Jedro

Eden imed pogojev za izvršbo po 229. členu ZIZ je,d a dolžnik iz izvršilnega naslova ponovno moti posest upnikov na način, ki se v bistvu ne razlikuje od prejšnjega motenja.

Izrek

1. Pritožba zoper točko I. izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v tem delu.

2. Pritožbi zoper stroškovni del se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka spremeni, tako da sedaj glasi: "Upniki so dolžni poravnati stroške dolžnikov v višini 110.783,60 SIT v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2006 dalje do plačila."

3. Upniki sami trpijo stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 13.12.2005, opr. št. In 158/05 ter citirani sklep razveljavilo in izvršilni postopek ustavilo ( točka I. izreka). Prav tako je v izreku pod točko II. sklenilo, da so upniki dolžni poravnati stroške dolžnikoma v višini 163.358,60 SIT v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2006 dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev so se pritožili upniki po svojem pooblaščencu. Uveljavljali so vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) v zvezi z členom 366 ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je motil upnike R. B. oprlo zgolj na njegovo pričanje, ki pa je tekom zaslišanja spreminjal svoje izjave in je bilo njegovo pričanje neprepričljivo. Njegove izjave so očitno naučene ter v veliki meri lažne. R. B. ne živi v novo zgrajeni hiši, ampak v Z.. Tudi glede svojega prebivališča je odgovarjal zelo neprepričljivo. Lažna je tudi njegova izpovedba, da ne ve, da je na mestu, kjer je bil nasut kup peska, zdaj pa je tam urejen vrt, tekla kolovozna služnostna pot upnikov. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na neverodostojno pričanje B. R. z navedbo, da naj bi jo potrdili tudi priči M. J. in M. B. M. B. je kot zaslišan izpovedal, da sta ponovno motenje opravila dolžnika, ki pa jima je pomagal njun sin B. R.. Priča je jasno povedala, da je videla, kako sta dolžnika sadila fižol in postavljala fižolovke v zemljo, ki je bila nasuta preko peska in kamenja. Priča J. M. pa je le potrdil te navedbe, ko je dejal, da je videl R. B., kako je pripeljal pesek in kamenje, ki so ga nato skupaj z dolžnikoma nasuli po cesti. Pričanje slednjih dveh prič je veliko bolj verodostojno in mu za to gre verjeti. Sodišče prve stopnje si je izjave podane na naroku razlagalo povsem napačno in je napačno štelo za dokazano, da dolžnika nista motila posesti. Pritožba navaja tudi, da sklep ni obrazložen in je za to nesposoben preizkusa. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja ali je kup peska katerega odstranitev se zahteva še vedno na takšnem mestu, da upnike pri izvrševanju služnosti onemogoča. Zaključek sodišča, da peska ni več, ne drži, saj je pesek še vedno na istem mestu, le da ga je malo manj in da je pokrit z zemljo na kateri je posajen fižol. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo in napačno zaključilo, da je motenje izvršil R. B. in da niso podani pogoji za opravo izvršbe.

Upniki pa se pritožujejo tudi zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa. V pritožbi so navedli, da je sodišče napačno uporabilo Odvetniško Tarifo. Priglašeni stroški za pregled listin so že všteti v stroške za sestavo ugovora. Za sestavo slednjega pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tar. št. 27/1, ki za ugovor določa največ 200 točk. Popolnoma napačno je sodišče obračunalo tudi zastopanje na narokih. Odvetniška Tarifa za zastopanje na narokih določa 50% vrednost točk iz tar. št. 20. Tako bi moralo sodišče prve stopnje priznati za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 150 točk in za tretjega 75 točk. Obravnava dne 19.6.2006 se ni opravila, poleg tega pa zastopnik dolžnikov na narok sploh ni pristopil, torej mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati točk za pristop na narok in z le-tem povezanih stroškov. Upniki so priglasili tudi stroške vložene pritožbe.

Pritožba je bila vročena dolžnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba zoper točko I. izreka ni utemeljena, zoper stroškovni del pa je utemeljena.

