Jedro

Izvedenka je odstopila od trditvene podlage tožeče stranke oz. metodologije obračuna stroškov, ki jo je ta zatrjevala. To pa pomeni, da je izvedenka v bistvu nadomestila trditveno podlago tožeče stranke, saj je slednja tožbo modificirala ravno glede na ugotovitve izvedenskega mnenja. Navedeno predstavlja odmik od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je namreč tista, ki mora ponuditi ustrezno trditveno podlago, dokaz z izvedencem lahko služi le temu, da se podane trditve potrdijo ali ovržejo. Aplicirano na konkreten primer, to pomeni, da izvedenka ne bi smela uporabiti drugačne metodologije razdelitve stroškov, kot jo je zatrjevala tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v V. in VI. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrne in se sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembi tožbe (I. točka izreka). Razveljavilo je sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (II. - IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo v skupnem znesku 18.076,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po posameznih zneskih (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo stroškov pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., V. in VI. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ne dovoli spremembe tožbe in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, z ustrezno stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**Predmet spora in odločitev sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je dne 28. 6. 2017 s sklepom združilo pravde I Pg 2016/2016, III Pg 821/2017 in VI Pg 2044/2016, tako da se vodijo pod opr. št. I Pg 2016/2016. 6. Tožena stranka je lastnica poslovnih prostorov od 7. do 10. nadstropja v poslovni stavbi na D. 5 (A. stolpnica). D. 5 je v preteklosti skupaj z L. 1 in 3 tvorila enoten poslovni kompleks (kompleks A.). Tožeča stranka je upravnik na L. 1 in 3, ne pa na D. 5. Navajala je, da na podlagi ustnega dogovora z upravnikom D. 5 izvaja določene storitve tudi zanje: odčitava števce za električno energijo, razdeljuje stroške med etažne lastnike in plačuje stroške tehničnega vzdrževanja naprav, kar izvaja podjetje R. d. o. o. V stavbi na L. je namreč glavno odjemno mesto za elektriko za celoten kompleks. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo več računov, ki jih je izstavila toženi stranki in zajemajo naslednje postavke: stroški električne energije in omrežnine, stroški tehničnega vzdrževanja, stroške odvoza smeti in stroške fakturiranja. Tožeča stranka priznava, da z etažnimi lastniki D. 5 nima sklenjene pogodbe in ni upravnik te stavbe, zato svoj zahtevek temelji na pravilih o neopravičeni pridobitvi. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je v stavbi na D. 5 poseben odštevalni števec za elektriko.

7. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka ni upravičena zaračunavati stroškov, ker ni upravnik; v svojih izračunih uporablja napačne površine poslovnih prostorov tožene stranke, računi so nepregledni in se jih ne da preizkusiti, tožeča stranka pa jih ni nikoli utemeljila.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku po spremenjeni tožbi ugodilo v celoti. Tožeča stranka je zaradi delnih plačil tožbo delno umaknila tako, da je zahtevek v glavničnem delu zmanjšala iz 20.958,39 EUR na 6.540,81 EUR. Nato pa je ob ugotovitvah izvedenke spremenila tožbo in zahtevek povečala na 18.077,66 EUR.

**Glede spremembe tožbe**

9. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. Tožeča stranka je namreč spremenila tožbo na osnovi ugotovitev izvedenke iz mnenja z dne 14. 7. 2019. Dne 14. 7. 2020 je zahtevek zaradi delnih plačil zmanjšala na 6.540,81 EUR, nato pa dne 28. 6. 2021 povečala na 18.077,66 EUR. Vsa dejstva so bila tožeči stranki znana že ob vložitvi tožbe, saj je morala poznati podatke o višini stroškov, ki jih vtožuje. Če bi tožeča stranka povišan del tožbenega zahtevka uveljavljala z novo tožbo, bi bila takšna tožba nedopustna, ker bi šlo za ponovno sojenje v isti stvari.

