Jedro

V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka DDV namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, pa ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV. Iz predmetnih računov ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da sta zaračunane storitve dejansko opravili obe družbi, tožnik pa razen računov ni predložil drugih listin in tudi ni nedvoumno pojasnil okoliščin poslovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Davčni urad Kočevje je z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 1. 2008 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z obrestmi v skupnem znesku 12.468,22 EUR, akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2007 z obrestmi v skupnem znesku 24.243,29 EUR ter predhodno akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2008 z obrestmi v skupnem znesku 18.062,11 EUR. Mesečni obrok predhodne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2008 se poveča na 2.103,24 EUR, odmerjene obveznosti morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka z zaračunanimi zamudnimi obrestmi in začetim postopkom davčne izvršbe (točke I, II in III izreka); zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki IV in V izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN), v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi treh računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. in sedem računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. Pri računih družbe A. d.o.o. gre za obnovo mehanskega dela stroja, za dobavo štirih regalov s postavitvijo ter za montažo in za prestavljanje strojev v delavnici, noveliranje in ponovni zagon. Pri računih družbe B. d.o.o. pa gre za izdelavo NC kode, CNC kode, dodelavo matric (brušenje, frezanje), notranje in zunanje brušenje rezalnih puš ter dodelavo jarma, konstruiranje termoformirnega 12 gnezdnega orodja, modeliranje. Tožnik razen računov na poziv davčnega organa ni predložil dokumentacije, ki bi dokazovala, da so predmetne dobave blaga in storitev navedena izdajatelja računov dejansko izvedla. Davčni organ je pri obeh citiranih družbah opravil DIN in ugotovil okoliščine, zaradi katerih je navedeni družbi opredelil kot „neplačujoča gospodarska subjekta“ oz. „missing trader“ družbi, ki nista na zahtevo davčnega organa predložila poslovnih knjig, evidenc in poslovne dokumentacije, predloženi obračuni DDV pa ne temeljijo na resničnih podatkih, družbi svoje dejavnosti nista oglaševali, nimata ustreznih osnovnih sredstev, nimata zaposlenih, ne vodita evidenc o poslovanju, izkazujeta zgolj gotovinske dvige na TRR, obema družbama je bila odvzeta ID številka za DDV ipd. Davčni organ je vse sporne račune opredelil kot navidezne račune, posle pa kot navidezne posle, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) nimajo vpliva na obdavčenje. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, prejetih od družbe A. d.o.o. v znesku 4.544,00 EUR in od računov, prejetih od družbe B. d.o.o. v znesku 7.535,00 EUR. Kot podlago je navedel 32. člen, 33. člen, 62. člen, prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 68. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Računi pa tudi sicer ne izpolnjujejo vseh pogojev, ki jih določa 81. člen do 84. člena ZDDV-1. Navedeni družbi zgolj navidezno opravljata dejavnost z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Tožnik v davčnem postopku ni dokazal, da sta mu dobave blaga oz. storitev izvedli prav navedeni družbi, ki sta tudi sporne račune izdali.

2. Tožnik je prejete račune, navedene na strani 14 in 15 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki sta jih izdali navedeni družbi, knjižil med stroške storitev v letu 2007. Davčni organ navaja razloge, zaradi katerih računi ne izkazujejo dejanskega stanja in ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin. Navedeni družbi kot „neplačujoča gospodarska subjekta“ storitev dejansko nista mogli izvesti, saj nista imeli ne materialnih, ne kadrovskih pogojev. Računi si ne sledijo po zaporednih številkah, posamezni podatki na računih se tudi ne ujemajo. Računov ne spremljajo priloge, ki bi dokazovale resničnost poslovnih dogodkov. Glede na navedeno, davčni organ stroškov, ki jih je tožnik knjižil na podlagi računov v skupni vrednosti 60.395,00 EUR ni priznal kot davčno potrebnih odhodkov ter naredil nov obračun davka od dohodkov iz dejavnosti in obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2007. Sklicuje se na 36. člen, 46. člen in 48. člen, 124. člen in 128. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in 29. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter Slovenski računovodski standard (v nadaljevanju SRS) 39.18. Davčni organ je naredil tudi izračun akontacije dohodnine in izračun obresti, ki sta razvidna na strani 19 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V danem primeru gre za nepriznavanje odhodkov in odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki sta jih izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., za kateri je prvostopenjski organ ugotovil, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oz. „missing trader“ družbi, ki storitev, zaračunanih po spornih računih, nista mogli opraviti. Sporne račune sta izdali z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Davčni organ tožniku očita, da ni predložil verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene s strani izdajateljev računov. Bistvena okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožniku ni v vedenju, da je sodeloval pri davčni utaji, temveč v dejstvu, da razen računov nima dokazil, ki bi potrjevali resničnost transakcije, izvedene po spornih računih. Na računih mora biti izkazana dejanska transakcija v skladu s SRS. Računi so tudi po presoji pritožbenega organa navidezni, ki v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Tožnik je dolžan voditi poslovne knjige in evidence v skladu z ZDavP-2. Na podlagi 76. člena ZDavP-2 je breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca, ki trditve dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami v skladu s 77. členom ZDavP-2. Tudi po presoji pritožbenega organa je bil tožnik premalo skrben pri sklepanju poslov z A. d.o.o. in B. d.o.o. Pritožbeni organ je zavrnil ugovor tožnika, da ni mogel sodelovati v postopku DIN pri družbah A., d.o.o. in B. d.o.o. Prvostopenjski organ je v zapisniku o ugotovitvah DIN pri citiranih družbah navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja spornih računov. Tožnik je bil s tem seznanjen in je imel vse možnosti dajanja pripomb, ki pa jih ni podal in ni predložil listinske dokumentacije, kot to nalaga 138. člen ZDavP-2. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1183/2003 z dne 30. 5. 2006, ki jo citira tožnik, se ne nanaša na enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Ne gre tudi za situacijo, ki jo predvideva 16. člen ZDDV-1. Ne gre za retroaktivno uporabo prava glede na to, da je Generalni davčni urad v letu 2008 izdal Navodilo o poslovanju z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, saj je bila izpodbijana odločba izdana ob upoštevanju veljavnih predpisov v relevantnem obdobju. V zvezi z ugovorom, da davčna uprava ni storila ničesar, da bi razkrila in onemogočila poslovanje „missing trader“ družb pa je pritožbeni organ navedel, da je dolžnost davčnega zavezanca, da posluje kot dober gospodar in vodi vso potrebno poslovno dokumentacijo, tako da z njo dokazuje upravičenost do davčnih ugodnosti.

