Jedro

Toženi stranki ni bila neutemeljeno izplačana odškodnina (zaradi smrti v skladu z določbami 195. člena OZ), pač pa zavarovalnina na podlagi zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, na katero se določba 195. člena OZ ne nanaša. V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje toženca kot poštenega prejemnika, ki bi v skladu s 195. členom OZ imel možnost prejeto obdržati, temveč za neupravičeno pridobitev in obveznost prejeto vrniti na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ.

Če je tožena stranka s prejetim zneskom dejansko poplačevala zapadle obveznosti na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi s strani njenih upnikov, bi to lahko in morala listinsko dokazati; dokaz z zaslišanjem strank in / ali prič je v ta namen popolnoma neprimeren dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 149.323,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2013 ter (II.) plačilo pravdnih stroškov v znesku 5.246,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi tožeča stranka zahteva vračilo izplačane zavarovalnine, ki je bila toženi stranki prisojena s pravnomočno sodno odločbo zaradi smrti družbenikov. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 258/2012 je bila kasneje spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 81/2013. Tožeča stranka je po zaključku prvostopenjskega sodišča dokazala, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je bila sama prikrajšanja, tožena stranka pa obogatena (190. člen OZ). Sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med prikrajšanjem tožeče stranke, ki se kaže v zmanjšanju njenega premoženja za vtoževani znesek, in okoriščenjem tožene stranke oziroma povečanje njenega premoženja za ta isti znesek. Ker tožena stranka ni izkazala, da je izplačani znesek porabila za poplačilo zapadlih obveznosti in je bila že ob izplačilu zavarovalnine seznanjena z možnostjo vrnitve tega zneska, saj tožeča stranka zavarovalnine ni plačala prostovoljno, je izključena njena dobra vera glede porabe zneska, zato je njeno sklicevanje na 195. člen OZ neutemeljeno. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev 192. člen OZ, na katerega se tožena stranka prav tako sklicuje, saj plačilo, ki je bilo prisilno izterjano na podlagi (kasneje spremenjene) pravnomočne sodne odločbe, ni plačilo moralne ali naturalne (zastarane) obveznosti.

6. Pritožnik zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da podlaga obveznosti tožeče stranke ni bila sodba višjega sodišča, kot naj bi to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, pač pa zavarovalna pogodba. Ker vprašanje upravičenosti tožene stranke do izplačila zavarovalnine za ta spor ni bistvenega pomena, se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje. Isto velja za pritožbena polemiziranja z navedbo prvostopenjskega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru v bistvu za plačilo nedolga. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo (zgolj) na to ugotovitev, pač pa jo je navedlo le kot dodatno argumentacijo za zaključek, da je tožena stranka izplačano zavarovalnina dolžna vrniti.

7. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zaključilo, da med prikrajšanjem in okoriščenjem obstoji vzročna zveza, zaradi česar je tožena stranka obogatena točno za toliko, kot je tožeča stranka prikrajšana. Prvostopenjsko sodišče je v 8. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo, zakaj je tožena stranka zavarovalnino dolžna vrniti (višje sodišče se v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe sklicuje); vprašanje višine izplačila pa med strankama na prvi stopnji sploh ni bilo sporno.

8. V zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem likvidacijskih upraviteljev tožene stranke, pritožnik navaja, da je zaslišanje predlagal z namenom, da bi se ugotovilo, da je bila zavarovalnina v skladu s 195. členom OZ izplačana poštenemu prejemniku. Pritožnik se na 195. člen OZ prvič sklicuje šele v pritožbi, zaradi česar so vse navedbe v zvezi s tem pritožbena novota (prim. 337. člen ZPP). Tudi sicer dejstva, za kaj konkretno je tožena stranka izplačano zavarovalnino porabila (sama trdi, da za poplačilo zapadlih obveznosti), ni mogoče dokazovati z zaslišanjem prič. Če je tožena stranka s prejetim zneskom dejansko poplačevala zapadle obveznosti na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi s strani njenih upnikov, bi to lahko in morala listinsko dokazati; dokaz z zaslišanjem strank in / ali prič je v ta namen popolnoma neprimeren dokaz. Tožena stranka ni navedla niti sklepov o izvršbi, ki naj bi bili podlaga za izplačila, niti zneskov, ki naj bi bili po teh sklepih plačani, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila trditvena podlaga tožene stranke v tem delu pomanjkljiva oziroma nekonkretizirana. Če pa tožena stranka šteje, da bi jo sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da svoje navedbe v tem delu dopolni, pa tega ni storilo, višje sodišče opozarja, da trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila, za kar pa v tem primeru ne gre. Tudi sicer bi tožena stranka morala pritožbeno zatrjevano procesno kršitev, ki jo vidi v tem, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem, grajati pravočasno, česar prav tako ni storila. Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kar pa v tem primeru ni podano. In nenazadnje: določba 195. člena OZ, po kateri ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, v konkretnem primeru tudi sicer ne pride v poštev. Toženi stranki ni bila neutemeljeno izplačana odškodnina (zaradi smrti v skladu z določbami 195. člena OZ), pač pa zavarovalnina na podlagi zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, na katero se določba 195. člena OZ ne nanaša. V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje toženca kot poštenega prejemnika, ki bi v skladu s 195. členom OZ imel možnost prejeto obdržati, temveč za neupravičeno pridobitev in obveznost prejeto vrniti na podlagi 1. odstavka 190. člena OZ.

9. Na navedbe, ki se nanašajo na uporabo 191. člena OZ, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se višje sodišče v izogib ponavljanju na argumentacijo prvostopenjskega sodišča v celoti sklicuje.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.