10. V tem delu pritožba ni utemeljena. Sprememba tožbe, kamor spada tudi povečanje tožbenega zahtevka, je v dispoziciji tožeče stranke. V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP je za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, če ji je tožba že bila vročena. Vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. 11. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je že zbrano procesno gradivo narekovalo dopustitev spremembe tožbe. Zavrnitev dopustitve spremembe tožbe bodo narekovali predvsem razlogi ekonomičnosti. Zakon navaja primer spremembe stvarne pristojnosti, podobno bi bilo v primeru, če bi prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka, tako da bi bilo potrebno izvesti nov ali obsežneje dopolniti že izveden dokazni postopek. V tem primeru kaj takšnega ni podano. Takšna kršitev bi predstavljala le relativno bistveno kršitev postopka, ki se mora odražati v vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe (prim. prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožba pa ni pojasnila kakšen vpliv na pravilnost oz. zakonitost ima dovolitev spremembe tožbe sama po sebi. Druga dejstva, ki jih v zvezi s tem navaja pritožba, za odločitev o spremembi tožbe niso pravno relevantna. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

**Glede stroškov električne energije in omrežnine**

12. Pritožba v tem delu navaja, da bi morala tožeča stranka izkazati obogatitev tožene stranke, tako da bi dokazala, da je stroške elektrike in omrežnine, ki odpadejo na toženo stranko res plačala. Sicer pritožba v bistvu navaja, da je tožeča stranka po spremembi tožbe odstopila od svoje trditvene podlage. Tožeča stranka je namreč navajala, da strošek dobave električne energije najprej razdeli na posamezne stavbe (D. 5, L. 1 in 3) po odštevalnih števcih, znotraj posamezne stavbe pa glede na površine posameznega lastnika. Izvedenka pa je delež stroškov dobave elektrike izračunala na način, da je strošek električne energije razdelila glede na lastniški delež tožene stranke v celotnem kompleksu A. Ker je poraba električne energije na L. 1 precej višja kot v preostalih dveh delih, saj je tam proizvodni obrat, je s tem na toženo stranko odpadel večji strošek kot glede na metodologijo, ki jo je navajala tožeča stranka. Izvedenka je tudi povedala, da bi bil izračun glede na porabo v stavbi D. 5 mogoč, če bi prejela podatke o porabi v stavbi pa jih ni. Izvedensko mnenje je zato neustrezno, ker temelji na napačnih vhodnih podatkih.

13. Višje sodišče glede navedenega ugotavlja sledeče. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da strošek električne energije in omrežnine porazdeli med tri objekte tako, da skupen strošek elektrike za celoten kompleks (transformatorska postaja z glavnim merilnim mestom je na L. 1) razdeli med tri objekte po števcih za posamezni objekt, znotraj posamezne stavbe pa po etažnem načrtu iz leta 2015.1 Nesporno je, da ima stavba na D. 5 svoj odštevalni števec za elektriko. S sklepom o postavitvi izvedenke, je sodišče le tej dalo nalogo, da napravi obračun stroškov za toženo stranko in sicer na podlagi dejanskih površin na naslovih L. 1 in 3 ter D. 5, ki jih je v izvedenskem mnenju ugotovil izvedenec B. B.2 V izvedenskem mnenju mag. C. C. je ta povzela ugotovitev izvedenca B. B., ki je ugotovil, da tožena stranka zaseda 16,4562% na D. 5 oz. 5,3166% celotnega kompleksa A. Vendar pa je izvedenka ugotovila, da je v vtoževanem obdobju imela tožena stranka v lasti še dodatnih 505,40 m2, tako da je odstotke popravila na 7,1144% v stavbi na D. 5 oz. 22,0209% celotnega kompleksa A. (dodatno kupljenih površin tožena stranka niti ni prerekala). Izvedenka je delež stroškov, ki odpadejo na toženo stranko, v nadaljevanju izračunala tako, da je stroške delila glede na skupno porabo celotnega kompleksa in ob upoštevanju deleža tožene stranke – 7,1144 %. Stroškov elektrike torej izvedenka ni razdelila glede na porabo v posamezni stavbi, ampak skupno za celoten objekt. 14. Iz povedanega izhaja, da je izvedenka odstopila od trditvene podlage tožeče stranke oz. metodologije obračuna stroškov, ki jo je ta zatrjevala.3 To pa pomeni, da je izvedenka v bistvu nadomestila trditveno podlago tožeče stranke, saj je slednja tožbo modificirala ravno glede na ugotovitve izvedenskega mnenja. Navedeno predstavlja odmik o pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je namreč tista, ki mora ponuditi ustrezno trditveno podlago, dokaz z izvedencem lahko služi le temu, da se podane trditve potrdijo ali ovržejo. Aplicirano na konkreten primer, to pomeni, da izvedenka ne bi smela uporabiti drugačne metodologije razdelitve stroškov, kot jo je zatrjevala tožeča stranka. Slednja je namreč trdila, da 1.) izvaja storitve odčitavanja števcev in razdeljevanja stroškov med etažne lastnike, 2.) da to izvaja po metodi razdelitve v prvi fazi glede na odštevalne števce v posamezni stavbi, v drugi fazi pa glede na kvadraturo etažnega lastnika v posamezni stavbi in 3.) to metodo sprejemajo vsi etažni lastniki. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti ugodilo zahtevku na temelju ugotovitev oz. izračunov izvedenke po spremenjeni tožbi napačna, saj je nekritično sledilo ugotovitvam izvedenke, katere izračun je odstopil od zatrjevane metodologije tožeče stranke.

15. Iz zaslišanja izvedenke na naroku (list. št. 328 – 329) izhaja, da na primeru razdelilnika za februar 2016, v fakturi ni podatka o stanju odštevalnika. Izvedenka je povedala, da če bi lahko upoštevala odštevalnik električne energije, bi morala imeti podatek koliko je znašala poraba elektrike za D. 5 in ga potem množiti s faktorjem za to stavbo. Dokumentov pri tožeči stranki ločeno za D. 5 ni bilo.

16. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 12. 10. 2021 (približno dva tedna po zaslišanju izvedenke) v spis med drugim vložila dokument „delitev stroška porabe električne energije“ (priloga A88) iz katerega izhaja delitev stroškov električne energije med 3 stavbe za mesece februar in od aprila do avgusta 2016.4 V isti vlogi je (iz previdnosti) na primeru februarja 2016 pojasnila , da je poraba za vse tri objekte znašala 449.2123,60 kWh, od tega za D. 5: 118.218,00 kWh, za L. 1: 306.409,00 kWh in za L. 3: 24.586,60 kWh. Navedeno tudi potrjuje navedbe tožene stranke, da je poraba na L. 1 precej večja kot na D. 5. To izhaja tudi iz priloge A88, kjer je razvidno, da poraba na L. 1 predstavlja 68 - 73 % porabe celotnega kompleksa, medtem ko delež D. 5 znaša 22 – 27 %.

17. Zato na podlagi povedanega ni jasno, zakaj izvedenka ni razpolagala s temi dokumenti glede porabe elektrike po posamezni stavbi, tako da bi lahko pravilno izračunala delež stroškov tožene stranke po metodologiji tožeče stranke. V vsakem primeru je zaradi tega prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj delež stroškov, ki odpade na toženo stranko ni bil pravilno ugotovljen. Sodba sodišča prve stopnje je že iz tega razloga napačna in jo je potrebno razveljaviti ter vrniti v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvedenki naložiti, da dopolni izvedensko mnenje na način, da upošteva s strani tožeče stranke zatrjevano metodologijo delitve stroškov, pri čemer bo morala upoštevati v spis vložene delilnike električne energije po posameznih stavbah.

**Glede stroškov tehničnega vzdrževanja**

18. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da tožeča stranka razdeli stroške tehničnega vzdrževanja med vse tri objekte po površini. Dela opravlja družba R. d. o. o. Ta je prevzela zaposlene družbe E. d. o. o., ki je do tedaj opravljala dela na skupnih napravah kompleksa A. Zaradi kontinuitete je bil med R. in tožečo stranko sklenjen dogovor o nadaljevanju izvajanja del in pogodba o vzdrževanju agregatske opreme. Vsebina pogodbe, med tožečo stranko in E., ki jo je prevzela R., je bila kontrola skupnih delov in naprav na L. 1 in 3 in sicer: konstrukcije zgradbe, medetažnih plošč in zidov, fasade stavbe, zračnikov, električnega, kanalizacijskega ter vodovodnega omrežja, strehe s strelovodi, dvigala, energetske postaje, protipožarnega in protivlomnega sistema, domofonskega sistema, kontrola skupnih prostorov (vhodnega dela stavbe z avlo in recepcijo, stopnišča, s toaletnimi in skupnimi kletnimi prostori, funkcionalnega zemljišča s parkirnimi prostori in prostori za smetnjake). Dogovorjena cena je bila 18,00 EUR na uro.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta E. in R. torej opravljala tudi dela na L. 1 in 3, ki s toženo stranko niso imela nobene zveze. Nato pa je zaključilo, da je tožeča stranka delež, ki odpade na toženo stranko ustrezno preračunala.

20. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je v tem delu podano medsebojno nasprotje v razlogih sodbe. Vendar pa kljub navedeni kršitvi pritožba v tem delu ne more doseči ugodnejše odločitve. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretno prerekala trditev tožeče stranke, da družba R. d. o. o. opravlja tehnično vzdrževalna dela na prostorih na skupnih napravah, ki se nahajajo na L. 1 niti ni konkretno prerekala višine zahtevka. Zato tega ne more nadomestiti šele v pritožbenem postopku, ker to predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ni namreč pojasnila zakaj jih brez svoje krivde ni mogla zatrjevati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi o0dstavek 337. člena ZPP).

**Glede stroškov fakturiranja**

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na priznane stroške fakturiranja. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala konkretnih navedb, s katerimi bi ugovarjala temu strošku, medtem ko je tožeča stranka trdila, da temelji na dogovoru z etažnimi lastniki D. 5. Zato pritožbene navedbe, ki ugovarjajo načinu delitve stroška 370,57 EUR predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj takšnih ugovorov tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.5 Tudi glede teh navedb ni pojasnila zakaj jih brez svoje krivde ni mogla zatrjevati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi 0dstavek 337. člena ZPP).

**Glede zamudnih obresti**

22. Pritožba tudi graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja zamudnih obresti od datumov zapadlosti posameznih računov. Navaja, da je sodišče napačno priznalo zakonske zamudne obresti tudi od povečanega zahtevka (po spremembi tožbe) že od zapadlosti posameznih računov. Računi so zapadli v letih 2016 oz. 2017, tožeča stranka pa je spremenila tožbo in povečala zahtevek šele z vlogo z dne 28. 6. 2021. V povečanem delu zahtevka zato zamudne obresti niso mogle začeti teči pred 28. 6. 2021. 23. Višje sodišče v tem delu pritrjuje pritožbi. 193. člen OZ določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je izstavljala račune za zatrjevane storitve z določenim zneskom, s čimer je toženo stranko v bistvu seznanila z zneskom obogatitve, nato pa je s spremembo tožbe zahtevek povečala za skoraj trikrat. Ob pravilni aplikaciji 193. člena OZ tožena stranka ni mogla postati nepoštena pridobiteljica v delu povečanja zahtevka pred spremembo tožbe z dne 28. 6. 2021. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi to.

**Sklepno**

24. Na podlagi obrazloženega je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo kot izhaja iz izreka tega sklepa in zadevo vrnilo v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Višje sodišče ocenjuje, da pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. Potrebno je namreč dopolniti dokazni postopek z izvedenko, kar lahko pomeni dodatne vloge pravdnih strank ter morda opraviti tudi dodatno zaslišanje izvedenke. Navedeno pa presega pooblastila, ki nalagajo višjemu sodišču dopolnitev dokaznega postopka (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tudi prvič po dodatno izpeljanem dokaznem postopku, dokazno oceniti dodatno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tehtanju ustavno zagotovljene pravice strank do pritožbe in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP) se je višje sodišče odločilo v prid prve. V obravnavnem primeru je sodišče prve stopnje odločalo v razumnih rokih in zato zaradi razveljavitve sodbe ni mogoče govoriti o hujšem kršenju pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

25. Napotki za sodišče prve stopnje so razvidni iz obrazložitve tega sklepa.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako razpredelnica na 3. in 4. strani dopolnitve tožbe (list št. 31 in 32 spisa) in v prvi pripravljalni vlogi na list. št. 60. 2 Stranki sta soglašali, da se glede površin v lasti tožene stranke uporabi izvedensko mnenje B. B. iz gospodarskega spora med istima strankama opr. št. III Pg 4431/2014. 3 Na to je tožena stranka smiselno opozorila v pripombah na izvedensko mnenje z dne 9. 1. 2020 (list št. 233 – 234) in v zadnji pripravljalni vlogi na list. št. 339. 4 Delilniki električne energije za september, oktober in november 2016 se nahajajo med prilogami priloženega spisa III Pg 821/2017 (A46, A53 in A75-76). 5 O upravičenosti zaračunavanja tega stroška je višje sodišče sicer že odločilo v drugem istovrstnem sporu med strankama (VSL I Cpg 123/2018).