Jedro

Posest ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, ampak zgolj tisto, ki zadovoljuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti. Ti kriteriji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Tožeče stranke niso imele izključujoče posesti nad prehodom, kar pomeni, da niso imele možnosti odvrniti tretjih oseb od souporabe stvari, poleg tega pa niso imele dostopnosti nad stvarjo, saj so lahko neovirano dostopale čez prehod zgolj v odpiralnem času tožene stranke.

SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki 1. izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka v roku 3 dni vzpostavi prejšnje stanje, in sicer da je dolžna odkleniti in odpreti vrata trgovine tožene stranke v stavbi hale 5 v B., ki stoji na parceli št. X1 ,k.o. M, in s tem omogoči neoviran prehod tožečim strankam, njihovim zaposlenim in kupcem med trgovino oziroma poslovnim prostorom tožene stranke in trgovinami oziroma poslovnimi prostori tožečih strank. Začasna odredba naj bi veljala takoj in še 30 dni po končanem postopku, morebitni ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži izvršitve. Če pa bi tožena kršila začasno odredbo, bi se ji izrekla za vsako kršitev denarna kazen v višini 20.000,00 EUR, ki se izterja z rubežem denarnih sredstev na računu tožene stranke in s prenakazilom denarja na račun tožečih strank (1. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v točki 2. izreka zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila mirno in dejansko soposest tožečih strank, s tem, da je 12. 12. 2009 v stavbi hale 5 v B., ki stoji na parceli št. X1 k.o. M zaklenila vrata trgovine tožene stranke in s tem onemogočila neoviran prehod med trgovino oziroma poslovnim prostorom tožene stranke in trgovinami oziroma poslovnimi prostori tožečih strank, s tem pa preprečila oziroma posegla v mirno in dejansko soposest neoviranega prehoda tožečih strank, njihovih zaposlenih in kupcev, ki so jo imele pred motitvenim dejanjem. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek, da naj tožena stranka v roku 3 dni vzpostavi prejšnje stanje, in sicer da je dolžna odkleniti in odpreti vrata trgovine tožene stranke v stavbi hale 5 v B., ki stoji na parceli št. X1 k.o. M., in s tem omogoči neoviran prehod tožečim strankam, njihovim zaposlenim in kupcem med trgovino oziroma poslovnim prostorom tožene stranke in trgovinami oziroma poslovnimi prostori tožečih strank. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim se prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji ali ravnanji posegati v neposredno soposest tožečih strank, njihovih zaposlenih in kupcev, in sicer v mirno in dejansko soposest uporabe prehoda med lokalom v lasti in posesti tožene stranke in lokali v lasti in posesti tožečih strank. O pravdnih stroških je odločilo, da so jih tožeče stranke dolžne povrniti toženi stranki v znesku 321,30 EUR, in sicer po enakih delih (vsaka 64,26 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožujejo tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje z navodilom, da naj sodišče prve stopnje pred razpisom nove obravnave izda predlagano začasno odredbo. Sodišče zmotno ugotavlja, da tožeče stranke niso imele posesti. Spregledalo je dejstvo, da gre v predmetni zadevi za povezovalni prehod med trgovino tožene stranke in osrednjim delom hale – T. T., kjer se nahajajo lokali tožečih strank. Povezovalni prehod hkrati predstavlja izhod iz trgovine tožene stranke in vstop v hodnik in s tem prostore tožečih strank. Ob navedenih nespornih dejstvih je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je prezrlo, da je bil povezovalni prehod med strankami, ki so opravljale trgovsko dejavnost, dogovorjen. Posest prehoda je s tem obstajala že od prihoda tožene stranke v prostore hale 5 B.. Tožeče stranke so o tem predlagale zaslišanje prič in poizvedbe na upravni enoti za pridobitev projektne dokumentacije tožene stranke, ki dokazuje, da gre za povezovalni prehod. Sodišče dokaza ni izvedlo, čeprav je tožečim strankam na obravnavi postavilo rok 15 dni, da naj predložijo listine, ki jih bodo pridobile na upravni enoti, in zadevo dne 18. 2. 2010 zaključilo. Tožeče stranke so tako že po obravnavi pridobile Enotno dovoljenje za gradnjo z dne 12. 2. 2001, ki ga prilagajo pritožbi. Tega dovoljenja prej niso mogle pridobiti, na kar so sodišče pravočasno opozorile. Čeprav so na upravni enoti zaprosile za fotokopije listin, teh brez svoje krivde niso mogle predložiti do glavne obravnave. Z enotnim gradbenim dovoljenjem dokazujejo, da gre za prehod in ne zgolj za zadnja vrata (izhod) tožene stranke. Na tem delu so imele posest prehoda in dejansko oblast nad prehodom vse do zaklenitve vrat. Ker zaradi dejstva, kako je bila trgovina tožene stranke zasnovana, ta prehod ne more biti ves čas odprt, je bilo treba vgraditi vrata, ki služijo kot povezovalni prehod in se hkrati lahko zaprejo. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka razpolagala s ključem in odpirala ter zapirala vrata, ne izkazuje, da tožeče stranke niso imele posesti nad prehodom. Pritožniki se sklicujejo na odločbo VSL I Cp 91/2009. Prerekajo tudi obrazložitev sodišča, da ne gre za posest stvarne služnosti, saj od tožene stranke ne zahtevajo, da vsakokratno odpira vrata in jim s tem omogoči prehod, ampak je to dolžno ravnanje tožene stranke. Odklepanje in zaklepanje prehoda sicer res predstavlja določeno aktivno ravnanje tožene stranke, vendar ga je tožena stranka dolžna trpeti in dolžna izvajati, saj je bil povezovalni prehod dogovorjen in se je ves čas uporabljal. Takšno ravnanje tožene stranke je potrebno, ker je trgovina tožene stranke zasnovana tako, da prehod predstavlja izhod in vstop v prostore T. T.. Bistveno kršitev določil postopka predstavlja dejstvo, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi bi tožeče stranke nesporno izkazale posest in dolžnost tožene stranke, da povezovalni prehod odklepa in zaklepa, kot se je to izvajalo vse do prihoda tožene stranke v predmetni objekt. Zaradi neizvedbe dokazov je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožečim strankam pa naloži, plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da tožeče stranke niso izvrševale soposesti nad spornim prehodom in da posledično niso upravičene do posestnega varstva (32. do 35. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). Sodišče druge stopnje opozarja, da tožeče stranke v predmetni zadevi niso kupci, katerim poskušajo nuditi posestno varstvo (glej tožbeni zahtevek). Posestnega varstva namreč ni mogoče nuditi nedoločenemu krogu ljudi, zato se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z dilemo, kako kupci po zaprtju vrat dostopajo do poslovnih prostorov tožečih strank, še manj pa z vprašanjem, kakšna škoda pri tem tožečim strankam nastaja. Morebitna škoda, ki nastaja in bo eventualno nastajala, se lahko sanira v splošnem pravdnem postopku na podlagi obligacijskopravnih pravil in ne v posestni pravdi (426. člen ZPP). V tem postopku se tako sodišče osredotoča na posestno varstvo tožečih strank.

Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornih dejstev ugotovilo, da prehod predstavlja izhod in vhod v trgovino tožene stranke iz hodnika T. T., da je šele iz tega hodnika nadalje mogoč dostop tudi do trgovin tožečih strank in da imajo poleg tega tožeče stranke na voljo dva ločena stranska vhoda v objekt T. T.. Nesporno je bilo po ugotovitvah prvega sodišča tudi, da so tožeče stranke prehod redno uporabljale, a zgolj v obratovalnem času tožene stranke (tj. od ponedeljka do sobote med 9:00 uro zjutraj in 20:00 uro zvečer), tako da so v svoje poslovne prostore v T. T. in iz njih dostopale skozi prehod in tudi skozi trgovino tožene stranke. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožeče stranke vsebinsko ne ugovarjajo. Zato sodišče druge stopnje dejansko podlago v sklepu sodišča prve stopnje v celoti sprejema. V zvezi z nejasnimi pritožbenimi navedbami le še dodaja: sodišče je kot nesporno ugotovilo, da predstavlja sporni prehod izhod tožene stranke iz trgovine na hodnik T. T., torej z drugimi besedami: vstop na hodnik T. T. iz trgovine. Hodnik v T. T. pa ne predstavlja prostorov tožečih strank, kot poskušajo prikazati pritožniki, temveč je šele iz hodnika mogoče vstopiti v njihove prostore. Kako sporni prehod poimenujejo (npr. povezovalni prehod), ni pravno upoštevno.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zaključilo, da prehajanje tožečih strank skozi prehod ne predstavlja izvrševanja soposesti nad prehodom. Sodišče druge stopnje se v tem delu sklicuje na popolno in pravilno obrazložitev v sklepu sodišča prve stopnje (razlogi v petem odstavku na 5. strani sklepa). Bistveno je namreč, da tožeče stranke niso imele izključujoče posesti nad prehodom, kar pomeni, da niso imele možnosti odvrniti tretjih oseb od souporabe stvari, da niso imele dostopnosti nad stvarjo, saj so lahko neovirano dostopale čez prehod zgolj v odpiralnem času tožene stranke, in da niso mogle prosto kadarkoli souporabljati stvari, ker niso razpolagale s ključem trgovine tožene stranke. Takšen materialnopravni zaključek izhaja iz pravilne uporabe prvega odstavka 24. člena SPZ, ki določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. To pomeni, da posest ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, ampak kot sodišče prve stopnje pravilno navede, zgolj tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti. Ti kriteriji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno (VSL I Cp 2222/2004, VSL II Cp 816/2009, VSL II Cp 2395/2009 in VSL II Cp 2613/2009). Ker tožeče stranke niso utemeljile svoje soposesti na spornem prehodu, je posledično odpadla prva predpostavka za uspešno uveljavljanje posestnega varstva. Drugih elementov za posestno varstvo niti ni bilo treba več ugotavljati.

Pritožniki poskušajo prepričati, da že golo dejstvo, da so uporabljali prehod, pripelje do materialnopravnega zaključka, da so izvrševali soposest. Takšen zaključek je iz že pojasnjenih razlogov napačen. Poleg razlogov, ki jih je ponudilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje opozarja še na njegove ugotovitve, da so tožeče stranke uporabljale prehod zgolj v času, ko je tožena stranka to dovoljevala - v odpiralnem času. Tak prehod je dovoljevala vsem. Ker je bilo tako prehajanje omogočeno zgolj v odpiralnem času, ima lahko le naravo prekarističnega razmerja, ki pa nima posestnega varstva v razmerju do dajalca prekarija (Vrenčur v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, str. 168). Enak zaključek, kot velja v razmerju do vseh obiskovalcev trgovine tožene stranke, je mogoč tudi do tožečih strank. V predmetni zadevi tožeče stranke prehoda niso uporabljale na drugačen način kot vsi ostali obiskovalci in potencialni kupci (drugače zadeva VSL II Cp 2613/2009, kjer je tožeča stranka uporabljala parkirišče tudi kot dostavno pot), kar pomeni, da so morali deliti usodo vseh ostalih naključnih obiskovalcev, ki pa zoper toženo stranko, kot rečeno, nimajo posestnega varstva.

V zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami pa sodišče druge stopnje odgovarja. Sodišče prve stopnje ni spregledalo zatrjevanj tožeče stranke, podanih tekom postopka, da je obstajal dogovor o prehodu med strankami že od prihoda tožene stranke v prostore hale 5 B.. Zato v tem delu obrazložitvi ni mogoče očitati kršitev določb postopka. Trditve o obstoju dogovora je pravilno zavrnilo s smiselnim pojasnilom, da se v posestnih pravdah ne odloča o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti ali odškodninskih zahtevkih, temveč se osredotoča na ugotavljanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP). Materialnopravna podlaga za takšno odločanje pa izhaja iz določil 32. do 35. člena SPZ. Sodišče druge stopnje še dodaja, da morebitni obstoj dogovora (bodisi pisni ali ustni) ne omogoča posestnega varstva, saj po svoji naravi pomeni pravico (kot osnovo za posest), česar sodišče v posestni pravdi ne sme ugotavljati. Uveljavljanje zahtevka za izpolnjevanje takšnega dogovora (izvajanje pravice) je lahko predmet druge – posebne pravde.

Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje prič in poizvedbe na upravni enoti glede projektne dokumentacije), čeprav je sodišče tožeči stranki na začetku naroka glavne obravnave postavilo 15-dnevni rok za predložitev listinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče sprejema njegove razloge za zavrnitev dokaznih predlogov (l. št. 65). V skladu s 213. členom ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Ker pa se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da so očitani dokazni predlogi glede na nesporno dejansko stanje nepotrebni, jih je sodišče pravilno zavrnilo. V skladu z 214. členom ZPP se ne izvaja dokaznega postopka v zvezi s priznanimi ali neprerekanimi dejstvi, dejstvi, ki izhajajo iz zakonskih domnev in splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v predmetni zadevi sporna zgolj uporaba materialnega prava, torej ali so na podlagi nespornih dejstev tožeče stranke izvrševale soposest na prehodu. Ob povedanem je pravilno zavrnilo tudi zaslišanje številnih predlaganih prič, ki bi pojasnile, da so tožeče stranke uporabljale prehod, saj je to nesporno.

Pritožniki pritožbi prilagajo listino Enotno dovoljenje za gradnjo prostorov tožene stranke. Ob tem pojasnjujejo razloge, zakaj tega dokaza niso mogli predložiti do konca glavne obravnave na prvi stopnji, zaradi česar naj se dokaz upošteva. Sodišče druge stopnje upošteva opravičljive pritožbene razloge za zamudo predloženih dokazov (1. odstavek 337. člena ZPP). Vendar ugotavlja, da gre za pravno nepomemben dokaz, ki ne more omajati dokazne ocene prvega sodišča. Enotno gradbeno dovoljenje namreč po naravi stvari ne more vsebovati dejanskih ugotovitev, ki bi bile v posestni pravdi pravno odločilne. Izda se v upravnem postopku, s katerim se izvajalcu dopusti gradnja objekta. Dejstva, ki se ugotavljajo v takšnem postopku, so za posestno pravdo nepomembna. Tudi če bi iz gradbenega dovoljenja izhajalo, da je določen del objekta namenjen izvrševanju soposesti med več strankami, to še vedno ne pomeni, da bi stranke to soposest dejansko izvrševale in imele posledično posestno varstvo. Ali je stranka upravičena do posestnega varstva, se ugotavlja v posebnem postopku (424. do 430. člen ZPP), kjer se izvede tudi temu primeren dokazni postopek.

Omenjena listina pa tudi ne dokazuje tistega, kar pritožniki izrecno zatrjujejo – torej da gre v primeru spornih vrat za povezovalni prehod, katerega namen je bil, da se lastnikom lokala, njihovim strankam in zaposlenim omogoči prehod, ki se je ves čas tudi izvajal. Iz v pritožbi predlaganega citata, povzetega iz enotnega gradbenega dovoljenja, je mogoče zaključiti zgolj to, da je na severni strani objekta (tj. objekt tožene stranke) centralni vhod, v pritličju pa se na južni strani trgovska hiša (prostori tožene stranke) navezuje s prehodom v osrednji del hale V, ki fizično ločujejo in povezujejo severni in južni del obstoječe hale. Iz navedenega izhaja zgolj to, kar je sodišče kot nesporno v postopku že ugotovilo, torej da so sedaj zaklenjena vrata prehod med hodnikom T. T. in prostori tožene stranke ter da je mogoče priti iz severnega dela trgovine tožene stranke (torej s strani centralnega vhoda) do južnega izhoda, ki vodi v hodnik T. T.. Iz enotnega gradbenega dovoljenja pa ne izhaja, kakšen namen so predstavljala sedaj zaklenjena vrata tožene stranke, oziroma, da bi bil povezovalni prehod namenjen tožečim strankam in obiskovalcem za nemoteno uporabo.