O pritožbi zoper točko I. sklepa: Izvršba na podlagi določila 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ( v nadaljevanju ZIZ) se lahko dovoli, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: - da upnik razpolaga s pravnomočnim sklepom o motenju posesti, - da je dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost naloženo v motenjskem sklepu oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba z opravo dejanja, ki mu je naložena z motenjskim sklepom, - da dolžnik ponovno moti posest upnikov na način, ki se v bistvu ne razlikuje od prejšnjega motenja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka člena 58 ZIZ opravilo narok za ugotovitev ali sta dolžnika ponovno motila upnike v izvrševanju služnostne pravice ali ne. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je R. B. povedal, da je obravnavana nepremičnina sedaj njegova lastnina ter da samostojno upravlja z njo. Tako je tudi nasul kup peska, ki ga sedaj ni več, saj ga je porabil za gradnjo. Njegovo izpovedbo je potrdil tudi M. J., in sicer je navedel, da je ravno R. B. tisti, ki je na cesto pripeljal pesek, ko je postal lastnik nepremičnine, pesek pa je na to razsul po cestišču. To pa je smiselno potrdil tudi upnik M. B., ki je izpovedal, da je R. B. skupaj z dolžnikoma zaprl pot upnikom s tem, da so na pot nasuli pesek ter na most kamenje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je argumentirana in prepričljiva in je v tem delu pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter ob uporabi določila člena 229 ZIZ pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za izvršbo, ker dolžnika iz izvršilnega naslova nista motila upnikov v posesti služnostne pravice hoje in vožnje.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je motenje izvršil R. B. zoper katerega pa se pravnomočni sklep o motenju ne nanaša, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovoru dolžnikov ugodilo, pravilna.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ob uporabi določbe 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper stroškovni del: Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi glede odmere potrebnih izvršilnih stroškov, ki jih je pooblaščenec upnikov priglasil in mu jih je sodišče prisodilo v znesku 163.358,60 SIT. Utemeljena je pritožbena graja, da je 50 odvetniških točk, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo zaradi pregleda listin, že vračunanih v tarifo za sestavo ugovora in se kot samostojni strošek v tem primeru ne priznajo. Prav tako je utemeljena pritožba v delu, ko je sodišče prve stopnje za sestavo ugovora nepravilno dodelilo 300 točk, med tem ko je v točki 7c, tarifne številke 27 določeno, da za sestavo druge obrazložene vloge za izvršbo na uveljavitev nedenarne terjatve pripada pooblaščencu 75% iz tar. št. 18, kar je glede na vrednost spornega predmeta ( 350.000,00 SIT) 225 odvetniških točk. Pritožba je utemeljena tudi glede stroškov zastopanja. V točki 8 tar. št. 27 je določeno, da za zastopanje na naroku, ki ga razpiše sodišče, pripada pooblaščencu 50% iz tar. št. 20. Le-ta določa, da za prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, pripadajo odvetniške točke po tar. št. 18, zaradi česar je pooblaščenec upravičen do 150 točk za zastopanje na prvem naroku ( dne 12.6.2006), ter za tretji narok dne 5.7.2006 do 75 odvetniških točk ( tar. št. 20). Utemeljena je pritožba tudi v tem, ko navaja, da so priglašeni stroški za drugi narok z dne 19.6.2006 neupravičeni, saj pooblaščenec dolžnikov na narok ni pristopil. Iz uradnega zaznamka na list. št. 35 v spisu izhaja, da je na narok pristopil samo pooblaščenec upnikov, ne pa tudi dolžnika in njun pooblaščenec. Za to sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za ta narok, kakor tudi ne pripadajočih priglašenih stroškov v zvezi s tem narokom. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in znesek stroškov dolžnikov odmerilo na 110.783,60 SIT.

Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe 3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker je bila pritožba upnikov v večjem delu neutemeljena (meritorni del), je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijejo stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so upniki sicer uspeli s pritožbo zoper stroškovni del, kar pa predstavlja sorazmerno majhni del podane pritožbe, zaradi česar upnikom niso nastali posebni stroški ( 3. odstavke 154 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).