki jo je tožnik sicer vložil, vendar iz drugega razloga, kot je bila nezakonitost odpovedi v postopku ugotovljena. S tem utemeljuje zaključek, da po tožniku vložena tožba ne bi bila uspešna in tožnik do nagrade ni upravičen. Prisojeno nagrado označuje tudi za previsoko, ker pripravljalna vloga z dne 10. 10. 2005 ni bila potrebna. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je toženec tožniku izplačal 801,96 EUR, kar bi moralo biti upoštevano pri ugotavljanju primernega nadomestila za opravljeno delo. Posledično graja tudi odločitev o stroških postopka. V pravočasnem dodatku k pritožbi navaja, da je dogovor o nagradi ničen, ker je napisan na isti listini, kot pooblastilo.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Vztraja pri v postopku na prvi stopnji podanih trditvah in stališčih ter predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. V pritožbi tožeče stranke se pravilno ugotavlja, da je bilo v ponovljenem postopku sporno le še plačilo nagrade, do katere je tožnik upravičen glede na tožencu dne 28. 10. 2008, 16. 12. 2008 in 28. 1. 2009 izplačane prejemke iz delovnega razmerja v skupnem znesku 75.393,91 EUR. Zgolj v tem delu (poleg stroškovnega dela odločitve) je bil zavrnilni del sodbe P 1404/2010-I z dne 4. 2. 2011 (4. točka izreka) razveljavljen; v ostalem delu je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Ker se tožeča stranka zoper zavrnitev tistega dela zahtevka, ki je bil predmet umika (toženec pa z umikom ni soglašal in je bilo tudi o tem delu zahtevka treba odločati), ni pritožila, se v II. točki izreka odločbe I Cp 2727/2011 ta del zahtevka ne omenja. Povedano drugače. Z dne 4. 2. 2011 izdano prvostopenjsko sodbo je bil zavrnjen tudi po tožeči stranki umaknjen del zahtevka, v umik katerega tožena stranka ni privolila (188. čl. ZPP). Ker tožeča stranka tega dela zavrnilnega zahtevka s pritožbo ni izpodbijala, je v tem delu prvostopenjska sodba z dne 4.2.2011 postala pravnomočna in ni bila predmet izpodbijanja v pritožbenem postopku I Cp 2727/2011. 8. Od spornih 7.539,39 EUR je z izpodbijano sodbo tožniku prisojenih 3.150,00 EUR, zato zavrnjeni del zahtevka znaša 4.389,39 EUR in ne 16.850,00 EUR, kot se zavrnjeni del zahtevka opredeljuje v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Prekoračitev zahtevka oz. kršitev postopka, na katero s pritožbo opozarja tožeča stranka, je s spremembo II. točke izreka mogoče odpraviti (354. čl. ZPP).

9. Toženec, ki je odpoved delovnega razmerja štel za neupravičeno, je tožnika pooblastil za nudenje pravne pomoči. Tožnik kot pravni strokovnjak je bil dolžan storiti vse potrebno za varstvo toženčevih pravic, ki naj bi bile z neupravičeno odpovedjo delovnega razmerja prizadete. Pooblastilo vsekakor vključuje tudi postavitev denarnega zahtevka, saj je izguba zaslužka in drugih materialnih pravic (poleg izgube dela) glavna posledica prenehanja delovnega razmerja. S takim zahtevkom – za ugotovitev nezakonite odpovedi delovnega razmerja in denarnim zahtevkom – je tožnik v imenu in za račun toženca vodil delovni spor. V teku postopka se je izkazalo, da je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita. V dopisu L. z dne 2. 12. 2010 (list. št. 115) navedena izplačila (plača, regres, božičnica, odškodnina, jubilejna nagrada) so tožencu pripadajoči dohodki, do katerih je upravičen, ker mu je bilo delovno razmerje neutemeljeno odpovedano. Navedeni zneski so bili tožencu izplačani zaradi neutemeljene odpovedi delovnega razmerja; zahtevek za njihovo izplačilo je postavil že tožnik v zahtevkih, vsebovanih v vlogah z dne 6. 6. 2005 in 10. 10. 2005. Dejstvo, da so bila plačila izvedena po več let trajajočem sodnem sporu, šele konec leta 2008 in januarja 2009 (dopis L. na list. št. 115), negira toženčevo pritožbeno trditev, da je bil delodajalec denarne zneske pripravljen plačati prostovoljno in brez zadržkov. Ker se je delodajalec več let upiral tako zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot plačilom iz delovnega razmerja, odločitev v tem postopku ne bi bila drugačna, tudi če bi priča V. izpovedala drugače. Zaslišanje te priče zato ni bilo potrebno. Tožnik je z vložitvijo tožbe in postavitvijo dodatnega denarnega zahtevka ustrezno nudil pravno pomoč, za nudenje katere je bil pooblaščen, zato je upravičen do odvetniške nagrade, dogovorjene z mandatno pogodbo z dne 20. 12. 2004. S to pogodbo je bilo dogovorjeno, da tožniku pripada 10 % glavnice, ki jo bo toženec zaradi neupravičene odpovedi delovnega razmerja uspel uveljaviti. Dejstvo, da je ta dogovor napisan poleg pooblastila (v isti listini), ne ustvarja nejasnosti v zvezi z vsebino dogovora. Zakaj naj bi bil zaradi zapisa mandatne pogodbe in pooblastila na istem listu papirja dogovor ničen, kar v pritožbi uveljavlja tožena stranka, pa tožena stranka ne pojasni.