4. Tožnik v tožbi navaja, da ni bistveno, kdo je fizično opravil storitev, pomembno je, da je storitev opravil tisti, ki je izdal račun (16. člen ZDDV-1). V primeru dvoma, pa je dokazno breme na strani davčnega organa. Ta pa ni preveril računov z neposrednim ogledom, z zaslišanjem odgovornih oseb, dobaviteljev. Davčni organ je tisti, ki je bil dolžan ugotavljati materialno resnico. Tožena stranka je s svojo odločbo kršila tudi ustavno načelo enakosti, s tem ko je tožniku povečala davčno osnovo tudi za znesek odhodkov, ki jih je izkazal po računih citiranih družb ter ji naložil povečanje davčne osnove ter plačilo vstopnega DDV. Tožena stranka se ne more samovoljno odločati, ali bo izterjala davek, ki je bil zaračunan po izdanih računih, ali pa bo prejemniku računov zavrnila vračilo vstopnega DDV. Tožena stranka v izvedenem postopku ni dokazala, da dobavitelja nista izvršila dobav. Lahko se dejansko na posameznih računih pokaže neskladje med datumom opravljanja storitev in datumov, ko so bile dobave fakturirane tretjim osebam, vendar gre za napako, ki pa se lahko v poslovanju dogodi. Dodaten dokaz o izvršeni dobavi so tudi kupljeni skladiščni regali, ki bi si jih tožena stranka lahko ogledala. Tožena stranka je kršila pravila postopka in ni ugotavljala materialne resnice in ni izvedla zaslišanja prejemnikov tožnikovih storitev, kar predstavlja kršitev 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zavajajoča so navajanja, da računi niso verodostojne knjigovodske listine, ker naj bi površno in nepopolno navajali količino in obseg poslovnega dogodka. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1883/2003 z dne 30. 5. 2006. Tudi če bi bil račun ali knjigovodska listina pomanjkljiva, ta pomanjkljivost ni razlog za nepriznavanje odhodkov in pravice do odbitka vstopnega DDV. Neverodostojnost računa pa kot pavšalno tožena stranka navaja pomanjkljivo navedbo obsega storitve. Pri tem ni pomembno, kako davčni zavezanec navaja predmet storitve tudi na podlagi 138. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Obseg storitve se lahko opravi tudi z opisom. Tudi Kodeks računovodskih načel, na katerega se sklicuje tožena stranka ne predstavlja zakonite pravne podlage. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Računi so verodostojne knjigovodske listine po SRS 21. V zakonu, zlasti pa a) točki 67. člena ZDDV in a) točki prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ni podlage za zahtevo davčnega organa, da mu mora tožnik predložiti še korespondenco z omenjenima družbama, sklenjene pogodbe, priloge računov in dodatne specifikacije. Tožnik tudi ni dolžan preveriti ali imajo dobavitelji zaposlene in kakšna osnovna sredstva imajo, saj ne nosi nobenega rizika. Blago ali storitev plača šele ob izvršeni dobavi. Boniteto in položaj družb bo tožnik ugotavljal, če bi nastopal kot prodajalec, saj bi se želel zavarovati pred neplačilom. Navaja sodbe SEU C-271/06, C-354/03, C-355/03 in C-484/03, v katerih je sodišče navedlo, da davčni zavezanec ne more izgubiti pravice do oprostitve, če niti z ravnanjem s skrbnostjo dobrega gospodarja ne more prepoznati goljufije, ki jo stori druga stranka. Okoliščine, na katere tožnik nima vpliva, pa tudi ne morejo biti v njeno škodo. Tožnik pogodb o izvrševanju servisa osnovnih sredstev ne sklepa tudi z drugimi subjekti. Davčni organ ni dokazal, da gre za fiktivne račune. Če pa tožena stranka to trdi, mora to dokazati. Na podlagi drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 se mora davčnemu zavezancu dokazati, da dogodek ni resničen. To pomeni, da je dokazno breme na tožeči stranki, ne pa na toženi. Povečanje stroškov v primerjavi s predhodnim obdobjem pa je tudi običajno, saj je v letu 2007 prišlo do rasti cen surovin, zlasti cen nafte. Tožena stranka tudi ni dokazala, da tožnik v transakcijah ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Navodilo o poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti je tožena stranka objavila februarja 2008 na svojih spletnih straneh. Navedeno navodilo je podzakonski predpis in ne more delovati retroaktivno. Navaja 2. člen Ustave RS, po katerem je Slovenija pravna država. Ni dopustna retroaktivna uveljavitev predpisov. Tožena stranka tudi ni izvedla javne obravnave, ki je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZUP obligatorna, kar velja tudi za davčni postopek. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku po prejetih računih prizna pravica do odbitka vstopnega DDV in odhodkov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavanem primeru se glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV po računih, ki sta jih tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., sodišče strinja z razlogi, ki sta jih navedla oba davčna organa, saj izhajajo iz ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega ni razvidno, da bi tožniku zaračunane storitve tudi v resnici opravili izdajateljici računov. Iz ugotovitev davčnega organa namreč nedvomno izhaja, da zaračunane storitve izdajateljici računov niti nista mogli opraviti, saj iz DIN pri navedenih družbah izhaja, da sta obe družbi poslovali kot družbi tipa „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije ES št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačali. Iz dokumentacije na strani tožnika pa ni razvidno, da bi mu izdajateljici računov opravili zaračunane storitve. Tožniku se utemeljeno očita, da nima nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene prav s strani izdajateljic računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja zaključek, da bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral in mogel vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Glede na navedeno tožniki nima pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je skladno s prakso SEU, na katero se davčni organ sklicuje (tako npr. sodba v zadevi Axel Kitel, C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi).

9. Ne glede na gornje očitke pa je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev (62. člen ZDDV-1). Obseg pravice do odbitka je določen v 63. členu ZDDV-1. Po navedeni določbi ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer po a) točki DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago in storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1) in temelji na dejanski opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi ali dobavi blaga) je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 333/2010). Iz predmetnih računov pa tudi po presoji sodišča ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da sta zaračunane storitve dejansko opravili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., tožnik pa razen računov ni predložil drugih listin in tudi ni nedvoumno pojasnil okoliščin poslovanja.