Nekoliko nerazumljive so pritožbene navedbe, da zaradi „zasnove“ trgovine prehod ni mogel biti ves čas odprt, zato je bilo treba vgraditi vrata. Življenjsko logično je, da ima trgovina vrata, ki jih je mogoče zapreti in zakleniti, tako da nihče ne more vstopiti v trgovino. Vrata, ki so bila načrtovana že z enotnim gradbenim dovoljenjem, torej niso bila montirana z namenom omogočanja prehoda, temveč kvečjemu z namenom preprečevanja prehajanja, ta namen pa se je izvrševal vsak dan med 20:00 uro zvečer in 9:00 uro zjutraj, ko je bila trgovina zaprta. Sodišče prve stopnje je velik del svojih razlogov, zakaj tožeče stranke niso izpolnjevale kriterija dostopnosti nad prehodom, oprlo na dejstvo, da tožeče stranke niso imele ključa od sedaj zaklenjenih vrat. Pritožnik poskuša omajati omenjeni zaključek s sklicevanjem na judikat tega sodišča I Cp 91/2009, a po mnenju sodišča druge stopnje neuspešno. Iz obrazložitve omenjene odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo posestno varstvo, ker zgolj imetništvo ključa in občasni prihodi v (te) prostore, še ne pomenijo dejanske oblasti nad njimi. Bistvo judikata je torej v zaključku, da tudi če nekdo razpolaga s ključem, to še ne pomeni, da izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, za predmetno zadevo pa bi lahko ta zaključek nadgradili še z ugotovitvijo prvega sodišča, da tožeče stranke niti ključa niso imele, zato bi lahko še toliko manj izvrševale dejansko oblast nad stvarjo.

V zvezi s pritožbenimi navajanji, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v predmetni zadevi ne gre za posest stvarne služnosti, pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, a iz materialnopravno drugačnih razlogov. Določbe SPZ za razliko od prej veljavnega Zakona o temeljenjih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), ne pozna posesti na pravici, tako tudi ne posesti na stvarni služnosti. Res je sicer, da teorija omenja tudi posestno varstvo služnosti (J. v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, str. 876), a si je sodišče prve stopnje ta teoretična izhodišča napačno interpretiralo. Zelo jasno je namreč izraženo stališče, da je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Teorija pa se sprašuje, ali je mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. To varstvo je dopuščeno zgolj v okviru splošnega posestnega varstva. Tega je sodišče prve stopnje presojalo že v delu sklepa, kjer ugotovi, da tožeče stranke niso izvrševale soposesti nad spornim prehodom. Povedano drugače. Kar je včasih dopuščal ZTLR glede posestnega varstva služnosti, v ureditvi SPZ ni več, zato se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeljevati do takšnega posestnega varstva. Po vsebini je s posestnim varstvom služnosti danes primerljiv institut varstva soposesti (25. in 35. člen SPZ). Sodišče druge stopnje se osredotoča na pojem soposesti in ne na delno posest, ki pomeni izključno posedovanje določenega dela stvari, kar ni uporabno za predmetno zadevo. Soposest pa je varovana na enak način kot posest. Stranka mora za uspeh v postopku dokazati predpostavke posestnega varstva, ne pa vsebine stvarne služnosti kot pravice. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem obrazlagalo, kako tožeče stranke niso izvrševale posesti v obsegu stvarne služnosti „pešpoti“ (5. in 6. stran sklepa), saj je vse kriterije za zavrnitev posestnega varstva po SPZ že pojasnilo. Posledično so brezpredmetne vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev, da ni obstajala posest služnosti. Predvsem pa je neutemeljena trditev, da je odpiranje vrat dolžno ravnanje tožene stranke. Že omemba dolžnega ravnanja napeljuje na obstoj pravnega temelja, ki zapoveduje takšno ravnanje, česar pa sodišče ne sme ugotavljati.

Sodišče prve stopnje je kot posledico zavrnitve tožbenega zahtevka zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeče stranke sicer izpodbijajo sklep v celoti, a v zvezi s pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa ne podajo vsebinskih pripomb, zato se sodišče druge stopnje do pritožbe zoper zavrnjeno začasno odredbo ni opredeljevalo.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeče stranke izpodbijajo sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).