Jedro

Določila 148. člena ZDavP-2 v izvršilnem postopku ni mogoče neposredno uporabiti, saj je potrebno upoštevati dokazna pravila iz 24. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za zavarovanje zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožil upnik. V pritožbi navaja, da Zakon o davčnem postopku omogoča izterjavo davka iz premoženja povezanih pravnih oseb v primeru, ko dolga ni mogoče izterjati od dolžnika. Napačna je ugotovitev sodišča, da niso izkazana potrebne predpostavke za zavarovanje, v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku. V davčnem nadzoru, ki ga je opravila finančna kontrolorka zaposlena pri upnici, je bilo ugotovljeno, da je zavezanec posloval z gotovino na nezakonit način. Dnevnih iztržkov ni polagal na TRR, pač pa so bili zadržani pri lastnici. Dejstvo je, da zaradi prilaščanja gotovine in kasnejše knjigovodske ureditve, opravljene na podlagi davčnega nadzora je nastala davčna obveznost, ki je predmet zavarovanja. Družba nima sredstev za poplačilo davčnega dolga, zato je bilo predlagano zavarovanje na s premoženjem povezane osebe, ki je stanje povzročila. S tem je povezana oseba seznanjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Upnik je predlagal zavarovanje terjatve, ki jo ima do dolžnika na podlagi seznama izvršilnih naslov in sicer z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah v lasti povezane osebe T. R. Upnik se v pritožbi sklicuje na določbo 148. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, ki določa, da če davka ni mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Namen njene določbe je v preprečevanju zlorabe.

6. Možnost dokazovanja okoliščin, ki jih citiran člen določa, je v izvršbi in tudi v postopku zavarovanja omejena na kvalificirano listino, ki izkazuje prehod terjatve na novega dolžnika. Upnik je predlagal zavarovanje na premoženju povezane osebe za terjatev, ki jo ima zoper davčnega dolžnika na podlagi izvršilnega naslova. Zavarovanje zoper povezano osebo, kot predlaga upnik, tako nima podlage v kvalificiranih listinah. Upnik se v predlogu za zavarovanje sklicuje, da je bilo ugotovljeno, da je dolžnik z gotovino posloval na nezakonit način, in sicer, da dnevnih iztržkov ni polagal na TRR, pač pa jih je zadržal pri lastnici. Upnik se tako niti ne sklicuje na kvalificirano listino v skladu s 24. členom ZIZ, ki določa, da se lahko izvršba in posledično zavarovanje dovoli zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali na drug način prešla nanj. V konkretnem primeru bi torej ob obravnavanju upnikovega predloga za zavarovanje sodišče prve stopnje moralo ugotavljati in sklepati, ali je bilo premoženje res prenešeno po nižji ceni od tržne, prav tako ali je dolžnik pridobil premoženje v letu ali po letu, v katerem je davčna obveznost nastala in tudi vrednost tako pridobljenega premoženja. Takšno postopanje sodišča prve stopnje bi bilo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete. Ugotavljanje dejstev, predvsem materialnih predpostavk izvršbe, ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, namreč v izvršilnem postopku ni dopustno. Instrumentarij izvršilnega postopka za kaj takega niti ni primeren (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2012 z dne 29. avgust 2013).

7. Glede na vse navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča upnik ni izkazal prehoda obveznosti na novega dolžnika in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Določilo 148. člena ZDavP-2 neposredno v izvršilnem postopku ni mogoče uporabiti, saj je potrebno upoštevati dokazna pravila iz 24. člena ZIZ.

8. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Zavrnitev pritožbe zajema tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.