10. V obravnavanem primeru relevantna okoliščina, da je tožniku blago dobavil drug davčni zavezanec, tudi po mnenju sodišča ni izkazana. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, ki ga je davčni organ podrobno opisal, iz katerega izhaja, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da sta izdajatelja računov zanj resnično opravila zaračunane storitve. V postopku se je izkazalo, da tožnik ne ve s kom je konkretno sodeloval oz. ne pozna oseb, ki so storitve opravile ter nima dokumentov, ki bi izkazovali, kdo je dela in dobave opravil. Navedeni družbi pa nista imeli zaposlenih, pa tudi direktorji teh družb niso imeli specialističnih znanj za izvedbo storitev zaračunanih s spornimi računi, kot so izdelava NC kod ipd.. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za verodostojno dokumentacijo o poslovanju, ki jo mora tožnik voditi po ZDDV-1 in ZDavP-2 oz. v skladu s pozitivno zakonodajo. Tožnik ne zatrjuje, da razpolaga s kakršnimikoli drugimi listinami kot npr. naročilnico, delovnim nalogom, dobavnico, prevoznico ipd.. Ob takem stanju stvari pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da je prišlo do opravljenih storitev prav s strani navedenih dveh družb, ki sta mu izstavili račune, saj tožnik nima izvirne dokumentacije o teh poslovnih dogodkih (SRS 21.7.), iz katere bi bila razvidna vsebina opravljenih storitev, datum in čas opravljenih storitev, podatkov o tem, kdo jih je opravil, strokovno usposobljenost delavcev in njihovo število ipd.. Za odločitev ni pomembno dejstvo, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak okoliščina, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve zanj tudi resnično opravili, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali, zgolj računi in tipske pogodbe pa niso dovolj. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani izvajalca, ki mu je izdala račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Neutemeljen je ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni izvedla javne obravnave in zaslišala tožnika, prejemnikov tožnikovih storitev in dobaviteljev. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju (77. člen ZDavP-2). Prav tako nima prav tožnik ko meni, da želi davčni organ nanj prevaliti breme dokazov. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni bistveno, kdo je fizično opravil storitev, pomembno je, da je storitev opravil tisti, ki je izdal račun (16. člen ZDDV-1). V sladu z predhodno navedenim je dokazno breme pri uveljavljanju davčnih ugodnosti, kot je pravica do odbitka vstopnega DDV, na strani davčnega zavezanca, ki ugodnost uveljavlja. Na njemu je, da izkaže, da so podani zakonsko predpisani pogoji za uveljavljanje te pravice. Pri tem pa je pomembno, da dobavo davčnemu zavezancu izvede prav izdajatelj računa, ki pa mora biti hkrati tudi zavezanec za DDV.

11. Zgolj računi in njihovo plačilo pa še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU npr. v zadevi C-342/87, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zato zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz., da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene naročniku, kot zatrjuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je storitve opravil prav izdajatelj računa, saj bi to lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Ker je to relevantna okoliščina pa mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1 in 31. člen ZDavP-2).

12. Tožnik pa je tisti, ki mora v primeru, ko uveljavlja davčne ugodnosti, izkazati poslovne dogodke, njihov potek in vsebino na način, iz katerih je razvidno, da je dejansko prišlo do realizacije oz. opravljene storitve s strani navedenih družb (SRS 21.12.). Zatrjevanje tožnika, da so storitve opravljene, na drugačno odločitev glede njegove pravice do odbitka vstopnega DDV ne vpliva. Relevantna okoliščina je v ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati od koga je prejel opravljene storitve. Po drugi strani pa iz ugotovitev dejanskega izhaja, da navedeni družbi nista imeli realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih storitev in le-teh tudi po mnenju sodišča nista mogli opraviti, saj zato ne obstajajo dokazi ne na strani izdajateljev računov ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, ki po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 na obdavčitev ne vplivajo, tožnik pa drugega ni dokazal. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene, tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

13. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV niti načela sorazmernosti ter legitimnih pričakovanj posameznika, temveč za neizpolnjevanje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Navedeno pa je skladno tudi z evropsko sodno prakso, na katero se pravilno sklicuje prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave RS, po katerem se pravni akti in odločitve, sprejete v okviru EU, v Sloveniji uporabljajo neposredno. Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami in je imel tudi možnost predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno, s katero se sodišče strinja. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje računov in dejstva, ki jih je v DIN pri družbah B. d.o.o. in A. d.o.o. ugotovil, kakor tudi vse relevantne okoliščine v povezavi s tožnikom.

14. Navodilo o poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti je tožena stranka objavila februarja 2008 na svojih spletnih straneh. Navedeno navodilo je podzakonski predpis in ne more delovati retroaktivno. Tudi Kodeks računovodskih načel, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne predstavlja zakonite pravne podlage. Ugovor ni utemeljen. Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence.

15. Niso predpisi krivi, da tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, temveč je tožnik tisti, ki bi moral voditi poslovno dokumentacijo in poslovne dogodke evidentirati pravilno. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2). Sodišče se tudi strinja z razlago SRS (2006) na način, kot je pojasnil prvostopenjski organ. Dejansko stanje je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS 28.45.).

16. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.