10. S stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženčevega odstopa od pogodbe tožnik z nepravilnim izpolnjevanjem pogodbe ni povzročil oz. zakrivil, pritožbeno sodišče soglaša. Z razlogi, ki jih za ta del odločitve sodišče prve stopnje navaja na 9. in 10. strani sodbe, pritožbeno sodišče soglaša. Res je, da so se razlogi, s katerimi je bila odpoved delovnega razmerja izpodbijana in denarni zahtevek uveljavljan, tekom delovnega spora (tudi po odpovedi pooblastila) dograjevali. Vendar pa to ne kaže na tožnikovo neustrezno zastopanje. Uveljavljanje pravnega varstva pred sodiščem je proces, katerega rezultat je odvisen od pravilne postavitve zahtevka in njegovega utemeljevanja. Tožbeni zahtevek je tožnik postavil in utemeljil tako z nepravilno vročitvijo odpovedi delovnega razmerja, kot tudi vsebinsko (s tožnikovo starostjo in neobstojem poslovnega razloga za odpoved). Nadaljnje utemeljevanje zahtevka je bilo tožniku zaradi odpovedi mandatne pogodbe od januarja 2006 dalje onemogočeno. Razen tega je odvetnik pri argumentiranju zahtevka omejen z razlogi, ki mu jih posreduje stranka. Zato je neutemeljen očitek, da je šele nova pooblaščenka opozorila, da bi morala biti zaradi reorganizacije tožniku ponudena nova zaposlitev, kar se je izkazalo za odločilno dejstvo. Do odpovedi je tožnik mandatno pogodbo izpolnjeval in je pravilen zaključek, da je upravičen do svojemu delu in času zastopanja ustreznega plačila (2. odstavek 782. čl. Obligacijskega zakonika).

11. Z načinom izračuna ustreznega plačila pritožbeno sodišče soglaša. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da je ustrezno plačilo določljivo s primerjavo količine in vrste s strani tožnika opravljenega dela z vsem, v delovnem sporu potrebnim delom. Skladno s tem stališčem je prvostopenjsko sodišče opravilo izračun, ki je jasno prikazan in razumljiv. Na odvetniško tarifo se sodišče prve stopnje sklicuje le zaradi ugotovitve razmerja med obsegom dela, ki ga je tožnik do odpovedi pooblastila opravil in dogovorjeno oz. potrebno količino dela. Vsa potrebna opravila so po Odvetniški tarifi vrednotena s 2095 točkami; tista, ki jih je opravil tožnik pa z 875 točkami. Primerjava teh točk pokaže, da je tožnik opravil 41,77 % potrebnega oz. dogovorjenega dela. Celotna dogovorjena nagrada znaša 7.539,39 EUR; tožnik, ki je opravil približno 41,77 % storitve, je do nagrade upravičen v tem odstotku. Sodišče prve stopnje je ta izračun prikazalo z izračunom vrednosti točke, ki jo je določilo upoštevajoč dogovorjeno nagrado in potrebna opravila. Tudi po sodišču prve stopnje prikazan izračun je razumljiv in pripelje do enakega rezultata kot zgoraj prikazan izračun. Pritožba tožene stranke po nepotrebnem izpostavlja, da ena od pripravljalnih vlog ni bila potrebna, ker je sodišče to dejstvo upoštevalo. Pri tem velja opozoriti celo to, da ima stranka v postopku lahko več stroškov, kot jih odmeri sodišče. Presoja potrebnosti vloge, opravljena pri obračunavanju stroškov v delovnem sporu, za odločanje v tem postopku ni odločilna, saj je naloga zastopnika storiti vse, da zastopani v postopku uspe. Presoja potrebnosti vloge v tem postopku je zato manj stroga kot je bila opravljena v delovnem sporu. Iz tožnikovih vlog ni razvidno, da bi jih tožnik izdeloval zaradi lastnih interesov (povečevanja stroškov). Za to zaradi dogovorjenega načina plačila tudi ni imel interesa.

12. Zahtevek za plačilo odškodnine je utemeljeno zavrnjen. Ta del zahtevka je tožnik utemeljeval zgolj z zaslužkom, ki bi ga dosegel, če bi posel izpeljal do konca. Ker se odvetnik ukvarja z nudenjem pravne pomoči večjemu številu klientov, toženčeva zadeva pa ni bila taka, da bi za daljši čas terjala ves tožnikov angažma, je tožnik po odpovedi mandatne pogodbe lahko opravljal delo in pridobival dohodek z zastopanjem drugih klientov. Da bi mu zaradi uresničitve toženčeve, iz Obligacijskega zakonika in Zakona o odvetništvu izhajajoče pravice do preklica pooblastila nastala še druga škoda, ni zatrjeval. Razen tega je razmerje med odvetnikom in stranko osebno razmerje, ki mora temeljiti na zaupanju, zato narava pravnega posla izključuje odškodninsko obveznost stranke, ki z odvetnikom ne želi več sodelovati (tudi če objektivnih razlogov za odpoved pogodbe ni). Toženec je preklic pooblastila utemeljeval z nezaupanjem do tožnika; drugačnega razloga za toženčev preklic pooblastila (toženčev odstop od pogodbe) tožnik ni dokazal. 13. Pogodbenika sta dogovorila plačilo po zaključku delovnega spora (po izvedbi naročila), saj so šele takrat znani dejavniki, potrebni za obračun storitve. Tudi s 1. odstavkom 779. čl. Obligacijskega zakonika je določeno, da je naročitelj dolžan prevzemniku naročila plačati po opravljenem delu, če ni drugače dogovorjeno. Za tožnika je bilo delo zaključeno z odpovedjo pooblastila, vendar pogojev za plačilo nagrade tedaj ni bilo, saj rezultat spora, ki je osnova za izračun nagrade, še ni bil znan. Ker ob preklicu pooblastila elementi za ugotovitev višine odvetniške nagrade še niso bili znani, dogovorjen čas plačila ni bil uresničljiv. V zvezi s časom plačila stranki nista podajali trditev o dejstvih, ki izkazujejo toženčevo zamudo. Pravilna je zato odločitev, da gredo tožniku obresti od dne, ko je tožnik zahtevek uveljavljal v sodnem postopku in z zahtevkom toženca pozval k izpolnitvi (2. odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika).

14. Delno plačilo 801,96 EUR je bilo upoštevano v prvem sojenju pri odločanju o nagradi, utemeljeni s prejeto odpravnino, zato se pritožba tožene stranke neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo biti to plačilo upoštevano tudi pri odločanju o nagradi, uveljavljani v ponovljenem postopku.

15. Res je toženec s tem, da ni posredoval znanih mu podatkov o izplačilih delodajalca, povzročil zahtevnejši dokazni postopek, kot bi lahko bil. Vendar pa ugotovitev, da toženec s svojim ravnanjem ni pripomogel k učinkovitosti postopka (obramba pred zahtevkom je njegova pravica – 212. in 1. odstavek 213. čl. ZPP), ne utemeljuje drugačne odločitve glede stroškov postopka, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Izid vsake pravde je negotov in uveljavljana višina zahtevka je tožnikov riziko. Razlogov za odstopanje od 154. čl. ZPP, ki predvideva kritje pravdnih stroškov skladno z uspehom strank v postopku, ni.

16. Tožnik torej dogovorjeno nagrado po mandatni pogodbi utemeljeno uveljavlja v prisojeni višini, zato je odločitev, kolikor ni v zavrnilnem delu spremenjena, potrjena (353. čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, uspeh tožeče stranke pa je zanemarljiv, je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, zato stroški, nastali z njegovo sestavo, niso potrebni pravdni stroški (1. odstavek 155. čl. ZPP).