Jedro

V tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je bila omenjena pogodba sklenjena namesto arondacije po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Ur.l. FLRJ št. 43/59 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) in da V. O. ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč, temveč kupnino v denarju, ki ni dosegla 30 odstotkov vrednosti zemljišč. Arondacija po navedenem zakonu brez nadomestila v naravi je po 29.tč. 3. čl. ZDen razlog, zaradi katerega lahko upravičenec uveljavlja denacionalizacijo brez kakšnih nadaljnjih pogojev. Če torej V. O. ne bi sklenil navedene pogodbe, bi bile iste nepremičnine podržavljene z arondacijo. Zato napoved arondacije pomeni grožnjo v smislu 5.čl. ZDen, čeprav je bila to grožnja s postopkom, ki je bil v skladu s tedanjimi predpisi.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim ugotovitvenim sklepom ugotovilo, da je na podlagi 5. čl. Zakona o denacionalizaciji podan pravni temelj za denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi prodajne pogodbe z dne 5.7.1962, sklenjene med V. O. in Kmetijsko zadrugo K. Ugotovilo je, da je navedena prodajna pogodba nadomestila arondacijo. Podlaga pogodbe je bil Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča iz leta 1959. V. O. ni dobil nadomestnih zemljišč. Kupnina v znesku 221.481,00 din ni dosegla 30 odstotkov vrednosti zemljišč. Arondacijo so vodili državni organi in se ji ni bilo mogoče izogniti. Razlog za sklenitev pogodbe je bila napovedana arondacija. Res je imel O. ekonomski interes prodati podedovane nepremičnine, ker jih kot frizer ni obdeloval in ker je želel ohraniti otroške dodatke, vendar ne po ceni, kakršno je dobil s pogodbo z dne 5.7.1962. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi nasprotnih udeležencev in potrdilo vse bistvene dejanske in pravne ugotovitve prvostopnega sklepa.

Proti temu sklepu vlagata reviziji oba nasprotna udeleženca.

Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navajata, da niso izkazane okoliščine, ki jih predpostavlja 5. čl. zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem ZDen). Predlagateljica ni dokazala nobene konkretne grožnje ali sile. V. O. je sporne nepremičnine prodal po svoji volji, ker zanje ni imel ekonomskega interesa. V zvezi s tem se revidenta sklicujeta na ponudbo z dne 23.5.1962 in zapisnik z dne 4.6.1962. Nasprotujeta ugotovitvi, da je bila prodajna pogodba sklenjena namesto arondacije in opozarjata, da je bila arondacija uvedena šele z odločbo z dne 13.11.1962 in v tej odločbi V. O. sploh ni omenjen. O. je prodal tudi parcele, ki sploh ne bi prišle v poštev za arondacijo. Tudi to kaže, da je šlo za prodajo po prosti volji prodajalca in da pogodba ni nadomestila arondacije. Oba revidenta predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zahtevek predlagateljice zavrne, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Reviziji sta bili vročeni predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (3. odst. 390. čl. v zvezi s 4. odst. 400.čl. Zakona o pravdnem postopku, 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku in 56.čl. Zakona o denacionalizaciji).

Reviziji nista utemeljeni.

Predlagateljica v tem postopku ni dokazala, da bi pok. V. O. sklenil pogodbo z dne 5.7.1962 zaradi napak volje, kot so opredeljene v 60. in 65.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. V tem pogledu imata nasprotna udeleženca prav. Toda v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je bila omenjena pogodba sklenjena namesto arondacije po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Ur.l. FLRJ št. 43/59 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) in da V. O. ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč, temveč kupnino v denarju, ki ni dosegla 30 odstotkov vrednosti zemljišč. Arondacija po navedenem zakonu brez nadomestila v naravi je po 29. tč. 3. čl. ZDen razlog, zaradi katerega lahko upravičenec uveljavlja denacionalizacijo brez kakšnih nadaljnjih pogojev. Če torej V. O. ne bi sklenil navedene pogodbe, bi bile iste nepremičnine podržavljene z arondacijo. Zato napoved arondacije pomeni grožnjo v smislu 5.čl. ZDen, čeprav je bila to grožnja s postopkom, ki je bil v skladu s tedanjimi predpisi. Vendar so bili učinki arondacijskega postopka, kadar ni bilo dano nadomestno zemljišče in denarna odmena ni dosegla 30 odstotkov vrednosti taki, da pomenijo po določbah ZDen podlago za utemeljeno uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka. S pogodbo namesto arondacije je nastalo enako stanje, kot bi nastalo po arondaciji. Zato ni utemeljenega razloga, da bi se zahtevek predlagateljice obravnaval drugače, kot bi se, če bi bile nepremičnine podržavljene v arondacijskem postopku. To je razlog, da je treba šteti napoved arondacije kot grožnjo v smislu 5.čl. ZDen. Posamezni lastnik zemljišč, predvidenih za arondacijo, te ni mogel preprečiti. Zato ni razlogov, da bi bil v postopku denacionalizacije položaj tistega, ki je zemljišča v postopku arondacije prodal, drugačen od položaja tistega lastnika zemljišč, ki so mu bila zemljišča podržavljena z odločbo.

Za V. O. je ugotovljeno, da je nepremičnine prodal namesto arondacije. To je ugotovljeno na podlagi 7.čl. pogodbe z dne 5.7.1962 in na podlagi odločbe z dne 12.9.1962 o potrditvi pogodbe. Razlogi, ki jih navajata reviziji proti tej ugotovitvi, ko se sklicujeta na kasnejšo odločbo o uvedbi arondacije, niso utemeljeni. Ko je bila z odločbo z dne 13.11.1962 uvedena arondacija, so sporne nepremičnine na podlagi pogodbe z dne 5.7.1962 v zvezi z odločbo z dne 12.9.192 že prešle v splošno ljudsko premoženje pod upravo Kmetijske zadruge K. Zato je razumljivo, da kasnejša odločba teh parcel ne navaja.

Ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena namesto arondacije, se nanaša na vse parcele, ki so bile predmet pogodbe. Ta ugotovitev je rezultat dokazovanja. Temelji na dokazni oceni pogodbe z dne 5.7.1962 in odločbe z dne 12.9.1962. Dejanskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijskih navedb obeh revidentov o tem, da posamezne parcele ne bi bile predmet arondacije, ne morejo biti predmet revizijske presoje.

Revizijske navedbe o razlogih, zaradi katerih je imel V. O. interes, da sporne nepremičnine proda, so pomembne v zvezi s presojo, ali je šlo v obravnavanem primeru za izsiljeno prodajo, torej za obstoj predpostavk iz 5.čl. ZDen. Te okoliščine bi bile podlaga za morebitno drugačno presojo o obstoju navedenih predpostavk, če ne bi bilo ugotovljeno, da bi bile nepremičnine sicer arondirane. Ker je poleg tega ugotovljeno, da O. ni dobil nadomestnih zemljišč (29.tč. 3.čl. ZDen) in da kupnina ni dosegla 30 odstotkov vrednosti ( 72.čl. ZDen), da se arondaciji ne bi mogel izogniti in da ni imel interesa prodati zemljišč pod tako neugodnimi pogoji, kakršni so določeni s pogodbo, je utemeljena odločitev izpodbijanih sklepov o obstoju pravnega temelja za denacionalizacijo po 5. čl. ZDen.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji nasprotnih udeležencev kot neutemeljeni (393.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP).