25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 12/2004 z dne 13. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zemljiškoknjižne referentke najprej dovolilo vknjižbo lastninske pravice nasprotne stranke v zemljiško knjigo, nato pa ga je na ugovor pritožnice s sklepom razveljavilo z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni vsi pogoji za vpis. Sodišče je zavzelo stališče, da še ni bila izvršena odmera parcel, ki je bila dogovorjena s pogodbo med strankama z dne 27. 10. 1998 (v nadaljevanju pogodba) in ki je bila pogoj za vknjižbo lastninske pravice. Višje sodišče je ugodilo pritožbi nasprotne stranke ter sklenilo, da se sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se ugovor pritožnice zavrne in ostane v veljavi sklep zemljiškoknjižne referentke, s katerim je bila dovoljena vknjižba lastninske pravice nasprotne stranke v zemljiško knjigo. Višje sodišče je namreč štelo, da je bil v pogodbi zapisan pogoj izpolnjen, to je, da je bila dogovorjena odmera parcel opravljena ter da zato ni več zadržka za vknjižbo lastninske pravice.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve pravic iz 22., iz 23. in iz 25. člena Ustave. Meni, da je Višje sodišče napačno presodilo, da je bil pogoj za vknjižbo, ki sta ga stranki določili s pogodbo, to je odmera parcel za potrebe izgradnje multikina, izpolnjen. Njeno stališče je, da ureditev na podlagi Odločbe Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 453-1/503-89 z dne 20. 11. 1998 (v nadaljevanju odločba Geodetske uprave) ne pomeni odmere parcel, dogovorjene s pogodbo, ter da tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji za vknjižbo. Višjemu sodišču očita, da je svoj sklep oprlo na Odločbo Geodetske uprave RS in da ostalih razlogov za odločitev ni navedlo ter da je tako kršilo njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Hkrati Višjemu sodišču še očita, da je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic s tem, ko je samo in izven pritožbenih navedb odločilo o zadevi na podlagi odločbe Geodetske uprave RS iz zbirke listin ter ji ni dalo možnosti, da se o tej odločbi izjavi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato zgolj z zatrjevanjem materialnopravne napačnosti izpodbijane sodbe zatrjevanih kršitev ni mogoče utemeljiti.

4.Pritožnica zatrjuje, da izpodbijani sklep Višjega sodišča nima ustrezne obrazložitve, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz njenih navedb je razvidno, da pritožnica napačno razume vsebino navedene ustavne pravice. Kršitve pravice iz 25. člena Ustave ni mogoče utemeljiti z navedbo, da je odločitev sodišča napačna. Tudi dejstvo, da je Višje sodišče spremenilo sklep sodišča prve stopnje v škodo pritožnice še ne pomeni kršitve pravice iz 25. člena Ustave.

5.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki med drugim vsebuje tudi pravico stranke do izjave, ki sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti. Pritožničin očitek, da se ni imela možnosti izjaviti glede odločbe Geodetske uprave in da je bila s tem kršena njena ustavna pravica do enakega varstva pravic, ni utemeljen. Pritožnica je namreč v svojem odgovoru na tožbo z dne 23. 12. 2003 obširno pojasnila svoje stališče.

6.V ustavni pritožbi navedeni očitki Višjemu sodišču kažejo na to, da pritožnica meni, da je bilo odločanje Višjega sodišča samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi tudi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. V obravnavani zadevi je sodišče razumno pojasnilo, zakaj je štelo, da je pogoj za vknjižbo lastninske pravice, ki je bil dogovorjen s pogodbo, izpolnjen ter s tem izpolnjen zakonski pogoj, da utemeljenost zahtevka izhaja iz vsebine listine. Pri tem se je sklicevalo na 86. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. – ZZK). Zgolj dejstvo, da pritožnica ni zadovoljna z odločitvijo sodišča, pa za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadostuje.

7.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice iz 23. člena Ustave, vendar tega očitka ne utemelji, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić